Mexico – Yucatan

Mexico

Človek išče poti življenja, ki so za nekoga v danem trenutku nenavadna, čudna, drugič pa logična. Otrok hrepeni po sladoledu, mladostnik po avtu, starejši po domu… Ljudje smo nemirni in tako pač je. Verjetno so želje in ideje zapisane že v življenjski črti in jaz verjamem, da je tako!

Kot otrok sem veliko bral zgodovinske knjige in res so bile fascinantne tiste, ki so govorile o novem svetu. Odkrivanje sveta in neustrašni pomorščaki so za otroka željnega napetih zgodb strašno privlačni. Mehika je bila za naše prednike novi in tudi »nori svet«! Resnično, tudi danes, kljub tehnološki eksploziji, je Mehika novi ali pa vsaj oddaljeni svet. Z Jadranko sva jo izbrala za raziskovalni, uživaški izlet, za Evropo mrzlega meseca februarja. Mehiški polotok Yukatan pa naju je pričakal več kot prijetno topel. Priprave na tak izziv so kljub najinim precejšnim izkušnjam bile kar velike. Ne le razumevanje dežele, tudi zdravje in moč potrebuješ za tak izziv. Še vedno pa je vse skupaj »začinjeno z mistiko in zapisano v oblakih«!

Nekaj čez polnoč je bila ura odhoda na letališče v Avstrijo, v Gradec. Februarja tudi tam ni kaj topline, a vsaj začelo se je in startno črvičenje po telesu je bilo pozabljeno. Z letališči na severni polobli Zemlje imam dobre izkušnje. Internetne prijave držijo in tudi tu je denar sveta vladar. Razdalje pa so povsod enak problem. Potrpeti in preživeti moramo veliko poti v življenju pa kakorkoli se že zaključijo. V Frankfurtu sva z Jadranko ob dišeči kavi že opazovala rano jutro, ki se je pustilo razvajati sončnim žarkom. Kako čudna so letala, ki nas brezmejno nosijo. Kako čuden je človeški stroj, ki potrebuje le poljub sonca in duh kave za uspešen zagon dneva. Ampak zavedala sva se, da bo sedaj še rosni dan za naju presneto dolg. Potovala bova z njim z roko v roki in preživljala bova dobroto, ki nama je namenjena. Čezoceanska letala so zares ogromna. Da vse »štima« je mojstrstvo posebne sorte. Sedeža ob oknu sva bila zelo vesela, pa čeprav kmalu postane tudi taka razvada ničelna. Dvanajst ur poleta sva morala premagati, pretrpeti, pač preživeti. Ni enostavno, a pregovor iz vojaških časov drži: »Tisto kar se mora, ni težko!« Na Yukatan, v Cancun, sva priletela zvečer po lokalnem času. Na veselje je bila februarska zima v Evropi v hipu pozabljena in topel objem Mehike je bil prijetna dobrodošlica. Po izkušnjah iz  južnih dežel sva pričakovala več papirologije in komplikacij pri vstopu v državo, a Mehičani so se izkazali za praktike. Seveda, zavedajo se pomena turizma. »Mister, you only need money!« Transfer od letališča do najine nastanitve ob morju v predelu Akumal, na južni strani polotoka Yukatan, je bil brez problema. Res poznal se je poln dan, ki je tokrat imel več kot štiriindvajset ur! Nekaj je bilo še lokalnih dogodivščin, tipičnih za jug, a  v hotelu Oasis sva zatisnila oči zadovoljna. Smešno, a resnično, človek se vse pogosteje sam odloča koliko ur bo imel dan! Minuli dan je bil tik pred mojo telesno eksplozijo, a bil je uspešen!

Vetrovna obala Yukatana

Z novim jutrom so se začeli dnevi, »thinking of nothing«. Po zajtrku v veliki hotelski jedilnici sva raziskovala obalo in okoliš. Danes je taka zadeva smešna in to zaradi računalniških programov, ki ti dobesedno že prikažejo posteljo kjerkoli na naši ljubi Zemlji. Ampak vrhunsko je februarja čmokati po mivki v topli vodi, igrati se z valovi in skrivati se pod palmami. Ali si predstavljaš kaj lepšega? Kakor Pirati s Karibov sva srkala rum in mohitose in se prehranjevala angelsko. Morska hrana kot še nikoli v življenju. Raki, ribe, školjke …, kar žal mi je, da vso sladkost in dobroto človek ne more bolj enakomerno porazdeliti. Preko dneva je veter prijetno razbijal vročino. Pozna se, da je polotok odprt v Atlantik. Valovi so visoki, a zaradi moči sonca je veter zelo dobrodošel. Za večerjo sva se odločila obiskati tipično mehiško restavracijo. Tako kot svojo kulturo doma v tujini spoštujem gostiteljevo. V glavi so zarisane slike življenja iz medijev, a osebne izkušnje zares veljajo največ. Imen itak ne razumeš kaj prida, a okuse pa vendarle lahko spoznavaš. Pa je bilo kar zanimivo, saj so hrano in pijačo še olepšali mariachiji in lepe plesalke. Ni bila samo večerja, bil je lep dogodek.

