TRI CINE – ITALIJA

Tri Cine

Kar nekaj gorskih verig je, ki jih opisujejo kot najlepše bisere sveta. Tisto absolutno je zame vedno vprašljivo. Opažam, da sem celo življenje tak nejeverni Tomažek … Jaz nikoli ne bom samozavestno in glasno trdil, da sem že videl vse najlepše, čeprav mi je bilo ponujeno veliko. Sreča, radost, lepota, … vse je povezano z zornim kotom osebe. Tokrat je bila glavni krivec za gorsko radost moja žena. Nekega popoldneva me je presenetila z izjavo, da bi končno že enkrat pokukala k sosedom v Italijo in obiskala Dolomite. Uh, kako enostavno je na glas iztisniti to besedo Dolomiti. Zadevo pa je zakuhala še tako daleč, da je že rezervirala prenočišče v majhni vasici v dolini Cadore. Torej je misel postala dejstvo!
Nekaj dni pred iztekom mojih počitnic sva se po hitrem zajtrku odpeljala proti Italiji. Da pot ne bi bila preveč dolgočasna, sva naredila krožni načrt. Pri tromeji Slovenija, Italija in Avstrija, pri Trbižu, sva se odločila za pot proti jugu in pri kraju Tolmeč zapustila dirkalno cesto in množice avtomobilov, ki so drveli proti Jadranu. Vračala naj bi se po avstrijskih cestah. Zares se je vožnja v hipu spremenila. Ko že misliš, da si opravil polovico poti, se obrne drugače. Ne, ceste so bile še vedno lepe, urejene, a med počasnejšo vožnjo je postalo več časa še za panoramske oglede. Ozke dolinice in prelazi so se počasi izmenjevali in tudi promet je postal prav počitniški. Da so Italijani motoristični in kolesarski norci sem že slutil, a tu sva doživljala potrditev. Gorski svet nam Slovencem ni tuj. Treba je priznati, da so ceste kljub višinam zelo lepe, a na vrhovih prelazov je mrgolelo kolesarjev in pohodnikov. Tudi urejenih kočic in gondol, ki so izvabljale denar, ni manjkalo. Sončen avgustovski dan je bil. Pa vendar sem bil vesel, ko sva privihrala v najino dolinico Cadore in našla najin domek za eno noč v obcestnem hotelčku Bel Sit. Šofer se je utrudil kljub lepi naravi in mirni vožnji čez prelaze. Še pred mrakom sva naredila precej pametno potezo. Za naslednji dan sva si ogledala bližnjo okolico. Mesto Cortina je umiralo v mraku in bilo je primerno, da sva ga obiskala brez časovne ihte. Ulice so bile polne ljudi, ki pravzaprav ne vedo, kako bi zaključili vroč poletni dan. Nad mestom so se bohotile gore, Monte Cristalo pa kakor da je iskal še zadnje dejanje poletnega dneva. Nato sva z Jadranko našla cesto do jezera Misurina in iztočnico za obhod slavnih vrhov Tri Cine. Prvi dan se je lepo končal.

cortina d ampezzo

Noč v obcestnem počivališču, v dolini Cadore, je minila hitro, saj v poletnih dnevih vendarle kraljuje zlata svetloba sonca. A nočni spanec ni bil miren. Plaval sem po zapisih mojega dedija Ožbija. Bil je osemnajstletnik, avstroogrski vojak, tukaj je bil težko ranjen v prvi svetovni vojni, kot po čudežu so ga rešili nasprotniki in ga s prestreljenim pljučnim krilom odnesli v italijanski vojaški lazaret …, in preživel je. Bogu hvala, pošteni fantje! Kar zadovoljen sem se vrnil v sedanjost in srečen opazoval Jadranko, ki je uživala v mirnem spancu. Sončni žarki so tudi njo počasi žgečkali po ličkah. Po zgodnjem zajtrku sva od domačinov dobila še nekaj koristnih nasvetov za načrtovani dan. Zares sva se bala zastojev in horde turistov, ki sva jih opazovala že na prejšnjih prelazih in hribčkih. Narava in okolje sta čudovita, toda cesta proti Cortini se je polnila z avtomobili in tistih dvajset kilometrov je postajalo še daljših. Boljši občutki so postali, ko sva zapustila mondeno mesto in začela pridobivati nadmorsko višino. Saj je bilo še vedno vse povezano s turizmom, le da so postajali turisti bolj in bolj podobni gornikom. Višina in lepote so razpršile tudi ideje pohodnikov. Gorsko jezero Misurina je prevzelo nekaj turistov, tako da sva do cestne zapore pridrvela presenetljivo hitro. Ni naju zmotilo plačilo cestnine, le na glas sva jo primerjala s slovenskimi cestami: » Ej, ej, Slovenija!« Če sva že plačala cestnino, sva jo kar dobro unovčila. V zelo kratkem času sva pridobila precej višine. Zadnje parkirišče pred kočo Auronzo je bilo na prvi pogled strašljivo. Avtomobilov, pravzaprav pločevine vseh človeških izumov, je bilo noro veliko. Čestitam redarjem, ki so nas rutinirano usmerjali. Še krave, ki so se pasle po robovih, bi morale biti zaradi varnosti privezane. Končno sva postala gornika. Z visokogorjem imava izkušnje in zato sva nahrbtnike res lepo nabutala s toplimi oblačili kljub špici poletne sezone.

