Dolgi hrbet - Teranova

Dolgi hrbet – Teranova

V letošnji zimi sem se počutil osamljenega. Res je, da namenoma nisem rinil v klube ali po prijatelje, sami se mi pa tudi dolgo niso postavili na mojo pot. Je pa letošnja zima bila v Sloveniji radodarna z belino. Moje gorske ture, ki jih je bilo kar precej, so bile bolj soliranje s turno smučarsko opremo na nogah ali na hrbtu po naših koroških lepoticah. Po Raduhi in po Peci sem na kakšni kratki »flanki« malo popikal in vsaj pobrisal rjo z derez in s cepina, a kaj večjega, izrazitega, da ne bi šlo presmučati, pa ni zapisano v moji malhi. Uršlja in Olševa sta bili bolj za vzdržljivostni trening.

V nekem trenutku sem se spomnil na spletne strani naših AO-alpinističnih odsekov. Šifra »Igor«, pisec člankov, je bil zelo aktiven na spletu in v gorah. Glede na dejstvo, da nam je bil pred leti mentor v alpinistični šoli, ni bilo vzroka, da ga ne bi napadel s kontaktom. Sem neobremenjen in lahko na glas povem, da najti soplezalca ni enostavno. Imam veliko gorskih znancev, »velikanov« v pozitivnem pomenu besede, pri katerih pa sem pogosto slišal, da se z vsakim pač ne gre v navezo. Igor me je sprejel. Prisrčno in pozitivno je odgovoril, da sem čutil toplino, ki jo pozimi v gorah res rabiš. V soboto, zgodaj, sva se zmenila za Dolgi hrbet na Jezerskem, za  Teranovo smer. Slišati je bilo bombastično. Za plezalno smer sem že slišal in v glavi mi je bila postavljena kot  zimska klasika. A vzbujala mi je strahospoštovanje.

O gorah vem vsaj toliko, da je najbolj pomembno  spoštovati trenutne razmere, pa čeprav na račun umika! Med vožnjo z avtom na Jezersko sva premetala veliko misli in idej. Igor je omenil, da je za trenutne razmere na Kočni poklical Dava Karničarja. Oba sva natrosila novice, ki so itak izhajale iz gorskih zadev. Jezerski kot pod Grintovci, velikani, me vedno fascinira. Senčne stene lepo ohranjajo zimsko pravljico kljub duhu pomladi okoli nas. Z avtom ni šlo preveč daleč. Parkirala sva ga malo nad jezerom. A za zgodnje jutro je kar prijala uvodna, ogrevalna hoja po »ravnini«. Kmalu se je tudi dolgočasni bukov gozd začel postavljati pokonci, a dober znak zmrzali je bil, da je skorja snega vzdržala najini teži. Pa je le zmanjkalo lesa. Pred nama so stale zimske stene, kakršne si v dolinah težko predstavljamo ob prvi, nežni, pomladanski sapi. Led in sonce, sneg in regrat, a vseeno rinemo v ta skrivnostni svet senc! Malo me je začelo jeziti, da se še moj soplezalec ni odločil za zimsko opremo, ki sva jo nosila v nahrbtnikih. S svojimi močnimi čevlji je udrihal v zmrznjen sneg in nama ustvarjal nastope. A s samozavestjo in z znanjem gibanja v terenu me je brez govora mnogo naučil. Dobesedno sva se zarila v Žrelo pod skalami. Na varnem mestu pred pršnimi plazovi sva si izkopala prostor v snegu in si končno olajšala nahrbtnike. Nekaj je bilo za želodec, nekaj je bilo plezalne opreme in seveda ta presneta vrv, ki tako rada »skoči« v moj nahrbtnik! Prvo varovališče je Igor postavil trdo ob steni, močno na levo in mi tako vsaj malo prizanesel s pršičem in raznimi projektili, ki so cena gravitacije. Malo navodil in dogovora je bilo potrebno in izginil je v višino. Slišalo se je sekanje cepinov, udarjanje derez in hrup se je mešal s piskanjem padajočih kosov, ki so leteli okoli mene. Prva dva raztežaja sta bila verjetno prava plezalna preizkušnja. Na varovališčih nisem praktično imel časa za počivanje. Igor je lazil kot najstnik. Ne bom pa pozabil, da pravzaprav njegovega varovališča nisem ne videl, ne slišal, dokler nisem zavohal  tobaka. Igor se je režal s cigareto v ustih. Naslednja plezarija je minevala v poslušanju grmenja iz smeri Češke koče. Naju so še naprej osveževali tuši pršnega snega in občasno bobnanje po čeladi in rokah. A lepo sva se ujela. Kljub razliki v izkušnjah nisva veliko govorila. S svojo suverenostjo in gibi mi je kazal dovolj. V grapi, kjer se smer malo zlomi, nama je nagajal globoki sneg in cepini so bili bolj za letalska krila. Ni se nama preveč mudilo. Počasi sva zaplužila proti res strmi steni, ki je nakazovala izhod s smeri. Strma prečka v ostro levo stran, na kateri so se kazale skale pokrite s pršičem, je bila verjetno najtežji današnji del, a moj partner je hitro našel rešitev skozi raznovrstno podlago stene. Skrbno me je varoval še zadnji del. Vrh! Res sem bil hvaležen za podarjeno srečo. Tudi Igor se je smejal. Verjetno se je tudi njemu skotalil kamen iz nahrbtnika. Zavedam se, da je prevzeti odgovornost za soplezalca tudi teža v glavi. Na ozkem grebenu, kjer leva in desna noga nista na isti strani, bolj je podobno konjskemu sedlu, sva si trdo segla v roke. Bil sem presrečen, ko sem slišal njegove besede: »Stane bova še splezala kaj!«

A v gorah še vedno šteje tudi varen sestop. Pravzaprav je tudi sam sestop pomenil veliko sitnost, saj je glede na senčno lego in trdo podlago opominjal na zdrs in možnost plavanja na kložah. A dan je bil že očitno zjutraj določen za uspeh. Tudi sestopno prečko proti Ledinski koči sva hitro premagala in se olajšala za nekaj opreme. Svoj poklon nama je nakazalo še sonce, ki naju je pogrelo v bližini koče. Bila je pravi snežni bunker. Rešena glavnih težav sva opazovala stene Velike Babe in na drugi strani Kočno, kjer so rohneli popoldanski plazovi. V najini senci Dolgega hrbta je vladala vsaj navidezna tišina, a sva vseeno kar dvignila svoj ritem ob vsakem gromu in srečno podričala še del Žrela. V Bukovju sva bila varna. Pot do avta se je vsaj meni, preponosnemu plezalcu, zdela dolga kot začarana kača. A bil je sveži čas ponosa in takrat ti ni nič težko.

Z Igorjem v Teranovi

Z Igorjem v Teranovi

Komentarji bralcev ( 1 )

Zimska tura

blizu in daleč

Blizu in daleč

Novo leto in poln trebuh. »Premikanje od žlahte do žlahte«. Oblaki tiščijo k tlom in varna se zdi le topla hiša. Kaj bi si sploh lahko kdo namislil boljšega kot dremanje v zaklenjeni sobi? Pa je verjetno vseeno v globini največja kvaliteta živega bitja nemir in neskončna želja po drugačnem. Mogoče je celo nerganje v toplem ugodju pozitivno … Krasna knjiga, Odkritja in raziskovanja, ki sem jo dobil v sedmem razredu osnovne šole za darilo od staršev, me z vsebino stalno draži v globini duše.

Vstajanje ob ranih urah mi ne gre. Prirejen pregovor: »Rana ura, zlata ura, slovenskih fantov grob,« pri meni velja. Tako se je odvijal tudi ta praznični dan v počasnem ritmu, a čutil sem, da moram, da je dan usojen za nekaj. Vremenska napoved za vrhove gora je bila krasna, kljub turobnemu stanju  okoli nas. A oblaki, kot da bodo zrušili tramove streh! Ker so gore zelo blizu, ni slabo, da nas včasih malo namoči in opomni na ranljivost. Za dober trening moraš biti itak malo prismuknjen.

