ZANZIBAR AFRIKA

Pobiranje darov morja – ALGE

Bila sva v Afriki. Ja, na tistem zamorskem kontinentu sva bila z ženo že pred desetimi leti, v severni Afriki, zelo blizu Sudana, a tisto je bila predvsem arabska Afrika. Tokrat sva preletela ekvator in res pristala med ta pravimi, črnimi, v Tanzaniji. Bila sva na tanzanijskemu otoku Zanzibar. Zanimivo, da sem v Tanzaniji imel prijatelja, ki me je vsako leto vabil na obisk. Nisem se mu odzival. Kakor da se mora res nekaj premakniti, da storiš dejanje! Prijatelj je tam nesrečno umrl.
Moja žena je pri načrtovanju izletov umetnik svetovnega formata. Velikokrat se zgodi, da je prav užaljena, ker ji ne sledim pri njenem stalnem raziskovanju. Smo si pač različni in celo pravijo, da se različnosti pogosto privlačijo. No, za pravo Afriko tokrat ni bilo dileme. Malo me je mikala slavna gora v bližini, a vedno bolj ugotavljam, da vsega itak ne zmorem … Goro Kilimanjaro pa sem vendarle videl skozi okno aviona in nenavadne pojave vzhodnoafriškega morja sem tudi spoznal.
Meseca februarja sva se na našem malem letališču vkrcala v malo letalo. Kako majhno, slovensko je vse skupaj v naši državici. Ko si v zraku in ko poslušaš ropot aviona, se kmalu zaveš širine sveta. Ne le jeziki, tudi brezmejnost, ki jo avioni z lahkoto premagujejo, ti razburka misli. V Istanbulu pa se je svet tudi na Zemlji odprl. Veliko je letališče, veliko je ljudi, veliko je različnih …. Nadaljevanje poleta je bilo kar kmalu. Letalske karte so bile tokrat odlične. Je bilo pa več sitnosti pri vkrcavanju, saj v velika letala vstopa veliko ljudi in to zelo različnih. Polet v Tanzanijo, na otok Zanzibar, je trajal novih sedem ur. Časa za »praskanje« po svoji glavi je v takih situacijah ogromno in zdolgočaseno dremanje je nuja. Afriško sonce se je naveličalo svetiti in je prepustilo glavno vlogo zvezdam. V globoki noči smo pristali na letališču na Zanzibarju, pri mestu Stone Town. Za navidezno stroge južnjaške kontrolorje sva imela pripravljene »adute v žepu«. Po dosedanjih izkušnjah sva vedela, da se ne izplača utrujen razpravljati o pravilih na letališču. Osebni dokumenti, potrdila o cepljenju, mali dolarji v žepu, vse pride prav. Tokrat sva presenetljivo hitro dobila vizo in prtljago. »Pot v zamorsko noč« nama je bila odprta. Sva pa bila zelo zelo hvaležna prijateljici, ki nama je poslala taksista in sva lahko z enim očesom že počivala vso uro vožnje do nastanitve v lepem resortu na vzhodni obali Pwani. Malengo, tako je bilo ime šoferju, je kljub smrtni nočni uri poskušal biti zanimiv celo uro vožnje. Namesto glasbe je trosil njemu že slišane besede svetovnih jezikov. Seveda, je pač že izkušen »zamorski ekonomist« in se zaveda, od kod se da izvleči kaj malega. Malenga sva tudi kasneje še nekajkrat srečala in zaključek je bil tak, da smo bili vsi zadovoljni. Končno, ob peti uri zjutraj, s prvimi znaki rastočega dneva, sva prijadrala do želenega resorta in postelje. Še prej sva na najino veselje pri vratih slišala slovenski pozdrav najine gostiteljice. Izkazala se je!

Sanjski svet meseca februarja za Evropejce

V bungalovu sva spala kot prava afriška kolonialista v sveže prepleskani beli sobi z baročno izrezljanim pohištvom. Ne le temno pohištvo, tudi postrežki, vse je bilo v stilu temne zgodovine Afrike. Jutro, tako tako, spala sva do desete ure, pa je obljubljalo nekaj več. Najin domek je bil na obali in že prvi jutranji pogled je dobesedno dvignil razpoloženje. Ekvator. Ptičje petje, barvitost cvetja, lahen vetrič, sonce, mivka pa mivka, le morje, katerega sva slišala v nočnih urah prihoda, je izginilo. Vzhodnoafriška obala je znana po izredno močni dinamiki plime in oseke. Zjutraj se morje na uro natančno prestavi tudi za kilometre. Potem pa na zajtrk, na hrano, ki jo je obljubila najina gostiteljica. Bila je vrhunska. Fantastično uživam v morski hrani in sadju. Bila sva v raju. Ker sva prvo jutro kar v veliki meri raztegnila v dan, potegnila sva spanec na dolgo, sva prve oglede okoliša opravila zelo pazljivo. Za nas Evropejce je meseca februarja nevarno gol raziskovati plažo v Afriki. Kolikokrat sem to že občutil, a sem vedno znova in znova naivni Tonček. Ekvatorialno sonce ima zares bič.
Najin bungalov je stal na robu »turistične transverzale«. Potka desno ob obali je potekala ob bogatih turističnih resortih. Zares jih je mnogo. Leva stran pa je bolj prvinska. Ko sva se kljub opozorilu odločila za raziskovanje drugačnega sveta, sva zelo hitro dobila resnično sliko Afrike. Kot iz panja čebele, tako so dobesedno iz vsakega grma prilezli otroci in naju otipavali in prosjačili z nenavadnimi kretnjami. V minuti jih je bilo petdeset okoli naju in nastal je pravi kaos. Na srečo naju je rešil veliki fant, Masaj, z dolgo palico.

