Monte Rosa – Italija

Monte Rosa - Dufourspitze

Monte Rosa - Dufourspitze

Večkrat me misel popelje do vprašanja, kaj me je pripeljalo v Ivanov krog gorskih navdušencev. Če me še povabi, sploh ne bom čakal. Pritrdilen odgovor je na dlani. Grossglockner, Ortler in ostali vršaci so bili preveč uspešni dosežki in krasni spomini, da bi sploh kaj čakal in odgovarjal. Pa še nekaj sem potuhtal! Moja in njegova prisotnost v gorah vedno pozitivno vpliva na vreme. Bog nas ljubi!
Člana odprave za Švico, tokrat za 4634m visoko Monte Roso, z vrhom Duffourspitze, sta poleg vodje Ivana in mene, bila še dva dobra prijatelja. Mene so poimenovali »štrudl«, ker navadno v hladilni torbi prinesem jabolčni zavitek in pivo. No, torej je bila ekspedicija klasična, kajti Ivan ima nekako v krvi, da več kot tri ali štiri člane ne prenaša v svoji bližini. Spomnim se ture na Ortler, ko se nam je pred zadnjim vzponom pridružil Nenad (Hrvat, ki nas je »nafehtal«, da sme v navezo ) in se je potem valjal in preklinjal vse bogove, dokler ni prišel spet na trdno zemljico. Po sedmih urah, že blizu avtomobila, pa ni bilo mogoče »izklopiti njegovega radia«. Eden za drugim smo zbrzeli naprej, samo da ga ni bilo potrebno poslušati in odgovarjati njegovim vprašanjem. Nenad z Reke je bil takrat res pravi galiot na gori, a proti koncu ture pa vsebolj tudi mi.

Za pogovore o Monte Rosi smo se dobivali ob pijači, premleli ideje za pot in tekmovali v modrovanju. Nekaj pa le nismo uspeli doseči kljub energiji, ki je žarela iz nas. Čakali smo lepo vreme. Vreme, to vreme! Verjemite, da smo si bolj želeli lepo vreme nad Francijo, kot pa nad Koroško.

