SRILANKA in MALDIVI

TUK TUK prevoz

Kakšen Paradiž se skriva v Indijskem oceanu! Ni čudno, da so zapisi zgodnjih civilizacij ob ekvatorju vedno  omenjali pravljična videnja. Še danes je klatenje po ekvatorialnem morju, ko nas v Evropi stiska mraz, imenovano rajsko. Simpatičnost malih otočkov na jugu Indije doda nori občutek.  Z ženo sva obiskala Maldive pred desetimi leti in spomini so globoko zarezani v možganih. Veseliva se vsake misli na preživete trenutke takratnega potepanja. Nedvomno je danes pridobivanje informacij in organizacija divjanja po svetu nekoliko lažja kot v času velikih pomorščakov. Po drugi strani pa smo mi s »Stare celine« preveč vpeti v dinamiko ropotanja, ki sploh ni potrebna. V daljnih krajih ti v najbolj nenavadnih trenutkih prileti smisel življenja. Je pa težavno za človeka, ki ni zapustil evropskega dirkanja, prebirati take zapise. V Aziji, Afriki, Ameriki sem začutil precej drugačne smisle življenja. Ampak kaj je tisto bistvo? Kratko je naše bivanje, je lebdenje. Nam je življenje navada in Evropejci smo preveč sprejeli svoj stil za absolutno resnico.

Najin načrt potovanja je bil pripravljen. Tako pot so pred petsto leti označili za potovanje pomorščaka velikega formata. Pravi februarski mraz je bil pri nas, a najina želja je bila obiskati otočje pod Indijo, ob ekvatorju. Noč še ni popustila siju dneva, ko sva začela potovanje na letališču v Zagrebu. Lepo letališče so zgradili Hrvati in pravo razkošje objekta se bo šele prikazalo v prihajajočem času. Proti jugu, proti arabski puščavi, smo dolgo leteli. Letalo je bilo veliko in mučno preživljanje časa v taki »leteči galeji« je pač cena velikega pričakovanja dogodivščine. Letališče v Dohi, v središču arabskega sveta, je bilo za naju prehodno. Tu sva hitro pustila za sabo najine klasične manire. Ljudje, lahko bi celo poniževalno dejal, da osebki s celega sveta ležijo po tleh, po hodnikih in zdolgočaseno čakajo na svoj željeni let. Jejo, pijejo, vreščijo, kakor se pač komu zljubi. To že ni Evropa! Skozi okno letališča se je zunaj videl pravi navidezni cirkus letal kljub visoki dnevni temperaturi. Doha mora biti zanimiva! Na novo letalo sva se vkrcala zadovoljna, saj sva odštevala ure potovanja do najinega prvega cilja. Spomnil sem se zgodovinskih knjig. Tako kot danes mi štejemo ure letenja, so pomorščaki šteli dneve in tedne, verjetno tudi mesece. Spoštujem njihovo voljo in zaverovanost v svoj cilj. Za naju je naslednjih šest ur leta pomenilo potovanje v noč in pristala sva v Colombu, na Šrilanki, končno!

Utrujena od sedenja, od pričakovanja konca poleta, sva nekaj čez polnoč izstopila iz aviona v Colombu. Z izkušnjami, ki jih imava na teh južnjaških letališčih z uradniki, sva zelo hitro uspela prepričati vse kontrolorje. Ostala množica prerivajočih ljudi, ki je še urejevala dokumente, je s prerekanjem in vpitjem še dodatno utrujala popotnike. Midva sva nestrpno čakala le še na prtljago, ki sva jo že dolgo nazaj poslala v svet! Pa je »štimalo«. Kako sem vedno srečen, ko zagledam svoje torbe po vseh teh premetavanjih. Priletela sva iz februarske zime, zunaj pa je bila soparna noč. V vsem tem »južnjaškem redu« je bilo potrebno najti prevoz do Negomba, sosednjega kraja, kjer naj bi prenočevala. A če primerjam to z letom aviona, je izgledalo teh nekaj nočnih kilometrov šala mala! Res, v gneči kot na nogometnem stadionu je bil taksist in zaupala sva mu. Saj kaj drugega v temni noči tako ni bilo za izbirati! Po nadaljnji polurni vožnji z avtom sva na pol mrtva Evropejca budila receptorja hotela v Negombu. Ko smo skupaj z receptorjem le uredili in naštudirali najino internetno rezervacijo, sva si oddahnila vsaj za nekaj časa. A prvih nekaj ur v hotelu sva prespala na klopeh. Najina soba še ni bila prazna! Moral pa si se kljub resnični utrujenosti tudi nasmehniti prijaznosti ljudi. Mladi fant nama je prinesel pregrinjala, s katerimi sva se prekrila na klopeh in predvsem zaščitila pred komarji, ki so si iskali tarče.