Jadranka je razumela moje nemirno stanje. Napolnil sem nahrbtnik z vso potrebno zimsko opremo. Pozabil nisem niti na »PIPS«, lopato in seveda na smuči. Ko sem nabutal nahrbtnik, sem miselno zaplaval v hvaležni svet smejočih šerp v Nepalu. Ali mi gre za nujo ali je to užitek? Koliko je sploh razlike do mazohizma! Čutiš da moraš. Pravzaprav moraš, brez čutiš! Tokrat sem razmišljal o Topli in Peci. Takoj, ko sem sedel v avto, me je preplavilo veselje. Ne gre za zavesten pobeg od doma. Gre za občutenje nečesa, ki se ponuja in mi je strašno všeč. Nekaj je, kar pridno nadgrajujem, a pošteno se zavedam, da žal nikoli ne bom segel do vrha. Pod Končnikom v Topli sem zapustil avto in le ljubi Bog me je videl otovorjenega. Prav potentno sem nosil opremo za plezanje, opremo za turno smučanje in opremo za bivakiranje. Za hrano sem imel termovko čaja, ki je bila vredna več kot letalski kerozin in nekaj energijskih ploščic in banano. Smer Rudnik Knieps me je trenutno strašansko privlačila. V normalnih okoliščinah sem jo večkrat preletel in poznam že vsak borovec in nagib skale. A zima je le bela zima. Zaradi podcenjevanja in manjka opreme, sem pred leti kljub trmi že obrnil nekje na polovici smeri. Mogoče je bilo prav! Tokrat sem imel veliko različne opreme, dovolj časa in tudi ogromno moči. Res sem se počutil junaka. Zagazil sem v prijetni pršič. Sprva so me jezile le s snegom odete veje smrek, ki so tu in tam sipale beli hlad po moji glavi.  Iz glave so mi uhajali miselni monologi, a vsi so bili usmerjeni v umazano, sivo dolino. Kasneje je bilo vedno več misli poslanih skozi oblake navzgor. Ni bilo več dolgo pa sem prebodel to grdo, oblačno odejo. Kake barve! Kot prebujeni človek v novem, mirnem svetu. Vse skrbi tega sveta naj ostanejo pod to sivo skorjo! Le jaz in kavke. Končala se je gozdna meja, nizko boričevje je bilo prekrito s snegom in skalne gmote s svetlečim ledom so me pozdravljale. Res je drugi svet tu zgoraj. Razgledi čez morje oblakov so tako čisti, da bi kar objemal celo našo deželo. Raduha in Kamniške te pozdravljajo s take bližine, da imaš občutek le majhnega skoka nanje! Pa vendarle se zavedam, da je med nami tako kot v življenju, simbolično, precej razoranega sveta. Strmina in globoki sneg sta začela nagajati. Prekriti borovci s snegom so se odpirali pri vsakem koraku. Požiralniki! Odločil sem se za smuči. Utrdil sem si nekaj podlage in si nadel smuči. Gibanje ni bilo hitrejše, je pa bilo manj utrujajoče. Strmina je res rasla in strašila. Otočki skal so me hrabrili pred nepredvidljivim sipanjem snega, ki je zaradi vetra lepo plesal okoli mene. Krasen sončen dan, ni pa bil pretopel. Svečke na nosu so lepo trdele in prsti na rokah so »grizli«. Šele sedaj se zavedam, kako pametno sem si razporedil etapo. Krajše dele gibanja s turnimi smučmi sem si postavljal in počival sem kot pri cestnih znakih. Skalne igle so bile dobrodošle. Požirki iz termovke so bili carski. Dobro poznam smer in zavedal sem se, da moram srečno premagati le še zadnjo najhujšo strnimo. Res je bilo najtežje, ker so robniki smuči slabo rezali v trdo podlago. Zaradi strmine in drsenja sem že razmišljal o cepinu, a sem le izsilil vstop v Kniepsovo kotanjo in smer proti sedlu. Lepo se je razpletel najtežji del. V kotu je postala hoja s smučmi pravljična. Snežna kotanja, obsijana s soncem, brezvetrje in v bregu sedelca zasnežena pastirska uta. Kaj je lepšega za utrujenega uživača? V treh urah torej! V lanskem letu sva s prijateljem Jurijem za aklimatizacijo v njej preživela zimsko noč. Tudi zdaj je bila uta polna snega. Nisem je odkopaval, preveč sem bil utrujen in tudi smisla nisem videl. Vem, da bi že naslednja noč in veter pokrila ves moj trud. A ta snežni stvor bi se dal izkoristiti za primeren zimski bivak in tudi komu bi olajšal preživetje. Pogoltal sem ostanke ploščice in se pogrel s čajem. Kapo dol pred izumiteljem termovke! Kniepsovo sedlo mi je pomenilo tudi etapni cilj. Nisem se obremenjeval z vrhom gore, saj sem bil na njem že res velikokrat v različnih prilikah, pa tudi po zelo različnih poteh sem ga že osvojil. Zgleda, da sva si z goro v »dobrih odnosih«. Nisem pa mogel končati z občudovanjem prvinskosti beline in s slikanjem. V dolini res težko verjameš, da si v gorah vsak čas  tako blizu »popolnosti«. Koliko, koliko ti ponudijo gore v toku tvojega odraščanja!

Za smučarski spust se je bilo potrebo bolje pripraviti. Pravilno sem pričakoval borbo s snegom, padce, zasnežene »varuhe gore«, bele borovce in skale. Seveda je smučanje z nahrbtnikom težko, zato previdnost in strpnost nista odveč. V zgornjem delu, kjer je lijak manj strm in dovolj širok, so bili zavoji enostavni in gladki. Še sonce je božalo obraz, saj žleb drsi čisto južno. Po prelomu pa se žleb zelo zoži in plazi in smučanje postane utrujajoče. Nekaj strahu ti dodajo skale in pokrite veje, ki te opozarjajo na potrebno koncentracijo. A vseeno, ko sem  srečno prijadral do markantne skalne igle in snel smuči, sem si zaželel še kdaj take, čudovite smuke. Do avta sem imel še dobre pol ure mukotrpne hoje in  jo srečno pridrsal. Kako krivično: »Sladkost življenja našega je kratka!« A če premerim dogodivščino celega dne, lahko naredim zaključek, da se sladkost dneva ni ne začela in tudi ne dokončala. Če se veseliš življenja z odprtimi očmi se sladkost ne začne in ne konča. Sladkost in lepota te obdajata.

Zimske ture v gorah me vedno zelo privlačijo. Gore so v tem času težko dostopne, so tihe, so »nabasane s snegom«. Odkrivanje svojih čarov dovolijo le izbrancem, … in s tiho hvaležnostjo spoznavam, da sem med njimi.

poplačan trud v višinah

Poplačan trud v višinah

Komentarji bralcev ( 0 )

Perfect day

Na Olševi

Na Olševi

So dnevi ko iščeš in čakaš…, so dnevi nerganja in so dnevi, ko enostavno nič ne pričakuješ, ker te še misel ne ulovi v siloviti naglici kombinacij življenja. Z mladim prijateljem Matjažem sva se ne daleč nazaj pogovarjala o »Perfect day-u«. Dan mu je bil zapolnjen s kopasto mero aktivnosti, pa ga je imenoval Perfect day. Zanimivo. En človek, en Perfect day, drugo bitje, drugi Perfect day. Televizija kaže tretjega, popolnega! Ampak vsi mi moramo hoditi skozi iste lijake in rešeta in še bolj čudno je, kar meji že na Butale, vsi mi hočemo živeti v svojem stilu naprej.