Komanda je padla. Torej gremo.Vožnja proti Švici, proti Zermattu (približno 800 km), mi je bila že znana. Pred letom sva z ženo že opazovala te fascinantne vrhove, vendar le iz varne, počasi se premikajoče, gorske, zobate železnice Zermatta. Ogromna piramida, veličastni Materhorn, je očitno najbolj poslikana gora sveta. Ti nori »azijati«-Japonski turisti očitno ob rojstvu v zibel dobijo še fotoaparat. Monte Rosa, sosednja bonta (Ivanova najbolj priljubljena beseda), pa je veličastna prav zaradi tega, ker je nekoliko višja in ima strašne ledenike iz katerih štrlijo črne, strahotne stene. Na vzhodni strani Monte Rose je nekoliko niže na ledeniku svetovno znani smučarski center Saas Fee. Vožnje v Švico se nisem bal, le daleč, daleč je. Avstrija, Italija, nič kaj duhovitega. Zanimivi so bili morda športni avtomobili, ki so nas prehitevali kot za šalo, pa še to je zanimalo le mene, šoferja, kajti ostali so tako in tako le brundali svoje sanje pravičnega spanca. Še jedli nismo nič ( razen avtomobila, ki je požrešno pil), dokler nismo prečkali Simplon pas, severozahodno od Milana in se je kolega spomnil ženine popotnice- »vineršniclov«. Ni ga čez zrezek! Pa smo naredili piknik na obcestnem postajališču in nismo bili edini. Če bi imeli druge namene, bi kajkmalu začeli izmenjevati pir s sosednjimi piknik skupinami. Ampak morali smo naprej, kajti dan kljub opoldanski vročini ne traja večno. Po devetih urah, po 800 km prebitih v avtu, smo končno parkirali v ozki gorski vasici Tasch. Iz zasedenih pikničarjev smo se morali kar hitro preleviti v vzdržljive gorske kavke za katere ni ovir. Že ko si naprtal nase opremo, si takoj doumel, da tokrat v gorah ne bo nežnosti.Vsa skalna oprema, zimska oprema, tekočina…. Pa ne da spraviš v sili vse to v nahrbtnik in to še nosiš? Z vlakcem smo se odpeljali v slavni Zermatt in se izgubljali v množici turistov, med katerimi pa vendarle vsi niso bili take enogrbe kamele s prtljago kot mi. Je pa bila železnica zabavna, ker so turisti kot opice skakali od okna do okna, se prerivali in snemali te belo-črne špice. Mi pa smo bili srečni še zaradi ene barve. Nebo je bilo modro, čisto modro in ravno to smo si mi, ki smo imeli še nekaj drugega pred sabo kot tile nori turisti s kamerami, najbolj želeli. Nebo je v teh dneh napovedovalo uspeh! Ob 17 uri smo zapustili drugi vlakec za smer Gornegrad. Lepa višina 2800m. Z višino so se odpirala tudi nova obzorja. Prijetneje je postalo tudi zaradi miru, saj ni bilo več drenjanja in norih fotografov – kamikaz. V lepih razgledih in tišini smo lahko premlevali svoje divje misli. Postalo pa je dokončno jasno, da tu ne bo mehkobe in mavrice, da bodo prevladovale le dve ali tri barve, katerim se bo zoprstavljala naša moč in volja. Ko imaš oprtan tovor na telesu, te le to kar samo sili v hitrejše gibanje. Kar milo se mi je storilo, ko sem opazil kruto resnico, da se bomo spustili dobrih 300 višinskih metrov k ledeniku. Zavedal sem se namreč, da mi ta višinski kredit ne bo odpuščen. Ko stopiš na ledenik postane zadeva vsaj sprva zanimiva. Drugo okolje, druga koncentracija, druga oprema. Pozno popoldne žuborijo med razpokami številni potočki. Nevednež bi skoraj zasanjal romantiko. Vendar je samo prečenje zaradi velikega števila grozljivih razpok in dokaj gladkega ledu kar prava avantura. Brez smernih kolov bi bilo ogromno težav. Po prečenju ledenika smo prišli na strmo peščeno in skalno stezico. Stvar je postala takoj jasna. Zdaj moramo nadoknaditi prej izgubljeno višino. Tu smo naleteli na slovensko trojico, ki nam je v sami evforiji natrosila nekaj informacij o zgornjem ledeniku in razpokah, ki pa jih drugo jutro v temi, žal, očitno nismo upoštevali. Je že tako, da ko si utrujen, nehote ne sprejemaš informacij, ki bi bile lahko dobrodošle. Pa vendar nam je skupinica vlila novo moč in voljo. Fantje so že opravili! V slabih dveh urah smo bili pri načrtovani koči –Monte Rosa Hutte (2795m). Načrt se nam je dokaj dobro odvijal. Na koči, ki je nekako klasična, visokogorska, a utrujenemu človeku kar baročna, smo brez problemov navezali stike z mlado oskrbnico, ki je bila neverjetno jezikava. Z mano je govorila nemško, z Ivanom angleško, tam s tretjim je brenkala italijansko. Bogsigavedi ali smo mi še vedno tako daleč in zahod zmeraj bolj zahodno! Po lahki večerji in obveznem » kriglu piva«, kateremu se kolegi ne morejo upreti (saj le zaradi strahu pred dehidracijo), smo najavili oskrbnici zajtrk ob dveh zjutraj in razložili naš namen. Zunaj se je dan prevešal v noč, pa to le v gorah.V nižinah je bila že trda tema. Slavni, mlajši bratec Monte Rose, Materhorn, se je kazal v fantastični podobi. Bosi in sproščeni smo sedeli na »udobni skali« ob koči in opazovali duhove. Črna piramida, ki stoji frontalno, kot zrcalo pred lepo žensko, je tokrat pred nami postajala črtasta. Sence nižjih, sosednjih vrhov so jo rezale.Vendar je to bilo le navidezno. Svoje junaštvo je pokazala, ko je še edina gora ostala obsijana z zlatimi žarki. Vendar je tudi ta gora padla. Padla je, a vendar je padla junaško, ponosna, zadnja. Tudi tu se je naselila noč.Oskrbnik nam je določil sobo za počitek, prej pa smo svoje tovorne nahrbtnike nekoliko razbremenili. V police smo izločili rezervno vrečo z »odvečno prtljago«, ki bo drugo jutro ostala na koči. Ure ležanja sem prestal nemirno, pravzaprav sem ob poslušanju dihanja našteval število ljudi v sobi. Okoli ene ure zjutraj sem se odplazil iz koče na mojo skalo, ki je bila še pred nekaj urami prav mistična. Skala je bila hladna in hrapava, brez duhov, prav pripravna za plezanje, polna oprijemkov. Moja lučka na čeladi je bila nepotrebna. Zunaj je bila noč, čista, kot si jo le želijo izgubljenci. Torej se je napovedoval še en čudovit dan. Čez čas sem opazil, da se je prižgala luč v jedilnici.Ura je minila dve zjutraj in zajtrk nas je čakal. Šele v jedilnici sem spoznal, da je bilo v koči kar nekaj ljudi, ki so imeli podobne ideje za novi dan.