V nedeljo popoldan na plaži

Lepo jutro je le postavilo vse na svoja mesta tudi po okusu Evropejcev! Hotelski zajtrk naju je okrepil in bila sva voljna raziskovanja. Začela sva spoznavati Šrilanko. Presune te drugačnost obnašanja, kakršnega si v našem svetu težko zamisliš! Mestni hrup in znoj je v takem okolju. Kmalu te ne zavedajoč se spremlja povsod. Vse je v borbi za minimalen prihodek, za dolar, za dva. Ropotanje s piščalmi, krama predvsem za turiste, taksiji,  tuk tuk, pa motorji, pravi Babilon. In bila je nedelja. Na peščeni obali, ki je odprta v  Indijski ocean, se je v umazanem in valovitem morju trlo ljudi. Težko bi ločil celo moške in ženske. Osebki so se namakali v morju kljub visoki vročini kar v oblačilih. Ni govora o kopalkah, o kakem rekreativnem plavanju. Saj sploh niso plavali, pač pa so se bolj sproščali in vreščali v okviru ožjih skupin. Veliko stvari je težko razumeti. V stikih z ljudmi kasneje je bilo moč prepoznavati velike rasne, verske in kulturne raznolikosti na otoku. Vsaj tisti, ki so komunicirali v angleškem jeziku, so poudarjali način zaprte kulture, a tolerantnost ljudi do drugačnosti. Za naju je tu drugačnost ogromna. Tako je mineval najin prvi nedeljski popoldan v vroči, a zanimivi deželi.

Lepo je bilo spati v pravi postelji kljub soparni noči. Jutro pa je ponujalo možnosti novega spoznavanja dežele. Po zgodnjem zajtrku sva najela izkušenega šoferja, ki nama je pomagal premagovati razdalje, ki bi v Evropi bile dokaj enostavne. Tukaj pač ne. Šrilanka se je tudi kot krajina pokazala zelo pestra. Po nekaj urah vožnje po vijugastih cestah in tudi po zelo lepih cestah smo se pripeljali v notranjost otoka. Okolje je spominjalo na vročo, gričevnato pokrajino, poraščeno z grmovji in s palmami. Zagotovo lahko potrdim, da je za ljudi pokrajina težko prehodna in nevarna. Na enem od hribčkov, v kraju Dambulla, sva si ogledala velik jamski tempelj. Že sam dostop do jame je vzbujal mističnost. Pristop do spomenikov je tipičen za budistični svet. Stopnic je ogromno in pomenijo pravo spoštovanje do graditeljev! Za razliko od džungelskih opic, ki jih je bilo na stotine in so se že čudovito navadile na vernike in turiste, smo se kljub vročini in umazaniji morali sezuti in pokazati spoštovanje do spomenikov kulture, h katerim prihajamo. V globokih jamah so bili veliki kipi oseb iz zgodovine otoka. V zares veliki jami pa nemo, že dolga stoletja počiva ležeči kip Bude. Svetišče je ogleda vredno! Zaradi svetle polti in ženinih las sva bila takoj opazna, a trudila sva se prikazati spoštovanje do kulture. Čudi pa me, zakaj smo Evropejci tako popustljivi do prišlekov v Evropi in tako premalo ponosni na svoj svet.