Približeval se je vikend z lepo vremensko napovedjo za konec tedna. Sobota in nedelja sta že v daljavi dišali po pozno jesenskem soncu. Bližnje gore so s praznično belino vabile. Masiv Pece, ki je najbližja gora, je ob jutrih in večerih pošiljal hlad, ki bi tudi slepca opozoril na prihajajočo zimo. Hitro, hitro, ampak krasno za tistega, ki polnokrvno uživa v gorah. Tu zraven vsekakor spadam. Kljub letom priznavam, da se moram o gorah še marsikaj naučiti. In gore, simboli večnosti, s svojim mirom vsekakor to ponujajo.

V soboto pač opravljam standardna družinska-hišna opravila. Direktno rečeno, ne prepiram se rad in opravim, kar itak ne uide. Zato sem zjutraj bolj zgodaj pognal čistilno akcijo in z enim očesom škilil skozi okno v nebo, ki mi je začelo mežikati. Zgoraj v vrhovih najbrž reže mraz! Eden od ritualov ob vikendih je tudi skupinski zajtrk. Kako se je spet raztegnil dan!

Končno sem pobegnil v kurilnico. Tam imam shranjeno opremo za gore. Navadno sem poskrbel za termovko čaja in skočil v avto. Turno smučarska oprema pa je tokrat zahtevala več razmišljanja in še prva letošnja tura se je obetala. A zaključila je pakiranje moja žena, ki je po »tretjem premišljanju« hotela z mano. V taki situaciji vedno nekoliko ponergam, a v notranjosti sem ponosen. Načrt  se je zato spremenil in čas odhoda seveda zamaknil.

Mimo snežne ture pa vendarle nisem hotel. Z avtom sva se skozi Koprivno peljala na Sleme med Raduho in Olševo. Snega je bilo precej za jesen in Raduha se je s severa kazala temna in hladna. Poznam že ženske navade in hitro sem se odločil za Olševo, čeprav je v zimskem času nepregažena, a je vsaj obsijana. Zadetek v polno! Smer najinega gibanja je bila obsijana in prva steza proti Olševi je bila utrjena, saj so gozdarji marljivo pospravljali polomljeno drevje. Sicer pa so bile najine misli verjetno enotne. Hoja, dokler bo luštno! Nisem hitel, pazil sem na dobro voljo obeh, a v roke je mraz le grizel. Požirek čaja ti v takih trenutkih pomaga. Pa je spet šlo z dobro voljo. Pod skalnimi iglami sva napravila prve posnetke in začela gristi kolena. Zavedati sem se začel, da bo potrebna dodatna motivacija, saj se strma smer odvija med gostim drevjem in grmovjem, pa še malo po »oblakih in zvezdah« sem se orientiral. Hudimano sem ga biksnil, ko sem najavil čistino čez trideset metrov. Seveda je bila ženska eksplozija ogromna. Pa sva spet srknila topel čaj iz termovke in se zahvalila za novo motivacijo svetemu Jakobu iz cerkvice, ki sva jo zagledala daleč spodaj na vzhodni strani gore. No, ko se na gori zares umakne drevje postane svet najlepši. Kljub globokemu snegu, ki pa je bil ponekod tudi spihan do skal sva pririla na vršni greben. Uh, kako dolg greben ima letos ta gora! Ponosa sva bila kar oba na najin zimski podvig. Jaz še posebej na  ženo. Odprta slika proti Kamniški verigi, Raduhi in Uršlji na vzhodu, ki se je že pripravljala na spanec. Obir, Julijci in Storžič so še imeli sončni šal. Sonce je res blagoslov, to sva občutila nehote. Telo je nemo strmelo v lepoto Pece, ki sva jo imela na dlani, a ni več oddajalo gretja. Midva nisva take sorte, da bi vriskala in rohnela na vrhu gore!

Hoja nazaj je bila uživaška in seveda precej krajša, saj sva jo podričala  precejšni del. V bližini avta, se je žena domislila, da bi bilo primerno nalomiti nekaj vejic za okraske, saj je vendarle Božični čas. Kako različne so misli, ki jih nosimo s seboj. Sam v gorah nikoli ne nosim nahrbtnika skrbi. Z mislimi in očmi plavam s čudovitimi kavkami, ki imajo nekaj nenavadnega v sebi. Tako zadovoljne so z drobtinicami.

Midva sva kasneje doma dobesedno polizala skledo čudovitih, ajdovih žgancev s pravimi »domačimi grumpi«. Uh, dobro je bilo in dobro je bilo tudi gretje na domačem radiatorju. Šele takrat sva zares začutila, da je zimski čas že tu. Pol dneva naju je zeblo, pol dneva sva globoko dihala, … a poplačano je bilo s čudovitimi občutki na vrhu zimske gore.

Perfect day? Vsak ima svojega.

Komentarji bralcev ( 1 )

DAMAVAND – IRAN

IMGP0015»Z veličastnim molkom nas gore zdravijo…«  Včasih se mi kar neprimerno zdi razpravljati z nekom o kakšnih lepotah ali težavah, katere meni osebno pomenijo celo mavrico, drugemu pa komaj odprejo sliko. A vseeno. Prijatelj pravi, da ne smemo pozabljati na hvaležnost za vso podarjeno radost tudi v gorah. Res, v višinah smo vsemu zelo blizu!

Biti povabljen na visokogorsko odpravo od najboljšega alpinističnega smučarja na svetu, Dava Karničarja, je pa čast. Ko mi je potrdil, da nisem le kandidat, da sem res v ekipi, sem sploh »podivjal!«  Zares so se epizode odvijale veliko bolj intenzivno in globoko, kot jih lahko opišejo besede in vsebina je postajala zelo vroča. V »movingu« sem itak.

V lanskem letu je zima v višinah kar hitro podelila odejo in pohajkovanje po vrhovih je dobilo še novo dimenzijo. Da smo pogosto le nosili smuči na hrbtu ni bilo kaj posebnega. Smo pa srečni podričali kakšen  encijan in travnik, pa četudi bolj tako, tako …in na enem od takšnih srečanj z Davom, me je  povabil na zanimivo odpravo, katero je pripravljal. Damavand, 5671 m, Iran. Čas odprave je bil predviden v aprilu drugega leta. Saj imam rad tega fanta, a tako z lahkoto govori o mesecih, ki mene najbolj žulijo. »Služba je služba, družba je družba«, reče moj šef, pa še nekaj res nesrečnih dogodkov se nam je pripetilo v teh mesecih do aprila. Pa smo le začeli, … pravzaprav nadaljevali. Na takšno pot se ne odpraviš, če nimaš v glavi jasno začrtane linije in prijateljstva. Žal mi je bilo za Matjaža. Bil bi član odprave, a si je poškodoval koleno. Jurij, ki je bil predviden tudi za zdravnika je menjal službo in je bil odvisen od volje nadrejenih. Zelo sem si ga želel za partnerja. No, je le steklo. Raziskovali  smo po internetu in pošiljali osebne dokumente na ambasado. Iran je drugačna država. Zahvala prijatelju Damjanu, da je imel dovolj energije tudi za ogromno organizacije. Ko sem na Davovem gorniškem centru izvedel še za ostale člane, se je moj ponos še bolj dvignil. Že na prejšnjih odpravah so me bile same oči in ušesa. Tokrat pa Davo, Stipe, Jurij, Kuki,…mogoče je moja kvaliteta, da znam biti tiho in sprejemati?

Poleg hribov okoli Jezerskega so Uršlja, Peca in Raduha moj »dirkalni poligon«. Z Jurijem, ki si je le priboril dopust za odpravo, sva zelo dobro trenirala. Njegov načrt sva izpolnjevala in v največjih težavah je vedno znal najti pravo »dozo«! V najhladnejši noči marčevske zime sva bivakirala na vrhu Pece.  Vedno znova slišim odmev njegovega glasu: » Vse to se nama bo obrestovalo na gori!«  Veliko je bilo dane energije, a hkrati sva se tudi telesno in duhovno krepila. Le kje so moji slavni predavatelji na alpinističnih tečajih! Eden je celo izjavil, da sem prestar za tečaj alpinista.

