Velika Baba – Jezersko

Veliko je pregovorov o sreči in tarnanju. A je tako, da nas sreča spremlja tudi, ko se je ne zavedamo. Sreča je na strani srečnih. Kakorkoli je že s to stvarjo, tako naj tudi ostane. Sobota, junija, je bil izrazito »fein dan«. Odločitev za plezanje v Veliki Babi pravzaprav ni bila moja želja. Sem bolj zelen in kar manjka mi kakih slavnih sten, predvsem imen, kot je bilo jeseni, plezanje v Triglavski,…! Ampak  moji predniki si sploh niso drznili laziti po tej gori, Veliki Babi na Jezerskem! Jaz pa sem na koncu brez mejnega problema z lahkoto rekel, da je bil »fein Tag«.

Velika Baba, Centralna smer

Spet sem na polno namatral nahrbtnik. Kar ponavlja se, da vedno predvidim prevelike potrebe za »skladiščenje«. Dokler smo se v temi vozili v avtu, je bilo še vse lahko in z nasmeškom na obrazu. Stvari so se razkadile, takoj ko smo tudi sami zagrizli svežo jutranjo meglo čudovitega raja na Jezerskem. Častno nošenje plezalne vrvi je pripadlo ravno meni. Kar žal mi je ljudi, ki se ob strani peljejo po dolini in niti ne opazijo odmaknjenega sveta. Mene pa vedno mika opazovati tisto tam zadaj, malo drugače… Hitro smo prehodili pot skozi bukov gozd, nekaj malega smo tavali po melišču in po kozji stezi. Kot otroška igrača se nam je med razbitimi skalami postavil nasproti ledeni most. Le razmišljanje je bilo v hipu drugačno. A bil je prijetna popestritev. Oči so se pasle po Kočni, po Grintavcu, po Dolgem hrbtu , po Skuti, cel venec mogočnih Kamniških pečin je zapiral kotlino, v katero smo rinili. Čiste so bile gore, sveže oprane od včerajšnje nevihte. Na levi se nam je nasmihala naša Velika Baba, ki je čez čas v njeni veličini nismo več videli. Kmalu smo stali pod njo. Kako z veseljem sem vrgel častno darilo iz nahrbtnika. Tinkara, ki mi vsekakor ni zavidala darila, mi je privoščila velik nasmešek. Ampak take so navade med prijatelji. Zbadanje in pikanje, končni ton je pa le vzpodbuda… Gledamo pozitivno. Praznili smo nahrbtnike. Pripenjali smo si železje, a dolgo smo odlašali z obuvanjem plezalk, saj zmeraj nekoliko tiščijo. Prvi raztežaj, prvo ogrevanje. Lepo je steklo. Naslednji raztežaji po platkah so že ustvarjali več adrenalina v telesu. Ko je prvi utihnil in izginil v tišino, si niti v daljavi nisem upal prikrasti kako stransko misel. Če bi zahteval levo, bi brezpogojno dvignil levo…. A vedno ni tako napeto. V gorah se počutim kot na masaži, le grabljenje je drugačno. Več je za dušo. A prvi v navezi je moral hudičevo grabiti petdeset metrsko vrv, dobesedno. Ob pogledu proti piramidi Grintovca, ki stoji frontalno, se kar zbega misel in koncentracija. Velikokrat sem mu že preiskoval skalovje. A tokrat sem se trudil koncentrirati na platke. Po nekaj raztežajih smo spet zavijali v razbite skale. Uh, kakšna osvežitev zame. A na žalost je Šerky priganjal in vlekel, kot vol brez duše. Nebo se je začelo kisati in razbral sem, da ga je skrbelo opoldansko vreme. Že dobre štiri ure smo se raztegovali v steni, pa še ni hotel izplezati! Včasih imam občutek, da kar preveč improvizira. Po skici in navodilih naj bi Centralna smer trajala pet do šest ur. On pa že drugič najde te »hudičeve plošče«! Spet nekaj raztežajev, ki sem se jih bal. »Pa mrtev bi našel izhod«! Končno naravnost v nizke Boričevce, ki se jih pa tokrat nisem razveselil. Opoldansko sonce je začelo lepo mahati z žarki in na varovališčih smo se olajšali za kak kos obleke. Torej nevihte tokrat na grebenu ne bo. Vrh ni bil več daleč. Dobesedno smo se izpregli in spet napolnili nahrbtnike z opremo, želodce pa nabasali z zadnjo vlago iz plastenk. Ko si enkrat ponosen na doseženo plezarijo, ti zmaga da še dodatno moč. Kar tekmovali smo, kdo bo prvi stopil na končno višino. Nekaj posnetkov na vrhu za zgodovino in vrnitev. Dogovorili smo se za sestop čez Jenkovo planino in obisk pri prijatelju Davu. Hoja po grebenu je bila zanimiva in je dopuščala plavanje misli za čudovitimi razgledi. Spet in spet se je dokazovala hitra pot duha, le telo pa ostaja prepogosto ovira! Verjetno bomo še dolgo nosili v sebi okus piva, ki smo ga sanjali celi dve uri sestopa in ga končno srknili na ranču. Srečanje s prijatelji, močan stisk roke in pivo. Davo in Petra sta uganila, kaj tisti trenutek najbolj potrebujemo.

Bil sem srečen in zavedal sem se, da je bil popoln, lep dan.

Hvala, ker smo prijatelji

komentarji 3 - za prispevek: Velika Baba – Jezersko

  1. Blaž Štruc pravi:

    Čudovit opis ture! Sam sem jo prvič zmogel slaba dva tedna kasneje… Lep pozdrav!

  2. Jaka pravi:

    Pa ta Centralna smer na sliki ne deluje neki strma. Ko da bi po enem žlebu lazu …(hehe, lahko je govorit doma s kavča, ja).
    Pol ste šli bol desno od rdeče črte?
    Ko mama ne verjame, pravi da si ti bolj “za pohodništvo”, ne za stene. Hahahaha …

    Js sm pol “za sneg”!

    Drgači pa pišeš ko en Zaplotnik! Preplet duha in narave … kr še kaj napiši.

  3. Jure pravi:

    Preprosto spreleti. Bili so čudoviti prvi trije dnevi, na začetku tedna, na začetku šolskega leta. Gimnazija Ravne, Stane. Po dolgem času, po več kot letu dni, se zopet srečajo, preprosto: misli. Sprva različni pogledi kmalu poprimejo za isto vrv, 50, 100, 1000 – ni pomembno, nikoli ni. Še vedno me zazebe, še vedno se zazdi, da to isto treba je poskusi mi. Slišati kot poezija – kar tudi je – minus 15, po vrhu Pece, s turnimi smučmi, z vetrom na obrazu, kristali vsepovsod, z gamsi na dosegu … zato živeti je vredno!

    Je?

    »Saj veš, da te matra kolk in da po zimi 3 mesece smučaš na Peci tako ali tako, da se nesreče na turnih smukah dogajajo in da imam slabo srce«, je dejala saj veš kdo … moja vest, moja ročna zavora, sreča, ki najde me, ko pridem domov.

    A, bliža se tisti dan, ko … tudi to veš, saj bil si že tam.

    Jure

Oddajte komentar