Naslednja načrtovana točka ogleda je bila znamenita skalna tvorba, imenovana Levja skala.

Masiven skalni stolp, skoraj 200 metrov visok, je izbral kralj za svojo prestolnico. Zgradil je palačo na vrhu te skale in okrasil njene stene z barvitimi freskami. Na majhnem platoju, ki je na pol poti na to skalo, je zgradil vhodno poslopje v obliki ogromnega leva. Ime mesta je Levja skala ali Sigiriya.

Levja skala

Sigiriya je danes na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Človek težko verjame, kako ponižno stopajo množice po teh nenavadnih poteh kljub peklenski vročini. Korak za korakom se valijo kolone ljudi po strmih stopnicah v tihem patosu proti vrhu  svetišča. Prišleki, ki te kulture in zgodovine ne poznamo dovolj, se vsaj trudimo biti podobni, da bi začutili duhovnost, ki te s časom prevzema. In zares! Ko sva tudi midva v zbiti koloni prikorakala na vrh visoke Levje skale, se je tudi nama odprl širni svet lepe dežele. Pod nama je bila ogromna, nikjer končana džungla, iz katere so kot gobe ponosno glavo dvigovale številne verske stupe. Šele sedaj sva zares videla, koliko je teh velikih in manjših svetišč po širni deželi. Neglede na rasno raznolikost je Šrilanka seveda predvsem budistična dežela.

V tej tropski pripeki človek nima občutka za lakoto. Zanimivo pa je, kako ljudje cenijo navadno vodo. Precej je ljudi, ki za manj kot dolar ponuja plastenke vode, katera se nikakor ne more primerjati z našo hladno studenčnico. Za naju je bila bolj zanimiva pijača iz kokosovega sadeža, ki ga odprejo z mačeto. Če le ni bil sadež preveč pregret, je bila sveža pijača dobra.

Za zgodnji popoldan sva imela v načrtu obiskati glavne junake Šrilanke. Na otoku je precej narodnih parkov, kjer se gibljejo črede slonov. Najela sva svoj jeep in se popeljala po označenih poteh parka. Skoraj sva že podvomila o pravem trenutku izleta, a kmalu je bilo veselja res veliko. Sloni so res ogromni in vsaj oni ne upoštevajo vseh človeških modrosti. Prilomastijo skozi najbolj neverjetno grmovje in se dobesedno podelajo na sredino ceste. So pa slonice zelo pazljive mamice. Zelo skrbno in počasi se premikajo po zaraščenem terenu, na čistini in ob vodi pa celo dovolijo mladičku, da jih med hojo vleče za rep. Zanimivi so ti na videz okorni bratci mamutov. Sloni pa ne bodo izumrli. Na Šrilanki sva jih videla veliko.

Junaki Srilanke

Pot nazaj v najin hotel se je vlekla skoraj tri ure, pa je bilo kar udobno, da sva imela taksista in sva lahko dremala na sedežih, kolikor je pač cesta dovolila. Res je ob ekvatorju prehod med svetlobo dneva in temo noči izrazito hiter. Mogoče bolj kot večerja v luksuznem hotelu je prijala pijača. Sprati s sebe ves ta dnevni pot in prah ob hladnem Heinekenu pa nam Evropejcem tudi godi.