Naslednji dan sva že precej zgodaj, seveda ob uri za uživače primerno, korakala po večji cesti. Po Mehiki se ugodno prevaža z avtobusi imenovanimi Colectivo. Obiskati sva hotela ostanke starega Majevskega mesta Tulum. Slike in komentarji so vabljivi in za začetno okušanje Mehike je bilo kar primerno glede na oddaljenost kraja. Colectivo se je izkazal. Samo hodiš po cesti in za mali denar se dobesedno ponudi soliden avtobusni prevoz. A vročina je pač kriva, da občutiš tudi pristnost mehiških avtobusov in stil življenja. Do Tuluma ni bilo daleč in bilo je zanimivo. Da si turist se vidi z vesolja in klasično te tudi tu kot muhe obletavajo kramarji. Kot da to sodi k folklori. Ostanki utrdb in kamnite razvaline Tuluma ležijo na krasnem mestu. Tako kot vse Majevske naselbine jih ščiti na severu džungla, skozi katero se po dolgi hoji prebiješ do naselja.

Tulum

Presenetljivo pa je, da na jugu mesto zaključujejo visoki klifi in krasno morje. Beli, visoki valovi mešajo mavrico v vodi. Z višine se vidi morsko dno pravljično. Občudovala sva naravo in ostanke mesta kljub vročini okoli trideset stopinj in nadležnim kuščarjem, ki bezgajo po prašnih stezicah. Tulum je lep. Večer v hotelu sva spet preživela ob kulinaričnih dobrotah in koktajlih. Februarski večeri, pa tako prijetni!

Eden od naslednjih izletov je bil obisk mesta Playa del Carmen. Za prevoz sva si spet izbrala Colectivo in nisva naredila napake. Po vedenjih, katere sva imela, naj bi v tej turistični meki mrgolelo atrakcij. Playa del Carmen je glavno stičišče turističnih ladij na Rivieri Maya, na Yukatanu. Direndaj in dinamika ljudi sta bila temu primerna. Očarala naju je latino glasba, ki se je slišala in mešala praktično na vsakem koraku. Ulični izvajalci, preprosti »umetniki na svoj način«, jo izvajajo z dušo. A vročina, vročina. Tudi sonce in toplota sta neenakomerno porazdeljena. Peščena obala, ladjice male in velike, velike in največje…, vse je pripravljeno za uživanje turistov. Mestne ulice so nabite z raznovrstno kramo in seveda z množicami radovednežev, ki že po tradiciji barantajo za nepotrebne predmete. Ampak vse skupaj, kot celota, je prava slika južnjaškega mesta. Večeri so tu zares najlepši. Veter pravzaprav nikoli ni pojenjal, a ker je luna le milejša od sončnih žarkov, so bile noči zares balzam za telo. Od nekod se je slišal klavir in močan moški glas, iz drugega odra sva slišala violino,  od nekje je veter prinesel vriskanje celega ansambla. Nevsiljivo, a za vsakega obiskovalca Mehike nekaj. Nočni koktajli in tekila so pomagali vzdrževati veselje.

Playa Del Carmen

Po pripravljenem načrtu, ki sva ga naredila doma, sva se za enodnevno potepanje odločila za obisk piramid v Cobi. Najela sva avtomobil, ki nama je pomenil super gibalno svobodo. Čeprav je po zemljevidu marsikaj videti blizu in enostavno, je v Mehiki vendarle malo drugače. Staro mesto Coba leži v centralnem delu Yukatana in je bila za naju lepa celodnevna izkušnja. Voziti avtomobil v tuji državi je drugače kot doma. Blizu večjih krajev si pretirano pazljiv, bojiš se policije, ko pa pobegneš na stranske ceste, kjer praktično ni prometa z avtomobili, pa je spet občutek nenavaden. Ampak človek se vsega navadi, kot pravi pripovedka o ciganu in konju. Vožnja proti mestu Coba me je spominjala na naš morski svet. Apnenčasta sestava tal tudi tukaj neusmiljeno požira vodo. Pokrajina je videti sušna, poraščena  z nizkim neurejenim grmičevjem in grobo travo. Vročina in prah si podajata roko. Občasno so ob cesti bile postavljene utice, v katerih so zaspani prodajalci poskušali s koristnimi in nekoristnimi predmeti izvabiti kakšen dolar. Ampak kakšen veliki posel to vsekakor ni. Pred vstopom v staro mesto Coba je bila spet zapornica in vsaj občutek si dobil, da bodo zaradi plačila parkirnine vsaj pazili na avtomobil. Ruševine v Cobi so me znova očarale.