Končno april! Zbor na letališču. Z vseh slovenskih vetrov smo prijadrali. Stipe Božič celo iz Splita. Elanovci so med nekatere člane razdelili opremo za testiranje na višini. Namen odprave je bil tudi testiranje zimske opreme na ledeniku. Sledil je polet za Carigrad in nato povezava za Teheran. Vročina, ne le pri letaliških uradnikih, vročina je bila povsod, kljub mesecu aprilu. Prvi dan smo prav turistično  »pohajkovali po zgodovini Perzije«. Najeta agencija se je izkazala z agilnostjo, a videlo se je takoj, da smo mi prišli v Iran z drugimi nameni. Krivično, a bolj kot Perzijske kipe, sem na ulicah opazoval s šali prekrite premikajoče se mumije. Uh, davnega leta 1979 se je moralo zgoditi…marsikaj! Naslednji dan je sledil premik. Odpeljali smo se proti gori, v vasico Polur, nekoliko više. Postajalo nam je bolj domače. Čeprav višina ni bila senzacionalna, je bila temperatura že nizka. Našo goro smo dobili položeno na dlan. Čisti vulkanski stožec iz učbenikov. S čarovniškimi rokami bi ga z lahkoto objel. A beli plašč je imel napako. Kučma gore je bila velika in gora je enostavna le za poglede iz doline. Gora Damavand, 5671 m, je najvišja gora v iranskem višavju in leži v regiji Albroz. Je speči vulkan, na kar opozarjajo žvepleni izpuhi na višini 5400 m. Globoke, ozke doline okoli gore, mistiko vulkanske gore še povečajo. Sosednje bele gore so lepe, so kot valovi,a so nižje. Celi dan smo izkoristili za gibanje po travnatih hribih okoliša. Na večer smo zaužili še zadnjo, pravo mesno večerjo v vasici in poplaknili s pivom, ki pa glede na zakone v Iranu seveda ni alkoholno. Na potepanjih po svetu, mamino razmišljanje, srečujem zelo različne ljudi in tudi navade. Pogosto se mi milo stori, ko vidim čisto preproščino in dobroto, ki pride iz nje. Skoraj vedno je milost zelo drugačna od naše. A je pristna! Na prvi aklimatizaciji sem si pri premetavanju krame, zlomil zaščitna očala in ostala so mi le še smučarska. Panika. Kar hud udarec je bil to za osvajanje bele gore. Rešitev je našel kuhar, ki mi je posodil kar svoje. Hvala dobroti. Čeprav kasneje v višjem taboru nikoli več nisem jedel z nasmehom in užitkom, sem pa kuharja in pomočnika cenil. Res sta poskušala ustvarjati pozitiven duh v ekipi tudi z nerazumnim petjem in plesom.

Naslednji premik, zgodaj zjutraj, je bil velika improvizacija. S »terenskimi avtomobili« smo hoteli narediti čim več višine. Teorija načrtovanja in praksa pa se včasih ne srečata. Transporterji so obtičali v blatu! Da nas je bilo preveč v vozu, se je izkazalo za dobro, saj smo tako mi z muko dodajali moč motorju. Končalo se je pod 3000m. Pošteno napolnjen nahrbtnik, pancerji in smuči, pa se je resnično začelo tisto, za kar smo se deklarirali. Navada je, da poskušaš čim dlje ohranjati pozitiven duh v težavah. A  tokrat pozdrav gore ni bil nič kaj veličasten. Kmalu nas je zajela megla in sneženje, ampak to je bil šele začetek. Mraza pravzaprav nisem čutil, me je pa skrbela orientacija. Gora ima veliko podobnih žlebov in brez višinomera bi v megli hitro zgrešil smer. Prejšnji pogledi iz doline so bili tako enostavni. Smuči so drsele navzgor! »Psi« so res dobra iznajdba, a višina ima svoje zakone. Končno hiška na višini 4200 m. Iz megle je butala kamnita in simpatična hiška, čeprav zares ledena. Vsaj veter zadržuje. Ko za trenutek prekineš z gibanjem, sta puhovka in spalka edina rešitev.  No, in tako mučno čakanje smo preživljali naslednje tri dni. Veter je bičal z ledenimi drobci in megla se je prevažala po gori z brezplačno karto. Z Jurijem, s katerim sva se skupaj pripravljala in sva se precej dobro poznala, sva bila oba željna takojšnje možnosti za vrh. Zaključni, resni naskok na vrh pa smo kar prestavljali in prestavljali. Mogoče je bilo v vsej smoli zaradi slabega vremena tudi nekaj dobrega. Vsak dan smo vsaj malo migali okoli koče in naredili nekaj višinskih metrov in tako opravljali aklimatizacijo. A energija in volja sta bledeli. Hrana v višinah tako ni nikoli všečna, če pa je v skledici » iranski menu«, pa želodec ne zmelje veliko moči. Ledene večere smo si krajšali s poslušanjem dogodivščin naših fantov v spalkah in oblečeni v puhovke. Stipe in Davo sta  imela res kaj pripovedovati. Tudi Jurij, ki je pred nekaj meseci osvojil Broad Peak, je imel veliko povedati. A bolj kot sproščeni pogovor ga je začela okupirati zdravniška dobrota. Zdravstveni status ekipe se je začel slabšati. V taboru čakati na izboljšanje vremena je res muka. Imeli smo razne merilce, satelitske telefone, kardio -elektroniko, a na gori smo vedno lahko le ponižni in hvaležni, če je ponujeno. Gora je hotela svojo zgodbo. Nekaj malo, malo drugačnega je nakazoval tretji dan. A upanje se je prikazovalo le za močne. » Veter ostaja, realna možnost poskusa je pol dneva«! je bil klic s satelitskega telefona. Verjamem, da v skupini ni bilo prijatelja, ki v tistem trenutku ni pomislil na božjo pomoč. Zaradi hudega vetra smo opustili misel na smučanje z vrha gore. V strnjeni koloni smo v rani uri zagazili v greben. Mraz in veter smo pričakovali, a tako njuno moč niti v sanjah nismo videli. Pa je bil začetek kar znosen in do že znane, aklimatizacijske višine je bilo gibanje res solidno. Med skalami smo se prijetno skrili in v jutranjem soncu celo v mislih pogreli. Prediranje gazi ni bilo preveč naporno, a videlo se je spoštovanje do gore. »Hiteli smo počasi!«  Na 5400 m smo obšli atraktivne puhalnike žvepla. Če ne bi bilo vetra, bi premikanje med rumenimi izpuhi bilo nevarno. A z višino in z zračnostjo se je začela nova težava! Za veter ni bilo več ščita. Bili smo visoko, na odprtem svetu in divji veter je mraz zelo povečeval. Nihče ni več razmišljal o čudoviti višini in razgledih z gore. Nihče ni opazoval trikotne sence gore poslane po dolini od prvih žarkov. Nihče pravzaprav ni več nič razmišljal. Vreme se je strahovito hitro slabšalo. Egoistično smo se borili z vetrom, ki nas je »nabunkane z oblačili« premetaval po svoje. Opazil sem Jurija v rdeči puhovki in njegovo zamahovanje roke, ki je bilo namenjeno meni, naj vendarle pohitim. Šlo je za minute! Privlekel sem se na vrh! Hvala, da sem lahko stal na vrhu, ki zgleda kot mali amfiteater obdan s tremi špički skal. Bil sem junak na odru. Kako tenka je razlika med srečo in razočaranjem. Hvala za podarjeno. Enostavno je sedaj pisati besede sreče. A takrat smo komaj naredili posnetek za spomin in zbežali v varnejše okolje. V nižjih zavetjih smo se sešli in srečni objemali. Vračanje nazaj pod višino 5000 m je bilo prav uživaško. Bili smo »nabiti s ponosom«, pa tudi prehod iz »hujšega v manj hujše« naredi svoje. Zadnje snežišče smo kar podričali do koče. V poznem popoldnevu smo se vsi brez večjih poškodb zbrali v koči. Bile so omrzline po obrazih, rokah, a srečni smo bili, da smo izkoristili ponujen trenutek gore. Po nalivanju s toplim čajem so stekle besede evforije. Kako srečen postane človek po navadnem požirku vročega čaja!Z JURIJEM na vrhu

Sklenili smo, da bomo poskusili še isti dan smučati v dolino. Res je bila odločitev precej tvegana, a bila je vabljiva. Snežišče je v spodnjem delu gore bilo že precej mokro, naše noge pa utrujene. S polnim nahrbtnikom je bilo tako smučanje še težje. A prespati v toplem okolju in zavest o osvojenem vrhu gore nam je dajala moč. Takrat nam nič ni bilo težko.