Navadila sva se sistema v hotelu. Za novi dan sva si zamislila zgodnji zajtrk. Obisk starega mesta Kandy, ki leži zares v centru Šrilanke, je bil smiseln zaradi več zanimivosti. Pomembno je tudi to, da je prijateljica, ki nama je pomagala zrežirati potepanje po tej lepi deželi, doma ravno v Kandyu in sva jo hotela srečati. Ker se je najin šofer kazal kot solidna izbira, sva si ga kar rezervirala za ostale dneve. Nekako se je pokazalo, da smo vsi zadovoljni z dogovorom. Tokrat se mi je pokrajina zdela že kar urbana. Kandy je bil v daljni zgodovini prestolnica kraljestva. Vidi se vpliv kolonialistov in njihova zapuščina. Presenetila so me polja riža, nasadi kavčukovcev in sadnega drevja in seveda veliko železniških tirov, ki so pa zares bili v različnih stopnjah propadanja. Angleški imperialisti so znani po železniških povezavah, ki pa jih novi »svobodni lastniki« precej zanemarjajo. Bolj smo se dvigovali v višave in že tudi proti nasadom čaja, bolj smo se približevali mestu. Seveda sva bila klasična turista in sva obiskala tovarno za predelavo čajev. Čaj je vendarle ponos in »Formula ena« dežele. Sama tehnologija me je precej spominjala na slike tovarn iz industrijske revolucije osemnajstega stoletja. Ampak, že mora biti tako in mogoče pa je ravno zato turistom zanimivo! Staro mesto Kandy mi je priraslo k srcu. Že sama lega na visoki nadmorski višini ponuja prijetno bivanje, ima lepo urejene parke, pa jezero, ki tudi daje občutek svežine.

Kandy je res prijetno mesto

V Kandyu se nismo srečali s prijateljico, govorili smo le po telefonu. A dragocena je bila izkušnja z enim največjim svetiščem budističnega sveta. V veliki masi ljudi sva tudi midva obiskala veliki, beli tempelj, kjer hranijo zlati Budin zob. Midva sva prišla v to okolje, midva sva dolžna vsaj pokazati spoštovanje do njihovega prepričanja. In vsaj mislim, da sva pošteno stopala med nepregledno množico globokih vernikov, ki so s cvetjem in darili izkazovali vero zlatim relikvijam.

Čudno, globoko, a tako je! Proti koncu dneva sva si ogledala še nastope plesnih skupin moških plesalcev v čudnih kostumih in za konec, za slovo od lepega, starega mesta, sva si privoščila tradicionalno masažo z obilico olja. Veliko presenečenje sva doživela na koncu dneva, ko sva v Kandyu, v tovarni draguljev, dobila vodenje v slovenskem jeziku. Kljub temu presenečenju draguljev nisva kupila! Nočno vožnjo v Negombo, v najin obmorski hotel, sva utrujena prespala na zadnjem sedežu avtomobila. Dan je bil res poln, nabit z dogodivščinami.

Včasih imaš občutek, da dnevi letijo hitreje kot galebi na nebu. Kar štiri dni sva že raziskovala ta lepi otok, a ta dan je bil najbolj pričakovan! Dopoldne sem se malo namakal v morju, ki pa ni bilo najbolj toplo. Je pa mivka na plaži bila tako prepečena od sonca, da z bosimi nogami res nisi mogel narediti niti koraka. Kasneje sva na ulici mesta najela prevozno sredstvo in se odpeljala na ribjo tržnico. To pa je bilo nekaj! Tuk tuk, najin prevoz, je bil poceni, a zelo zanimiv. Tuk tuk je tipičen azijski taksi. Spredaj je motor in zadaj prikolica za dva potnika. Kljub navidezni nerodnosti vozila lahko pritrdim, da je zelo gibčno vozilo za ta južnjaški promet. Navidezni prometni kaos premaguje z lahkoto! Ko sva se približevala mestni tržnici, sva že na daleč zavohala material za prodajo. Pa tudi naravne plenilce, galebe in mačke je bilo videti povsod. Ogromna površina mizic s postavljenimi strešicami, verjetno najbolj zaradi žgočega sonca, je zares ponujala vse mogoče vodne zaklade. Nekatere ribe so bile prav strašljive. A še preden sva zares zadihala od presenečenja, se je na mojo blondinko, ženo, po njegovi oceni Avstrijko, dobesedno nalepil star možakar in nama je po vsej sili hotel biti vodič. Njegova vztrajnost se mu je tokrat izplačala.