Coba staro mesto Mayev

Poleg množice sestavljenih kamnov, ki so jih arheologi nazaj sestavili v piramide, je tu ena od redkih piramid, po kateri se lahko povzpneš na vrh. Strma piramida vzbuja precej strahu turistom. Višina in veter na vrhu sta podobna našim goram. Razgled z vrha je bil čez celo staro mesto, ki ga je prerasla divja narava skozi stoletja. Videlo se je, da midva res prihajava iz gorskega sveta, saj sva brez večjih težav premagala vse strme stopnice in pihanje vetra nama je zaradi velike vročine zares prijalo. Sva pa kot turista iz oddaljene Evrope imela probleme s soncem, ki je neusmiljeno zažigalo našo belo polt. A dogodivščina je bila. Na takih izletih začneš ceniti našo domačo vodo! Tudi Coba je prikazala lepoto in žalost. Osvajalci so v bistvu razdiralci in uničevalci. Skozi stoletja se je razvijala kultura ljudstva, ki pa so jo Španci na hitro sesuli in spremenili. Ali na bolje? Če bi Maji mogli, bi povedali marsikaj!

Po nekajdnevnih izkušnjah z Mehiko, je bil čas, da obiščeva največjo in najbolj slavno naselbino na Yukatanu, Chichen Itza. Ker je bila zares oddaljena, je bila najina odločitev, da se priključiva ameriški skupini, kar simpatična. Avtobusna vožnja z Američani v oddaljen kraj, je bila kot igrica, kako turistom pograbiti čim več denarja. Že v jutranjih urah so nas zvito nalivali z »najboljšo teqilo« na svetu. Kmalu je prišla prva ponudba za nakup steklenice, a prvi udar sva nekako premagala. A jezik je hitreje stekel in  začeli smo se spoznavati z drugimi turisti. Sledila je vožnja proti kolonialnemu mestu  Valladolid. Vročina, vrvež na ulicah, tipični poskusi urejevanja zelenih parkov za sprostitev in krščanske katedrale. Žal mi je, da ni bilo več časa za ogled teh mogočnih cerkva. Kako se čudimo tej majevski omamljenosti in gradnji piramid. Saj tudi druge kulture gradijo svoje piramide ali kakor koli jih že imenujejo. Kljub hlajenju notranjosti avtobusa je velika masa ljudi naredila svoje in začeli smo se znojiti in po načrtu izleta se je obetalo res fantastično kopanje v hladni, a sladkovodni jami. V Srednji Ameriki je veliko apnenčastih udrtin in Maji so jih uporabljali za nujno vodo, ki je bila potrebna za preživetje. V Mehiki te jame imenujejo Cenote. Na naju so naredile velik vtis.

Cenote, apnenčaste jame s sladko vodo

Nepredstavljivo velika divjina, ki je zaradi vročine tik pred izumrtjem, ima le nekaj metrov pod tlemi drugi svet, ki ga mi prišleki ne pričakujemo. Maji so ga poznali in so ga dobro izkoriščali. Danes Mehičani ta čudež prodajajo turistom kot podzemna jezera za osvežitev in plavanje v sladki vodi. Super dogodek! A mesto Chichen Itza, katero smo obiskali popoldan, zares presega vse in je res veličastno. Verjetno je bil to pravi New York v predkolumbijski dobi. Ogromne so razsežnosti mesta, ki je bilo že gradbeniško in komunalno urejeno kot celota. In bilo je samozadostno! Arhitekturna umetnost in rešitve so  na vsakem koraku, katere mi komaj slutimo. Cichen Itza je upravičeno pod zaščito UNESCA. Ko sva pozno zvečer končala naporen dan v hotelu Oasis, nama je namakanje v morju in hlajenje želodca z mohitosi kar prijalo. Preko dneva se sploh ne zavedaš, koliko tekočine se izpari skozi kožo.