Ob 1.00 uri ponoči smo že srečali najlepši tabor na svetu, toplo posteljo. Vse se je dokaj srečno odvijalo in pozno ponoči smo prispeli v Teheran. Koliko neverjetnih dogodkov na en dan. Včasih v šotoru čakaš na izboljšanje vremena v neskončnost. Zdaj pa naenkrat sklop letečih dogodkov v enem, divjem vzdihu. Simbolika! Tudi na gori smo testirali potrpežljivost. Pa ne samo na gori. Celo življenje je sestavljeno iz takih mozaikov, le da jih »slepci« ne opazimo. A takoj se je začelo vprašanje o relativnosti boljšega. Mestni vrvež, beton, smog, … mir,mraz, bobnanje vetra.

Do vrnitve v Slovenijo smo imeli še dva dneva časa, kar je bila posledica logičnega razmišljanja pri rezervaciji letalskih kart. Predlog je bil obiskati nekaj zgodovinskih krajev te velike države. S kombijem smo divjali po zaprašenih avtocestah in opazovanje utrdb in gorske puščave mi je dražilo misli. Arheologija je bila ena od opcij mojega študija. Neverjetnih 500 km v eno smer smo prevozili v popoldnevu. Bolj kot lepi Isfahan, ki je bil nekoč prestolnica Perzije, so me očarale reke in zelenice ob njih. Samo malo vode je potrebno za zeleno barvo! Puščavski prah na višini 2000 m, v sredini potoček in okoli zelena oaza. Predstavljal sem si slike prvih civilizacij in spomnil sem se lepe podobe iz Svetega pisma. V teh krajih se je že zgodaj, zgodaj nekaj dogajalo s civilizacijami. Širina kultur je na tem prostoru zares velika, pa če to sedanji, strogi oblastniki priznajo ali ne. Občutka, da načrtno brišejo zgodovino, se nisem mogel znebiti. Nepričakovan je bil tudi pristop mladine do tujcev. Njihovo znanje angleščine in odprtost sta velika, kljub omejenosti gibanja po državi in izven. Vojakov pa je povsod toliko, kot da z njimi rešujejo brezposelnost. Mogoče je to rešitev za Evropo! Posrečeni so bili tudi dogodki v trgovini s slavnimi preprogami. Razdalje med kraji imajo tu drugo dimenzijo kot pri nas. Zasanjali smo v kombiju v vožnji nazaj, pa čeprav je bila tudi opcija za letalo, ki bi nas stalo le 25 eurov. A vedno se odločaš in odločiš. Sposobnost je vsekakor, da o variantah kasneje ne razmišljaš. Spet je bilo javljanje na policijski kontroli vsakih sto kilometrov in  prihod v Teheran v poznih nočnih urah.

Teheran smo zapustili zgodaj zjutraj. Let proti Evropi, Teheran Carigrad Ljubljana, časovno ni bil izguba. Leteli smo nasproti gibanja-vrtenja naše Zemlje. Bilo pa je nekaj pripetljajev kot iz rubrike »Saj ni res…« Naš doktor Jurij je na letalu dvakrat interventno posredoval, …, v Carigradu je bila cena za osem »sladkih pirov« dvainsedemdeset eurov. Ampak vračali smo se drugačni. Bili smo močni. Bili smo srečni. Pravijo, da se z gore daleč vidi. A brez dobrote in hvaležnosti se na vrh gore ne pride. Hvala za mnogo!Naša odprava

Komentarji bralcev ( 2 )

Topla Tajska

templji, zlato in znoj

Zima je. Ritem dela te drži od teme do teme na delovnem mestu in  mrak se kmalu zaleze v telo in dušo. Sončne žarke iščemo in resnično čudno  je pri nas v teh zimskih mesecih. Kako dolge znajo biti naše zime.