Na ribji tržnici

Njegova prostovoljna dejavnost je počasi popuščala in vsakih pet minut je govoril bolj in bolj o denarju. No, saj nama je bil po svoje zanimiv in tudi koristen. Brez zadržkov je z rokami vlačil vse mogoče ribe z miz. Zanimivo je bilo videti pripravo za sušenje rib na soncu. Ogromno nalovljenih, drobnih rib se je sušilo na preprogah. Delavce so motili le ptiči in mačke. Najin prostovoljni vodnik naju je na koncu dodobra izučil o tej revščini in se pomiril šele, ko je dobil nekaj  denarja, na katerega menda v začetku srečanja niti pomislil ni! Ampak midva sva zaključila, da tudi v Sloveniji vsaka komedija nekaj stane.

Popoldne sva imela v načrtu najzahtevnejšo turo najinega obiska Šrilanke. S šoferjem smo se dogovorili za dolgo, zares mučno vožnjo pod vznožje 2243m visoke gore, ki je sveta za številna ljudstva. Budisti, muslimani, kristjani in hindujci se strinjajo, da je tu bil narejen prvi korak njihovega začetnika. Gora nosi ime po Adamu, ki je prav na tej gori začel zemeljsko življenje. Ceste so postajale z višino res ozke in slabe kljub obiskanosti in slavi, ki jo ima gora.

Adams peak zjutraj

Pod goro sva se prebila že v močnem zatonu dneva. Namen glavne množice obiskovalcev je pričakovanje in opazovanje rasti dneva in opazovanje sončnega vzhoda, kar simbolično predstavlja začetek življenja. Seveda so pod goro, ki je vulkanski stožec, izkušeni trgovci že postavili vasice in tržnice tako, da pravzaprav ni nihče več le utrujeni romar, ki bi bil sit le od globoke vere. Tudi midva sva nekaj uric počitka opravila v zavetišču in ob drugi uri zjutraj, v popolni temi, začela najino romanje na vrh gore. Pot na 2243m visoki stožec je lepo in varno speljana, kljub nekaterim strminam z več tisočimi stopnicami in čudovitimi električnimi lučkami, ki se v daljavi fantastično vidijo in zares vzbujajo duhovni prepih. Tri ali štiri ure hoje in volje je potrebnih, da se med množico prebiješ na vrh, kjer se pa največja atrakcija šele začne. Vrh stožca je dokaj majhen in nevarno prepaden. Kljub mrazu, imela sva oblečene bunde in kape, se morajo vsi obiskovalci sezuti in v miru pričakati simbolični začetek nečega …. Sledijo zvonovi in darovanja, procesije in petje in nato sledi sončni vzhod. Ljudje fanatično slikajo »mlado sonce in rast dneva«. Zaradi bližine ekvatorja je prehod iz teme v dan zelo hiter. Sonce nas je malo manj razumne vernike pogrelo in razveselilo tudi zato, da smo lahko končali z verskim festivalom, ki se je že kar vlekel. Vrata za sestop z gore so bila namreč zaprta. Spuščanje z Adamovega vrha, s svetišča, z vulkanskega stožca, kakorkoli ga kdo razume, je bilo zelo prijetno kljub dolgi poti in tisočim stopnicami. V gorah vedno občutiš olajšanje z dihanjem in toploto, ko prehajaš v nižja področja. Ob devetih zjutraj sva že oba sicer utrujena, a vesela zajtrkovala v vasici, kjer je bil parkiran avtomobil. Adamov vrh je bila lepa dogodivščina. Ko smo se spuščali z avtom po hribih, smo se vozili mimo neskončnih plantaž čaja. Kot otrok sem s starši v gozdovih nabiral borovnice. Asociacija na darove narave je bila totalna. Zelo nizko grmičevje in na stotine je pridnih delavcev, ki smukajo liste. Najboljši čaj uspeva menda le na Šrilanki in to visoko v hribovju.