Ob 2.40 uri smo startali in se skoraj dve uri prebijali med ogromnimi skalnimi bloki. Pot je označena le s kamnitimi možici, ki pa smo jih v temi z lahkoto zgrešili. Z lučkami na čeladah smo se le nekako prebili čez to nanošeno kamenje in skalovje do ledenika. Nadeli smo si dereze in se navezali. Večkrat, kasneje, v fazi analiziranja dogodkov (ko se ti v glavi film previja) razmišljam, zakaj je človek tako vzvišeno bitje in hkrati primitiven stvor. Svojo varovalno opremo pogosto ne oprta nase, ampak jo junaško nosi v nahrbtniku. Človek zakaj? Pot čez spodnji del ledenika je bila res adrenalinska. Mogoče je bilo kar srečno naključje, da nismo vsega videli. Prebijanje med velikimi razpokami je potekalo bolj po trenutnem občutku. Prav srečni smo bili, ko smo prišli do kompaktnega snega, pa čeprav je strmina postajala res huda. Imeli pa smo srečo, da je naveza delovala dokaj homogeno in smo dobro napredovali. Večkrat smo obračali glave in opazovali prebujanje dneva na mlajšem bratcu –Materhornu, ki je kot ogromna, črna piramida štrlel iz zaledenelih bližnjih vrhov. Lučke niso bile več potrebne. Svetloba je zagospodarila nad nočjo. Na višini 3700m nas je pričakal pravi nogometni stadion, a bil je bel in skorjast, iz hladilnika. Tudi sonce, ki je že prav močno pripekalo ni spremenilo tega grozljivega, polarnega občutka. Tu in tam smo še obšli kakšno vidno razpoko. Pred nami se je spet postavil zelo strm svet, ki pa je bil sila leden. Sam imam veliko raje črno skalo kot strm led, vendar sta si tu podajala roki oba, led in skala. Beseda končno je zelo mila za opisovanje naporov, a vendarle smo čez strm led končno prilezli na skalni greben. Skale so bile vse pomrznjene in krušljive in sila prepadne. Pot ni varna in ne dopušča napake. Spet smo naleteli na strm krajši ledenik in zagledali vršnji greben. Malo pred vrhom se je bilo potrebno vzpeti skozi visoki 20m kamin, opremljen z jeklenicami in klini, ki pa so bili popolnoma zaledeneli. Nebo je bilo modro, skale črne, led grozljivo bel in sijalo je sonce.A bril je veter.Le kje bi se umiril ta večni popotnik, ki s sabo nosi mraz.Višina je huda. Bil je trenutek kot zvezdni utrinek v jasni, zimski noči. Preko nas je letelo ogromno, belo, potniško letalo z rdečo švicarsko oznako. Skoraj bi ga sklatil s cepinom. Moj oče bi ob taki situaciji dejal, da je to »cajhen« za preživetje. Po dobrih sedmih urah smo prilezli na vrh. To je torej to! Ivan je po svoji navadi vsakemu stisnil roko, sam pa sem se z levico krepko držal križa. Strmina je grozljiva. Zaradi jasnega, sončnega, vremena je bil pogled na okolišne štiritisočake enkraten. Seveda smo dan prej ob koči dobro pregledali specialko. Vendar je burilo mojo glavo ogromno vtisov. Slavni švicarski Dom, Weisshorn, Liskamm, pa Materhorn in za njim nekje Mont blanc in še koliko »nepomembrih« štiritisočakov! Kako relativno, pravzaprav sramotno je ocenjevati kvaliteto. Ne sodi, da ne boš sojen!