Z ženo rada »potujeva po globusu«, ki stoji na omari in ko prižgeva njegovo lučko, se prikažejo topli kraji v lepi, vabljivi barvi. Jadranka je izbrala Tajsko. »Ej, vsaj malo razbijva to dolgo zimo… Čas, okoli zimskih počitnic!« Načrtovanje, iskanje, tuhtanje, pogovarjanje, pregovarjanje in dogovarjanje…vse take stvari so potrebne za vesele dogodivščine. Tam spodaj bo »ful drgač«. Pričakovala sva južnjaška, soparna mesta in njihov specialni red- nered. O, internet je zakon. Bangkok, morje, otočki Samui, Pangan, Tao,… in to februarja,…nekaj načrtujemo, nekaj rešujemo. Normalno vsekakor ne bo!
Pred odhodom je nestrpnost rasla in odleglo mi je, ko sva zajadrala prvi prevoz, avto proti Benetkam. »Letalske karte štimajo«, a vseeno z nekim čudnim občutkom oddaš prtljago v letalsko oskrbo. Sprejela naj bi jo drugi dan v Bangkoku. No ja, danes je še zima, jutri pa »hot, hot, hot«. Ampak do jutri je potrebno preživeti. Po šestih urah letenja, kar ni mačji kašelj, je sledilo prestopanje v Dubaju. Letališče že poznava, saj sva prejšnja leta prestopala in dremuckala na njem. Vseeno me letališča prevzemajo s svojo veličino. So res odsev sveta. Kaj je Evropa, mi Slovenci pa se prerekamo ali smo Balkanci ali ne!!! V šali sem vprašal Jadranko, če greva na Maldive. Odgovora niti nisem pričakoval, saj sem videl v njenem nasmehu, da je bilo predlani tam uhuhu lepo. Tokrat sva bila usmerjena v centralno-ekvatorialno Azijo. Drugi polet , tokrat čez Indijo v Indokino, je bil še daljši. Saj so simpatične letalske deklice, a kmalu ti »letalski food« gleda že skozi ušesa. Ko le vsaj malo skriješ oči za veke postane vse lažje. Človek je vzdržljiva žival. Po petnajstih urah letal končno ven na zrak! A kaj je zrak v Bangkoku? Februar 2013, tukaj je tekel znoj po hrbteničnem žlebu in to ob desetih zvečer. Olajšano sem zavzdihnil, ko sem videl tudi najino prtljago na rolerju. Na blagajni sva zamenjala nekaj evrov za tajske bahte. Kar potrebno si je ogledati tuji denar. Najela sva taxi in srečna sva našla hotel. Včeraj sneg, danes znoj. Mali je naš svet.
Jutranji ritual in zajtrk sta naju lepo spravila v približno življenjsko linijo, kljub šest urnemu časovnemu zamiku. Človek se ne vda hitro. Vsaj tako sem tisto jutro v Bangkoku razmišljal. Najeta vodička naju je vsa goreča čakala že ob zgodnji osmi uri. Nekaj vedenja sva ji zaupala, nekaj njenih namigov sva sprejela in začeli smo zavzeto odkrivanje mesta. Tako kot Evropejci kažemo cerkve, mostove, asfalt…, tako so Azijci prismuknjeni na Kraljeve palače, bude, reke. Bil bi strašno neolikan turist, če jih vsaj v osnovi ne bi hotel pogledati. Ampak gromozanski palači kralja so sledili še razni templji Bud, ki so se imenovali zelo podobno: veliki buda, mali, največji, zlati, ležeči… Tudi tu so menihi navihani in nastavljajo pojoče posodice, kjer žvenketajo denarci turistov. Saj je bilo zanimivo na nek način, a ogledovanje premnogih svetišč med množico bosih nog in potnih teles pod žgočim soncem Azije je postajalo »to much«. Dobro, da sva bila vsaj toliko obzirna, da v templju nisva popila vode mišljene za škropljenje – pomlajevanje. Z vodičko smo nato hitro končali zadevo. Na ulicah se je ponujala hitra hrana, sadje, pijača. A strah za okužbo želodca je prve dni le močno bdel nad nama. Vedno in vedno sva si predstavljala najino dolgo potovanje, ki sva ga še nameravala opraviti. V poznem popoldnevu, za katerega domačini pravijo, da je najslabši del dneva zaradi smoga, znoja, sva se odpravila z zemljevidom v rokah iskati izbrane točke. Uh, pa res ima Bangkok dvanajst milijonov prebivalcev! A junaško sva odkrivala parke in znamenitosti. Pa naj se sliši še tako bizarno, a tisti dan sem bil najbolj vesel srečanja z dvema Nemcema. Na ulici smo si izmenjali nekaj izkušenj, ki so naju lepo pripeljale že skoraj v mraku do želenega marketa. Res se je prikazal Bangkok, kot mu nekateri pravijo, Azijske Benetke. Hvala, da bog da človeku utrujenost. Nisva dolgo zdržala v tem »Babilonu«. Najela sva si »tuk tuk«, azijski motor in verjetno v prometnem kaosu miže oddirjala na drugo strateško točko. No, res vredno ogleda. Rdeča- roza ulica »prijaznih deklic«. Vse na kupu, pa vse votlo in plehko! »Die schonste Frauen sind Manner!« je prejšnji sogovornik iz Evrope imel prav. Želodec se je začel oglašati. Ponudba je sočna. Pa sva le počasi začela glodati njihovo hrano, razumela imen pa itak nisva.
Da so taksisti nori za naše pojme, sva spet izkusila v jutru, ko sva zapuščala velemesto. Najprej sva skoraj povzročila pretep taksistov pri prevozu na letališče, nato pa je bila freestyle vožnja naj. Ura je bila zgodnja in najin notranji letalski let je bil prijeten. Zapustiti vrvež Bangkoka je kar ustrezal izžetosti in zasanjati južno morje je umirjalo. Samui, Tao, smejoče morje in sonce, prihajava! Neko nenavadno občutenje te prevzema, ko si nekaj časa na potovanju. Sedenje na letalu te spočije. Polet iz Bangkoka čez Tajsko morje na jug je trajal več kot uro, a naju je okrepil. Otok Samui naju je pričakal v polnem nasmehu sonca. Bilo je nekaj težav z iskanjem povezave za ladjo na Tao, a so uslužbenke hitro priskočile na pomoč. Tu se presneto dobro zavedajo, da »Turizem smo ljudje,« ni le parola v časopisu. Je denar, denar in denar! Mladina danes povsod kar lepo govori angleščino, starejši pa so bolj »konzervirani«. Otok se uradno imenuje Koh Samui in je eden večjih in bolj poznanih. Vidi se, da so poleg letališča tudi solidne ostale infrastrukture. Tudi možnosti za izginjanje denarja iz denarnic je precej. Najbolj vidna zadeva je ogromen zlati kip Big Budha, katerega ne moreš zgrešiti že iz letala, ko zagledaš prvi tloris otoka. Čeprav se proti jugu države budizem prepleta z muslimansko vero imaš še vedno »big Buda občutek«. Do odhoda ladje za najin končni cilj na otoček Koh Tao je bilo precej časa, zato nisva mogla pustiti Golden Big Buda samega. Kasneje v njegovi bližini se je izkazalo, da itak ni bil osamljen. Ni da ga ni, pravimo na Balkanu. Množice ljudi, bose noge, potna telesa, super telefoni, aparati, … vse zlato in barvno.
Ladjo za otoček Koh Tao, najin težko pričakovani cilj smo natrpali kot ribjo konzervo. A z Jadranko sva bila srečna, da sva na pravi poti. Dve uri vožnje pa bo! Tudi to sva preživela, saj so bile klopce zelo prostorne za premetavanje zdolgočasene zadnjice. Valovi so sicer nagajali krmarju ladje, a potniki se nismo menili za trud posadke. Združno smo brezskrbno zehali vso pot. Na takih dolgočasnih čakanjih pogosto analiziram ljudi okoli sebe. Že dalj časa imam v glavi zaključek, da so največji prismuknjenci Korejci. Njihova samozavest in potenca sta res z drugega planeta. Koh Tao je majhen, zelen otoček in blizu vročega sveta. Pristanišče je simpatično kot v pravljici. Kakšna razlika v primerjavi z Bangkokom! Ko pride večja ladja postane pristanišče festival. Vse, kar je sposobno govoriti in migati, poskuša izkoristiti prišleke za kakšen baht. Kar uspeh je bil, da naju je taksist hitro spravil v najino začasno domovanje, lepo hiško. Mir, končno preprosta sproščenost! Lep Pinnacle resort je skoraj na vrhu otočka, okoli pa zelena džungla. Pravljično. Ritem se je umirjal, pač primerno je postalo vročemu soncu in toplemu morju. Morje se nama je začelo smejati! Začela sva sanjati podnevi in ponoči : mirni sprehodi do naselij, sprejela sva domačo hrano in pijačo, urnik dneva sva si določala sama. Za nas Evropejce je to prava mana, blagor božji. V Chaloku, v bližnji vasici, sem se vključil v šolo za potapljanje. Koh Tao ali Turtle Island, kot se tudi imenuje, slovi kot najboljši otok za raziskovanje toplega morja. Bruno iz francoskega Marseja, Irene iz Toronta in Angela iz Aljaske so postali moji potapljaški inštruktorji in prijatelji. Z ladjo smo v popoldnevih obiskovali zalive in spoznaval sem tehniko potapljanja in lepote tropskega morja. Zvečer sva z Jadranko že kar sproščeno požirala »Pad Thai«. Tudi nenavadno sadje je bilo potrebno preskušati. Na ulicah vasic so žlobudrali mikserji in ponujali barvne sokove in slastne palačinke. Hrane in pijače je bilo kot v raju. Tajska masaža se je prilegala. Seveda nič ni bilo zastonj, a plačila so bila za nas »Kolumbe z zahoda« precej smešna. Chalok, Sairee, Mae Haad, so vasice, kjer čas ne igra nobene vloge. Edino določeno dogajanje je gibanje sonca in prihod ladje na otok. Bosonogi kratkohlačniki so povsod naokrog in majica je obvezna le za ženske! Dan in noč se razlikujeta le po svetlobi in ob prvem svitu jutra te prebuja procesija petelinove družine z burnim petjem. Kako drugače je lahko na našem enem, edinem planetu. Verjetno niti ne bi znala ceniti vsega dobrega, če naju ne bi začela stiskati misel na letalo in vračanje domov. Tako pač je ustvaril Bog in dobro je. Vedno nekje, pogosto tudi ne zavedajoč se, sledi »The End«. A najino pohajkovanje še ni bilo dopolnjeno. Čakalo naju je še trideset urno potovanje v Evropo, v februarsko zimo. Nepredstavljivo je bilo tako razmišljanje v tistem trenutku bivanja.
Ladja za otok Samui je bila spet ista. Dvourno potovanje sem čudovito prespal, kljub soparici v zaprti potniški kabini. Na dolgotrajnih potovanjih je to tudi največji uspeh. Časovni zamiki te še dodatno zmešajo in spanca se kljub zanimivim dogodkom ne braniš. Na sončni Samui smo pripluli proti večeru. Seveda je bila poglavitna skrb doseči čim hitrejšo letalsko povezavo za Bangkok. Pa se je vse odvijalo južnjaško: »..take it easy, mister!« Nočni polet v Bangkok niti ni izpadel tako butasto, saj fiksna ura za nadaljevanje poleta v Dubaj ni bila več tako oddaljena. Je pa res, da je na velikih letališčih dobro imeti vsaj dve uri časa za prestopanje. V Bangkoku smo hitro »nastavili pravo sedem urno linijo« za zahod, čeprav je tudi Dubaj še daleč od Evrope. A v Dubaju sva že srečala nekaj Slovencev in v hipu je postalo domače. Smešno! So trenutki, ko si izrazito želiš iztiriti svojo linijo življenja, plavati prosto in brezmejno, a na svobodi spet postaneš nemiren. Kdo razume človeški duh? Dubaj Benetke, novih šest ur sedenja, pet tisoč kilometrov zračne poti je prikazal letalski monitor. Minevalo je in minilo. Kljub prvemu hladu v Benetkah je postal prijeten občutek, ko sva spet zagledala najino prtljago na rolerju v letališki stavbi. Kam vse so potovale sosednje torbe s prvega letala! Najet prevoz v zasneženo Slovenijo se je pokazal za pametno rešitev. Šest urni časovni skok se pozna. Iz Ljubljane pa je sledila še vožnja domov, v svoje znano okolje. Prevalje.
Zima, zima bela, sva doma zapela…