Drugačen svet

Pozneje sva spoznala, da so ti rdeče oblečeni Masaji plačani, da na obali vzdržujejo red. Vsi se zavedajo pomena turizma. Saj so otroci prisrčni, toda njihova vzgoja je zelo prepuščena naravi. Malo popraskana, malo prestrašena in predvsem podučena sva se vrnila v najin domek in občutila sva sproščenost le za ograjo. Poduk narave je bil krut, a je realističen! S pridobljenimi izkušnjami sva postala v naslednjih dneh malo manj evropsko vzvišena. Manj opazno sva se začela gibati po okolici, če je to sploh bilo manj opazno. Sposodila sva si kolesi in s hitrim tempom oddirjala mimo vasice. Kdo bi si mislil, da bom kdaj norel s kolesom po plaži v Afriki! Kužki, koze, kure, race, vso to carstvo, ki jih mi štejemo za domače živali, so se tu zares svobodno gibali. Niso jih motili kupi gnoja, ne trgovinice, ne »utice z mesom«, ne otroške igre, ne stranišča in ne smetišča. Prava zakladnica svobode ali sociološko-filozofska nadgradnja evropske svobode. Meso me res ni zanimalo! Super pa je bilo vsaj prikazati zanimanje za raznovrstnost rastlinja. Pravzaprav si lahko vso barvno floro tudi jedel. V ustih sva si ustvarjala mavrico barv in okusov.

S kolesom sva bila hitrejša

Sestra, ki je po poklicu zdravnica, nama je priložila tudi nekaj škatlic strupov za lajšanje tegob, ki bi lahko nastale. A ko si enkrat v ekstazi, ni več zavestne kontrole. Navdušenje dre!
Čofotanja v vodi je bilo itak veliko. Morje ob Ekvatorju je konstantno zelo toplo, a plavanje preko dneva zaradi žarčenja sonca ni priporočljivo. Na ženino vzpodbujanje sem se prijavil na potapljaški izlet. Hvaležen sem, da me mnogokrat vzpodbuja pri raznovrstnih dejavnostih. Kljub visoki ceni denar ni vreden takih dogodivščin! Z vodnikom in s tremi turisti, ki so prišli iz spodnjega dela otoka, smo se s hitrim čolnom odpeljali proti odprtemu morju. Človek bi se kar prestrašil ob pogledu na odprtost, prostranost, v katero smo drveli. Resnica pa je in vodnik je to dobro vedel, da je vzhodnoafriška obala zares drugačna. Plitvina ni hotela popustiti. No, končno smo pridivjali do drugačne barve morja.

Topli ocean je rajski za potapljanje

Kasneje smo tudi mi spoznali, da je to pravzaprav podor dna, ob katerem se je pestrost podvodnega življa pomnogoterila. Podvodni svet ekvatorialnega morja je barvit, strašen, vabljiv, ampak le za tistega, ki ima vsaj malo moči. Ni problem hladni tok, ki te občasno zalije in ohladi. Večji problem predstavlja hitrost toka. Zgodi se, da se v barvah podvodnega sveta in tišine preveč umiriš in zasanjaš, pa že izgubiš bližino svojega čolna. Tudi živalskega sveta je bilo veliko v globini. Kasneje smo se odpeljali še do zares majhnega otočka z nadmorsko višino en meter. Lahko smo se odpočili na »trdni zemljici«, a vsekakor je bilo bolj frajersko potopiti prej se na »sredini oceana«! Proti zatonu dneva smo bili že doma, kjer sem ob navdušenju nad hrano in pijačo pripovedoval še dogodivščine s potapljanja. Bilo je dinamično!
Zanimala naju je tudi geografija in zgodovina otoka, saj je otok zgodovinsko znan kot nekdanje zbirališče sužnjev za vzhodne dežele. Ime Zanzibar zveni tako zgodovinsko pravljično in tudi je. Spoznala sva pojmovanje Tanganika, Tanzanija, Zanzibar …