Pot nazaj je bila v skali nekoliko boljša, vendar je bila potrebna velika previdnost, saj je kamenje v glavnem naloženo in zelo krušljivo. K sreči pa je sonce omehčalo najstrmejše dele ledenika, tako, da je postalo »bolj varno«. Vseeno, padca si tu ne smeš privoščiti. Zaradi močne otoplitve je pa spodnji del ledenika postajal toliko bolj zoprn za prehod. Ogromno je razpok in nešteto potokov, katere pa prekriva le tanka plast snega. Po srečnem prečenju, ko smo že kolke občutili v grlu in že sanjali pir na koči pa nas je skoraj dotolkla skalna groblja zadnjega dela poti do koče Monte Rosa. Vrnili smo se po 12,5 ure hoje! Na koči smo se nekoliko okrepčali, kar precej nadoknadili izgubljeno tekočino, poravnali račune in se dotovorili z ostankom opreme, katero smo ponoči shranili kot odvečno breme. Spustili smo se do nižjega ledenika, na katerem je pozno popoldan vse teklo. Po prebrodenem ledeniku je prišlo na vrsto zelo napornih 300 višinskih metrov vzpona do železnice. Spet smo postali enogrbe kamele, ki mutaste spremljajo svojega vodnika. Niti grožnja s palico jim ne pospeši brezvoljnega koraka. Ni nam bilo do besed, govorili so pogledi. Do železniške postaje smo res izmučeni prišli okoli 7 ure zvečer. Je pa potem toliko bolj bila prijetna vožnja v Zermatt in kasneje v Tasch. Le živahnost turistov ob oknih vagona je povzročala motnjo, pa tudi to brenčanje je ob sedenju in zibanju vlakca hitro splahnelo. Ker smo ugotovili, da je Zermatt drago mesto, smo sklenili, da bomo prenočili nekoliko niže v dolini. Pa smo kar hitro združili enake želje za spanec in smo se namestili v udobnem hotelu. Po večerji in po najboljšem pivu v našem življenju smo hitro zajadrali v spanec.

Naslednje jutro je bilo prav tako čisto, umirjeno, tako, da nam dolga pot proti domu ni obetala prevelikih težav. Tri dni smo živeli kot četvorčki, zdaj pa smo spet splavali vsak v svoje vode. A lepi vtisi in spomini so ostali.

komentarji 4 - za prispevek: Monte Rosa – Italija

  1. Hi… Thank you for the article it was really informative and exactly what i was searching for. Thank you for sharing great information.

  2. John pravi:

    hey, nice blog…really like it and added to bookmarks. keep up with good work

  3. I was able to find your blog on myspace.com under a work at home topic. It’s always nice to read a blog with good material. Thanks looking forward to your next post. By the way, I’ve bookmarked your site

  4. It’s super webpage, I was looking for something like this

Oddajte komentar