Le sonce meri minljivost

Komentarji bralcev ( 0 )

PROFESOR

mednarodna konferenca učiteljev in dijakov v SENECU-Slovaška

Res moram biti že dolgo na svetu, da se spuščam v take razmisleke.

V rosnih letih so me vsaj doma navajali, da sem vedno spoštljivo nagovarjal gospoda ali gospo, pa naj je bil to župnik, doktor, učitelj, neznanec… Pa kako ponosne so bile šele gospe profesorjeve, gospe doktorjeve… , vsaj v nedolžnih, poštenih, otroških očeh. Seveda je z otrokom, ki ima rosno sposobnost zaznavanja, dokaj enostavno manipulirati. Z odraščanjem in širitvijo opazovanja svojega ozemlja sem spoznaval marsikaj, kar je povsem naravno. Ampak začeli so se pojavljati trenutki, ko otroški um začne po svoje grabiti po možganih. Všeč komu ja ali ne, razvoj gre. Kaj je sploh absolutno?

V  šoli je bila tovarišica, injekcije je dajal zdravnik, na cesti je bil tovariš miličnik, še prijatelji so bili imenovani tovariši,… Ampak vsaj sošolce ni zanimal naziv. Še  župnik bi skoraj bil imenovan tovariš župnik. V vasici deset kilometrov čez mejo, v Avstriji pri moji babici, pa je v šolah bratrance učil gospod učitelj, bolnike je zdravil gospod doktor in na pogrebih so imeli gospoda župnika. Še na obisk je prišel neznanec, ki je bil imenovan gospod. Tako se je dogajalo pri moji hitri, otroški komunikaciji, da sem kdaj zares »falil« naziv.  Bili so časi glasnih družbenih dejavnosti in so tudi v mojem majhnem kraju gasilci vsako leto pripravljali tombolo. Najprimernejši prostor je bil »fusbal plac«, center pomembnosti krajanov, sploh moških. Uh, za otroke je bilo to nekaj drugačnega. Godba, pitje in vpitje do onemoglosti. Tombole tako in tako nisem razumel in glavno nagrado Fičota sem opazoval od daleč. Stvari so se vlekle nerazumno dolgo proti mraku. Seveda sem se otrok enkrat spomnil doma. Spoštljivo sem vprašal starejšega moškega : »Gospod, prosim, koliko je ura?« Moški je moral biti pijan! Prisolil mi je klofuto in me solznega podučil, da se je boril v hosti zato, da smo sedaj vsi tovariši. Stavek sem moral ponoviti: » Tovariš, prosim koliko je ura?« Čas me sploh ni več zanimal, a zapomnil sem si lekcijo zelo. Podobno se mi je pripetilo še ob koncu osnovne šole, a takrat sem si zaradi jezikanja klofuto tovariša učitelja zaslužil.

Zdaj je v strugi Meže že precej vode preteklo, a Meža še k´r teče. Zanimivo. Moj poklic, ki ga rad opravljam, je profesor na gimnaziji. Ni se mi potrebno obremenjevati z imenovanjem. Veliko mladih stopa ob moji senci in dobro se počutim. Ustvarjam prijetno okolje in lepo je. Miličnikov ni več. So vzgojitelji, so učitelji, so profesorji, so zdravniki… Tovarištvo je izginilo iz nazivov, tudi župnik je le župnik in tisti gospod je stvar vsakega posameznika.

Komentarji bralcev ( 2 )

Raduha za rojstni dan

Praznovati rojstni dan je tako tako. Eni se ga veselijo, drugi ga pač preživijo. Verjetno se ga vedno najbolj veselijo otroci. Starejši imajo že precej balasta okoli sebe in so razvajeni in pokvarjeni. Ampak dnevu ne uideš. Kaj šele toku življenja, ki gre skrivnostno naprej. Vprašam se ali gre višje ali nižje? Kje se je sploh začel….V razmišljanju bitij  sta rast in razvoj obrnjena le navzgor!

moja Raduha


Vedel sem, da bo »kulturno« praznovati rojstni dan vsaj z nekaj najbližjimi, ki so si že prej predstavljali način praznovanja. Klasika. Hrana, pijača,… galama. Kako različno uživamo. Jaz, jaz pa sem si zaželel zbežati v samoto in se pogovarjati s svojo, le mojo dušo. Tisto svojo zadovoljstvo sem našel naslednji dan, ko sem se sam od jutra do večera potikal po Raduhi. Raduha je novembra že zimska. A dolgočasna in tiha je le za nekatere, ki imajo svoje receptorje omejene. Skoraj nikoli si ne naredim načrta za turo. Uživam, ko se lahko prepustim toku in sapam vetra, ko vsaj s pogledom sledim lahkotnemu jadranju kavk. Tudi ure povratka domov nikoli ne omenjam. Naj bo vsaj tam zgoraj nekaj brezčasno. Gore so itak simbol večnosti.