Prehod iz zares lepe dežele, mogoče finančno revne, v rajske Maldive ni le v klasičnem koraku človeka. Narediti je potrebno več preskokov v glavi. Mogoče je bil za naju, ki sva bila naduta evropska turista, to le grdo narejen enourni skok z letalom. Zjutraj ob sedmi uri sva zapustila letališče v Colombu in kmalu skozi okno aviona že videla novo, noro pravljico, a s povsem drugo pravljično vsebino. Ne verjamem, da obstaja človek, ki ga ti otočki in barve ne bi očarali. V Male, glavno mesto otočja, sva priletela dopoldne in turistični vrvež je bil na višku. Maldivi so kraljevina in pokazalo se je, kako natančna je kontrola prišlekov. V kratkem času so nas vse potnike iz letala razporedili in poslali na naše izbrane otočke. S hitrim gliserjem smo drveli na našo lokacijo. Sonce se je smejalo s širokim nasmehom, beli galebi so kot dnevne zvezdice preletavali nebo, valovi so mahali z belo peno preko modrine in delfini so poplesavali okoli čolna.

Otoček

Že začetek je kazal na kraljevski oddih. Res, dogajanje na otoku je pomenilo totalno otroško razvajanje. Imela sva svojo hiško s teraso na vodi in imela sva  prehrano in pijačo po želji. Mnogokrat imena hrane nisva poznala, pogosto tudi okusa nisva znala določiti, ampak bilo je vrhunsko dobro. Žena je kulinarični strokovnjak in ima navado, da preizkusi vse sorte jedi. Kar smejalo se nama je, ker so nastale težave. Vsega je bilo namreč preveč. Sicer pa saj želje niso mogle biti neskončne. Površina celega otoka je bila približno v velikosti nogometnega stadiona. Potapljala sva se in uživala v čudovitih podvodnih barvah. So pa morski tokovi zelo močni in plavalec mora biti precej dober, da se jim zoperstavi. Izredno zanimivi so prehodi med dnevom in nočjo, ki so strašno hitri. Sonce zares vstane iz vode in se na koncu dneva zlije v morje. Je še kje kakšna približno taka romantična podoba? Štiri dni takega življenja je bilo dovolj! Človek izgubi moč in občutek za realno življenje. Pred desetimi leti, ko sva bila prvič v tem paradižu, je bilo v najinem življenju marsikaj drugače. Sedaj imava v svoji deželi, doma, že tudi največje zaklade celega sveta. Pogrešala sva ga! Po devetih dnevih pomorskih potepanj naju je vleklo v domači pristan. Z letališča Male sva poletela proti Dohi. Realnost severa se je vedno bolj kazala kljub klasiki avionov. Ma ja, še vedno je bil mesec februar. V Dohi, na letališču, sva verjetno že tudi zaradi noči in utrujenosti oblekla toplejša oblačila. A pot je bila še dolga. Dremanje, razmišljanje in grabljenje po možganih postane stalnica na takih poletih. In ko sva v Zagrebu končala z letali, sva že skoraj začutila dom. Spet so bila pričakovanja. A tokrat so bila malo drugačna: pričakovanje doma, kraja, najbližjih, najdražjih!

Otočki v Indijskem oceanu so resnična pravljica. A za koga! Za »tamkajšnje staroselce« so še realnost, za nekatere so borba za preživetje in za obiskovalce s severne poloble Zemlje so obisk raja. Nama so se enostavno zapisali kot čudoviti kotički na Zemlji, ki bi jih še hotela doživeti in seveda deliti s svojimi najdražjimi. Zanimivo pa postane razmišljanje, ko izveš novico: Dva meseca po najinem obisku in uživanju na Šrilanki so prav v krajih, kjer sva stanovala in se gibala, izvedli več terorističnih napadov, v katerih je bilo ubitih in ranjenih preko sto ljudi! Nori svet.

Rajski otoček

 

Oddajte komentar