Pot okoli Cin

Že sem skoraj pokaral ženo za uro zamude, a sem se spomnil, da pametni raje molčijo. Oblaki in meglice so pokrile skalovje in prvi vtisi v višini niso bili najlepši. Kakorkoli že bo, tukaj sva in okoli teh slavnih gor bova le prišla! Navzdol, pogled na jezero Misurina, pa je bil naravnost bombastičen. Obsijano jezero in pravljični pas zelenja okoli. Hladni veter, ki je v gorah itak spremljevalec, pa je dajal upanje za spremembo vremena tudi visoko zgoraj. Vremenska napoved ni bila slaba! Ker sva bila prvič v tem pogorju, nisva izbirala težjih poti. Po smerokazih in po skupinah turistov sva tudi midva izbrala enostavno pot po vzhodni strani proti zavetišču Lavaredo. Če se je v višavah karkoli zbistrilo, sva hitro, prav nestrpno poslikala vrhove. Nisva bila povprečna turista. Najina oprema in kondicija sta pokazali, da sva sposobna še kaj več kot horde turistov. Ponosen sem bil na ženo. Tudi kočo Lavaredo sva hitro pustila za sabo. Na majhnem prelazu nad kočo pa je veter opravil svojo nalogo in razpihal oblake. Cine so se ponudile za fotografiranje. Sicer sva sestopala na severno stran, kjer so skale pošiljale senco in hlad, a scena s popolno sliko Treh Cin je pretehtala vse težave. Pa saj jih pravzaprav ni bilo. Slovenci smo gorniki! Naslednjo kočo Locatelli sva hitro opazila in sva jo zaradi lepšega vremena in glasne množice ljudi kar ignorirala. Našla sva zavetje v skalicah in uživala v frontalnem pogledu na te slavne Tri Cine.

Veter je opravil svoje delo

Ko je veter opravil svojo nalogo do potankosti, ko se je razkadila vsa megla in tema z oblaki vred, potem so Cine zažarele v celoti. Sploh ni bilo zavedanja lakote po hrani, bil je trenutek gorskega miru in grabljenje duše … Pot nazaj, do parkirišča, je speljana po zahodni strani Cin. A če imaš srečo in zadovoljstvo v sebi, ni težko premagovati bregov. Na koncu, pred avtom, so naju pozdravile krave in potrdile vedenje, da niso vse vijolične barve. Ker so bile tako lepo okrašene z zvončki, sva jih seveda morala arhivirati za najinega vnuka Lana. Z italijanskim delom izleta sva bila super zadovoljna. Sedaj naju je čakala še vožnja čez doline in prelaze v Avstrijo.
Spust z avtom, z višine dva tisoč metrov, je bil evforičen. Lep zaključek italijanskega izleta je bil, pa še na koncu blagoslov Treh Cin sva dobila. Kaj bi še? Nižje se je začelo ogrevati ozračje in oči sva pasla po lepih zelenih jezerih, ki jih ne zmanjka v tem gorskem svetu. Cesta proti Toblachu je bila res uživancija. Južna Tirolska ima ja velik turistični sloves, a sedaj kakor da ni poletnega norenja! No, pa se je hitro zasukalo. Kmalu sva zavila v tiho dolino Antholzer, na sever, v smer Avstrije. Prozorna čistoča, urejene ceste, zelena jezerca. Na levi stoji visoka gorska pregrada z imenom Schwarze wand. Vse se je odvijalo popolno kot v otroških slikanicah, a le do rdečega semaforja. Po zoženju doline v dolinico, tipično za ostri alpski svet, je tudi cesta postala ožja. Še vedno je bilo okolje pravljično, cesta je bila urejena, a postala je presenetljivo tesna. Stop! Stali smo pred semaforjem. Stojimo pred rdečo lučjo. Stojimo, stojimo, stojimo … »Je mogoče okvara na semaforju?« Ker se je okoli naju že nabralo veliko avtov in motoristov, sem bil vsaj malo potolažen. Po trideset minutni rdeči luči in po dolgotrajnem zehanju v stoječi koloni smo tudi mi dobili zadoščenje. Zelena!