Južnjaška tržnica

Preko gostiteljice, ki se je zelo trudila, sva najela izkušenega vodnika za ogled glavnega mesta. Šofer Malengo, že znanec, naju je po podeželski cesti peljal v staro mesto Stone Town. Nekaj dogodivščin bi človeka presunilo, a sva skozi leta potovanj po svetu že videla precej podobne revščine, podeželsko životarjenje, porušene, nedokončane hiše in šole, primitivno poljedelstvo in tržnice. Toplote in sladke vode pa le imajo tukaj dovolj. Pravzaprav potrebujejo le nekaj varnosti nad glavo in mir. Vprašanje je, kdo se zaveda, koliko balasta imamo v Evropi okoli sebe. V starem mestu je šofer našel vodnika, ki nama je pomagal odkrivati tukajšnji svet. In res je bil črn črnec, Hasan mu je bilo ime, in bil je dober človek. Začeli smo na klasični, južnjaški, ribji tržnici. Morje je še neodkrit svet. Tisto malo, kar sem opazil med potapljanjem, ni bilo nič v primerjavi z velikankami, lignji, raki in kupi nepoznanih bitij. Med njimi so se brez sramu motovilile mačke in si oblizovale gobce. Vsaj njih ni motil ribji smrad. Bolj vabljivo je bilo v predelu s sadjem in zelenjavo. Denar in cena sploh nista bila problem. Ampak kam naj z vso to krasno robo? No, južnjaška gostoljubnost pa tudi počasi prerase mejo! Po vroči tržnici smo zavili v stari del. Ja kam še lahko gremo, ko pa je že itak tako zdelano, umazano vse okoli nas … Ulice so postale silno ozke, zanemarjene in zdolgočaseni pogledi temnih obrazov so skoraj strašili. Morala sva zaupati Hasanu.

Pokristjanjevanje sužnjev

Pripeljal naju je do njihove največje bolečine, do temnih kletnih prostorov za zbiranje sužnjev, ki se pravzaprav sploh ne morejo tako imenovati. S posebnim tonom je govoril o strašljivi zgodovini dežele, kako so se gospodarji menjali, a trpeči so ostajali črni, isti. Zanimivo je tudi, da se sedaj na enem mestu lahko srečuje več vrst religij in to trenutno brez pretresov. Bila sva v krasni sultanovi palači in v anglikanski cerkvi, bila sva v parku med množico z odkritimi in pokritimi obrazi in med ljudmi, ki jih nisva razumela. Takšna je pač ta prepišna Afrika. Kot veliko zanimivost nama je Hasan pokazal tudi rojstno hišo znanega glasbenika, frontmana skupine Qeen, Fredya Mercurya. Hišo so spremenili v klasični zahodnjaški bar. Vedno se skrito v srcu nasmejim tem revnim ljudem, ki tako ponosno kažejo svoje stvaritve čisto v kopiranju zahodnega sveta. Nima smisla zadovoljevati tujce s stvarmi, od katerih pravzaprav bežimo! S tako mislijo sem se spet pozabaval, ko naju je Hasan ponosno pripeljal na teraso bara in smo zaključili naše oglede in križarjenje ob mrzlih steklenicah piva. Že kar utrujeni in malo nakresani smo poveličevali afriško sonce, ki se je spuščalo v morje. Oranžna in rdeča barva sta dobesedno scvrli modrino odprtega morja. A to so bili le fantazijski trenutki, kajti na Ekvatorju se noči in dnevi natančno in zelo hitro obrnejo.
Tako je bilo to najino uživanje. Verjetno je bilo tudi časovno primerno odmerjeno, kajti prepogosto se zgodi, da sčasoma človek utopi svojo glavo v dobroti. Nisva bogataša, nisva požrešna prevzetneža, a v tem zemeljskem paradižu sva vendarle izpadla kot carja. Opazovala sva in doživljala drugačnost sveta in načine razmišljanja in predvsem užila drugačnost februarske zime! Imela sva varen domek in gostiteljico, ki naju je razvajala z nenavadno hrano in nasveti. Sicer pa v tem revnem, a zanimivem svetu, sva srečevala tudi »svetovno znane trgovinice in zabavljaške hiše«.

Rojstna hiša Fredya Mercurya

Seveda so to bile lesene kolibe velikosti meter krat meter, a napisi so bili ekskluzivni: IKEA, Bife Fredya Mercurya, Masažni studio. Le kako nas vidijo ti ljudje?
Slovo in vračanje v zimo, v navajene ritme življenja, je spet velik korak. Sitnosti z uradniki in dolgotrajni poleti so nuja na poti. Spomini in zavedanje, da si videl nekaj drugačnega, pa te osrečuje. Malengo, Hasan, Masaji in otroci iz vasice naju bodo verjetno pozabili. Midva njih ne! Tudi najini gostiteljici tam spodaj bo bledel spomin na naju. Verjetno se že vsi ukvarjajo z istimi zadevami naprej. Za naju pa je bil to precej drugačen svet, velik svet črne Afrike! Hvala, da sva ga smela spoznati. V Istanbul smo prileteli popoldan. Zanimivo, da sem že po izstopu iz prvega aviona občutil piš domačega vetra. Seveda je bilo do Slovenije še daleč, a srečal sem že tudi belce.

 

Zaton dneva je vedno ob isti uri

Oddajte komentar