Po parkiranju avta pri Bukovniku, sem med potjo proti gori zijal po steni. To je trenutek, ko se mi navadno utrga dnevna smer. Grohot in Durce sta kljub senci in belini snega bila še presneto umazane barve. Beli jeziki v steni pa so že kazali na zimo. Kjer le pade žarek sonca, tam je bila tudi zelena barva. A za severno stran je to bolj skopo darilo. Vetrne police tokrat! Potrebno opremo sem imel v nahrbtniku. Imel sem tudi novo termovko s toplim čajem. Za hrano pa se tako nikoli nisem preveč zanimal. Vroč čaj, ta daje ideje. Tokrat sem le sprejel ženin nasvet za čaj. Nisem razmišljal nič. Naprej, naprej, »gr«. Čez čas sem se usedel na štrlečo skalo. Pa saj me nič ne priganja v tej samoti! Gorska večnost. »Olševa je blizu, tako sončna in topla je in brez beline. Koliko ima lesa in rumenih macesnov. Pozdravlja me od cerkvice Svetega Duha do cerkvice Svetega Jakoba. Peca pa je izgledala od Jeklna proti Kordeževi glavi bolj prepišna«. A dolgo se ne da mirovati v tem senčnem svetu. Oči se lahko pogrejejo na sosednjih pobočjih, telo pač ne. Treslo me je v senci. Do prvega skoka sem bil hitro. Tu po navadi vedno  zajamem sapo in koncentracijo. Malo je bilo snega, tako da so moji grobi čevlji kar grdo drseli po zmrznjeni podlagi. Cepin je bil uporaben. Nad skalnim skokom je bila smer neprijetna. Obrača se zahodno in trave in skale so bile gladke in snežne. Nataknil sem si dereze. Kako enostaven postane gib. V smeri naprej so beli in strmi jeziki, a so lep poligon za dereze. »Kakšna luknja je v Solčavo! Obir je daleč in nekam ponižen, Košuta pa je dolga žaga.«Naslednji skalni skok je bil gol in izstop sončen. Spet igra z derezami. Odločil sem se in obdržal dereze na čevljih, kar pa se je izkazalo za neumnost. Preko dneva temperatura vendarle malo prizanese in snega je bilo za firbec. Previdno sem se povlekel čez zadnje trave in zadovoljno pokukal na južno stran gore, kjer je sonce tako sanjsko žarelo in grelo. Ta moment je v gorah, zlasti v Raduhi, ki je orientirana sever jug, tako prisoten in prijeten. Sedel sem in se grel v zavetju na južni strani gore. Sveži sneg sem uporabil za umivanje in čiščenje opreme. Kar poskušam razumeti živalice, ki se tako brezmejno potikajo po gorah. Čakalo me je še nekaj borbe z boričevjem in kratka pot na vrh gore. A to so malenkosti, ki dopuščajo razne miselne prepihe v glavi, katere sem imel rad. In ne srečati nobenega! Pa vendar sem v daljavi videl »smetje«, ki ubija to čudovito prispodobo večnosti. Vrh je bil obdan z nekaj gibljivimi, barvnimi pikami. Obšel sem jih in korakal po poti za  Arto, ki je tako lepo obrnjena proti Ojstrici. Usedel sem se. Kamniške! Položaj, da ti noge bingljajo v Solčavo, k Mariji Snežni. Prostranost, zračnost, svoboda. Brezmejnost gibanja ptice je za nas sanjska. Pa vendar tudi te veličastne jadralke nemirno iščejo nekaj, kar je za nas malenkost. Kako zaokroženo je življenje in minljivost. Ni me zeblo, ni mi bilo vroče. Telo je bilo brezčutno, le v glavi je ropotalo, a tako tiho, da so me kavke sprejele za svojega. Nisem imel drobtinic hrane za zahvalo. Toda tudi vrednote so silno različne. Minevalo je.

Jesenski dnevi nimajo dvanajst ur, kaj šele štiriindvajset. Skrivanje sonca me je spomnilo na mojo dolino. Ptice bi to z lahkoto opravile. Mene ni skrbelo, le telo je začelo reagirati na hlad. Opremo sem imel dobro, pa tudi pot za vrnitev je varna. Mogoče me pa kdo pogreša v dolini? Pot je bila čez Durce, Grohot, Bukovnika, Črna,… Kako enostavno zna biti v življenju, če ti je poklonjeno!

Komentarji bralcev ( 0 )

Velika Baba – Jezersko

Veliko je pregovorov o sreči in tarnanju. A je tako, da nas sreča spremlja tudi, ko se je ne zavedamo. Sreča je na strani srečnih. Kakorkoli je že s to stvarjo, tako naj tudi ostane. Sobota, junija, je bil izrazito »fein dan«. Odločitev za plezanje v Veliki Babi pravzaprav ni bila moja želja. Sem bolj zelen in kar manjka mi kakih slavnih sten, predvsem imen, kot je bilo jeseni, plezanje v Triglavski,…! Ampak  moji predniki si sploh niso drznili laziti po tej gori, Veliki Babi na Jezerskem! Jaz pa sem na koncu brez mejnega problema z lahkoto rekel, da je bil »fein Tag«.

Velika Baba, Centralna smer

Spet sem na polno namatral nahrbtnik. Kar ponavlja se, da vedno predvidim prevelike potrebe za »skladiščenje«. Dokler smo se v temi vozili v avtu, je bilo še vse lahko in z nasmeškom na obrazu. Stvari so se razkadile, takoj ko smo tudi sami zagrizli svežo jutranjo meglo čudovitega raja na Jezerskem. Častno nošenje plezalne vrvi je pripadlo ravno meni. Kar žal mi je ljudi, ki se ob strani peljejo po dolini in niti ne opazijo odmaknjenega sveta. Mene pa vedno mika opazovati tisto tam zadaj, malo drugače… Hitro smo prehodili pot skozi bukov gozd, nekaj malega smo tavali po melišču in po kozji stezi. Kot otroška igrača se nam je med razbitimi skalami postavil nasproti ledeni most. Le razmišljanje je bilo v hipu drugačno. A bil je prijetna popestritev. Oči so se pasle po Kočni, po Grintavcu, po Dolgem hrbtu , po Skuti, cel venec mogočnih Kamniških pečin je zapiral kotlino, v katero smo rinili. Čiste so bile gore, sveže oprane od včerajšnje nevihte. Na levi se nam je nasmihala naša Velika Baba, ki je čez čas v njeni veličini nismo več videli. Kmalu smo stali pod njo. Kako z veseljem sem vrgel častno darilo iz nahrbtnika. Tinkara, ki mi vsekakor ni zavidala darila, mi je privoščila velik nasmešek. Ampak take so navade med prijatelji. Zbadanje in pikanje, končni ton je pa le vzpodbuda… Gledamo pozitivno. Praznili smo nahrbtnike. Pripenjali smo si železje, a dolgo smo odlašali z obuvanjem plezalk, saj zmeraj nekoliko tiščijo. Prvi raztežaj, prvo ogrevanje. Lepo je steklo. Naslednji raztežaji po platkah so že ustvarjali več adrenalina v telesu. Ko je prvi utihnil in izginil v tišino, si niti v daljavi nisem upal prikrasti kako stransko misel. Če bi zahteval levo, bi brezpogojno dvignil levo…. A vedno ni tako napeto. V gorah se počutim kot na masaži, le grabljenje je drugačno. Več je za dušo. A prvi v navezi je moral hudičevo grabiti petdeset metrsko vrv, dobesedno. Ob pogledu proti piramidi Grintovca, ki stoji frontalno, se kar zbega misel in koncentracija. Velikokrat sem mu že preiskoval skalovje. A tokrat sem se trudil koncentrirati na platke. Po nekaj raztežajih smo spet zavijali v razbite skale. Uh, kakšna osvežitev zame. A na žalost je Šerky priganjal in vlekel, kot vol brez duše. Nebo se je začelo kisati in razbral sem, da ga je skrbelo opoldansko vreme. Že dobre štiri ure smo se raztegovali v steni, pa še ni hotel izplezati! Včasih imam občutek, da kar preveč improvizira. Po skici in navodilih naj bi Centralna smer trajala pet do šest ur. On pa že drugič najde te »hudičeve plošče«! Spet nekaj raztežajev, ki sem se jih bal. »Pa mrtev bi našel izhod«! Končno naravnost v nizke Boričevce, ki se jih pa tokrat nisem razveselil. Opoldansko sonce je začelo lepo mahati z žarki in na varovališčih smo se olajšali za kak kos obleke. Torej nevihte tokrat na grebenu ne bo. Vrh ni bil več daleč. Dobesedno smo se izpregli in spet napolnili nahrbtnike z opremo, želodce pa nabasali z zadnjo vlago iz plastenk. Ko si enkrat ponosen na doseženo plezarijo, ti zmaga da še dodatno moč. Kar tekmovali smo, kdo bo prvi stopil na končno višino. Nekaj posnetkov na vrhu za zgodovino in vrnitev. Dogovorili smo se za sestop čez Jenkovo planino in obisk pri prijatelju Davu. Hoja po grebenu je bila zanimiva in je dopuščala plavanje misli za čudovitimi razgledi. Spet in spet se je dokazovala hitra pot duha, le telo pa ostaja prepogosto ovira! Verjetno bomo še dolgo nosili v sebi okus piva, ki smo ga sanjali celi dve uri sestopa in ga končno srknili na ranču. Srečanje s prijatelji, močan stisk roke in pivo. Davo in Petra sta uganila, kaj tisti trenutek najbolj potrebujemo.

Bil sem srečen in zavedal sem se, da je bil popoln, lep dan.

Hvala, ker smo prijatelji

Komentarji bralcev ( 3 )