V Avstriji, St. Jakob

Zapodili smo se po strmi »ozkotirni« cesti in po dvajsetih minutah vožnje v enosmernem prometu dosegli avstrijsko stran. Ali je ta visokogorski prelaz s to cestico mišljen kot turistična atrakcija? Če si počitniško razpoložen, jemlješ pač vsako zadevo bolj mehko. Na vrhu prelaza pa, kot je na Tirolskem že klasika, nori stotine turistov. Mogoče se tudi oni niso jezili na rdečo luč! Zaradi odprtosti gorskega sveta in lepote zelenega jezera, ki je na višini dva tisoč metrov, sva hitro pozabila na to nemarno rdečo zaporo. Začela sva se spuščati proti dolini Deferenggen v Avstrijo. Pravzaprav pa je bila Avstrija le ozemeljsko označena na zemljevidu. Migracije turistov danes ne štejejo držav, ne mej. Za pozdrav v Avstriji nama je vreme lepo opralo avtomobil in strma cesta ni bila kaj prijazna. K sreči se je dan prevešal v zadnjo fazo in v Sant Jakobu sva se ustavila in prenočevala. Ponoči nas je prešla deževna fronta in noč se skoraj ni hotela končati. Jutro je bilo še vedno temno in nadelano z oblaki, midva pa sva bila turista brez zarisanih obveznosti in nisva preveč godrnjala. Zajtrk se je zavlekel in lastnik hotelčka Peter je tudi rad kramljal. Ni pa vedel za najino skrito željo, da bi tudi avstrijski del izleta rada preživela na polno. Želja je bila bližina Grossgloknerja. Realnost je bila, da tokrat gora odpade, a naj ne v celoti. Goro sva že večkrat osvojila z južne strani. Tokrat pa sva se zapodila proti gori po severni strani in seveda skozi lepo gorsko vasico Heiligenblut, ki ima zares svetovno lego. Kljub kislemu vremenu naju je že prvi pogled na vasico očaral.

Pravljična vas

V »backstagu« sva v mislih videla strmo goro z ledeno, belo srajco. Tam se Grossglockner bohoti in izzivalno vabi. Pogosto se zgodi, da je duh močnejši od materije. In verjetno je bilo to tisto, da sva si tako krasno predstavljala tega velikana. Rosilo je. Pri plačilu cestnine sem celo v smehu vprašal za popust zaradi vremena. Vrnjen je bil le nasmeh! Grossglockner Hochalpenstrasse je ena izmed zelo slavnih gorskih cest in kljub višini tudi turistično zelo obljudena. Na končnem parkirišču, Kaiser Franz Josef Hohe, ki so ga spremenili v kar veliko garažno hišo, sva se lepo zimsko obložila z obleko. Gora naju ni nič kaj prijazno sprejela. Še več. Z dežjem in snežnico naju je posvarila pred prevelikim pohlepom. Pa vseeno sva se počutila močna. Sprehoditi sva se hotela ob ledeniku Pasterza in doseči nekaj dodatne višine. Pred dvajsetimi leti sem s starši tukaj obiskal sosednji vrh in kočo Oberwaldner. Ideja se je vseeno zdela uresničljiva. Skozi rudarske tunele, ki jih je kar pet, sva se dvigovala in kasneje kljubovala vremenu. Ko so se končali rovi, sva na prepišnem terenu poleg mraza občutila še vlago. Nič ni šlo po načrtu. Oberwaldner Hute bo pač stala zgoraj še nekaj časa. Pametni odnehajo, je pravilo, čeprav se kasneje tudi kesajo …

Grossglockner tokrat ni bil prizanesljiv

Pa je bilo kar nekaj modrosti pri tej odločitvi. V toplem avtomobilu sva lepo zamenjala mokra oblačila in tudi mirno pomalicala zaslužene žemljice. Pred sabo sva imela še dolgo pot proti domu.

Dež je tisti dan hotel nadoknaditi vso suho poletje. Nazaj proti domu je bila avtocesta velik del pravi vodni bazen in šele Vrbsko jezero je ukrotilo to mokro nadlogo. Na počivališču ob Vrbskem jezeru sva ob pitju kave zaključila najin izletniški krog. Lepo se nama je godilo. Tri dni sva bila potepuha. Znala sva videti lepote sveta in se veseliti. Tudi to je sposobnost. Hvala za podarjeno ….

Grossglockner

 

Oddajte komentar