Chichen Itza Yucatan

Dnevi, ki so bili brez predvidenega načrta, so se pogosto najbolj uživaško odvijali. Ko sva se potikala po mivki na dolgi obali sva srečevala veliko različnih ljudi. Evropejci kar ne moremo razumeti glasnosti in samozavesti ameriških turistov. Kot da je ves svet njihov! Pri igri odbojke na mivki sem se družil z mladimi fanti in spoznal sem fanta, ki se je predstavil kot domačin Mateo. Ni bil klasičen Mehičan, ni bil meter in pol, ni bil mišičnjak z glavo nabito med rameni, lasje niso bili črni in tudi Mateo je zvenelo bolj tako, tako. Videl je, da ga čudno opazujem. Razložil mi je, da je po materi Nizozemec in da zaradi načina življenja rad živi tu na Yukatanu. Zebe ga zares ne, sem si mislil!

Kljub totalnemu zadovoljstvu in uživanju pa bi na prvo mesto le postavil obisk dveh skritih jam v celini z imenom Cenote Dos Ojos. Iz najinega rajskega hotela Oasis, res je bil pravljična oaza v divjini, sva en dopoldan zavila na ravno cesto, ki se je v daljavi izgubljala,… mogoče tudi do Rima! Po znanih izkušnjah sva zaustavila Colectivo in se z njim peljala do odcepa za Cenote. Izgledalo je precej enostavno in samozavestna turista kot sva postala v tuji državi, sva začela korakati po prašni divjini. Vročina v celini je hujša kot ob vodi. Prašna cesta in opustošena narava okoli naju z dirkači kuščarji in insekti je v nama začela povzročati dvom o pravi odločitvi. Lahko bi si naročila motor, štirikolesnik, avto. A kaj ko je na zemljevidu bilo označenih le nekaj kilometrov razdalje. Bal sem se ženske eksplozije, saj za ogenj v tej divjini res ni bilo alternative. No, pa je tudi moja spremljevalka postala prava popotnica. Ko sva po uri hoda prišla do nenavadnega zelenja, je bil to zanesljivi znak hladne vode. Izgledalo je kot vrtača, katere poznamo v apnenčastem svetu. Prvi vtis je bil majhna jamica. Po kamnitih stopnicah sva zapustila vročino in po dvajsetih metrih na novo zadihala sveži zrak. Vstopila sva v drugi svet! Danes ljudje zelo malo spoštujemo vodo. Posebej mi, s severa, ki nas pol leta zebe, se ne zavedamo svetosti tega elementa. V sredini navideznega kroga so rasle zelene rastline podobne našim smokvam in so ob prijetnem zraku dodajale občutke raja. Nepredstavljivo za dva pohodnika pred pol ure!!! Zelenje na sredini, levo in desno v skalah pa dve podzemni jezerci, ki sta verjetno povezani z globokimi kanali in razpokami. Priznam, da sem se brezglavo zapodil v hladno vodo in za mano tudi Jadranka.

Cenote Dos Oyos

Osvežitev totalna! Po nekaj minutnem hlajenju sem si nastavil še masko za potapljanje in opazoval podvodni svet. Samo dno ni kaj posebnega. Prevladuje navidezno mrtev, rjavi mulj, je pa čudovito opazovati svetlobo in lome sončnih žarkov, ki se kažejo v čistih barvah. Po eni strani totalno mrtvilo, svet tišine, miru, a čudno, lepo je na poseben način. Ko danes prebiramo zgodovinske knjige, si zares enostavno predstavljamo romarje v pustinjah, ki so tik pred smrtjo videli Raj na Zemlji! Cenote res presenetijo, kljub raznim lepotam, katere sem že izkusil po svetu. Pot nazaj v realno Mehiko, v vročino in sušo, sva si le olajšala s prevozom, z lokalnim taksijem in kasneje do hotela še s Colectivom. Spet en dan, ki je bil nenavadno lep.

Dnevi uživanja v Mehiki so minevali hitro. Slovo je bilo nekam tesnobno. Priprava na nočni polet iz Cancuna v evropsko zimo, v Frankfurt, pa se je vlekla in trajala cel popoldan. Da prispeš v vročini na letališče in se spraviš na dvanajst urni polet, v vrnitev v realni svet zime doma, je velik korak. Ko oddaš prtljago nastane trenutek časa, da te preletavajo čustva o dogajanjih, o dnevih katere si preživel. Sučejo se posamezne osebe, dogodki, ki so ti bili zelo blizu, mogoče tudi odločilni. Srečen sem, da sva se že tam z Jadranko zavedala uspeha in sva bila vesela. Prepogosto se dogaja, da je človek totalno nezadovoljen kljub mirnemu življenju. Ne le da sva razbila zimo, ki je gospodarila v Evropi, videla sva, doživljala sva, poklopilo se je ogromno število dejavnikov, ki so vplivali na uspeh. Je to že zapisano v črti? Skozi stekla letališča opazuješ letala in v daljavo potuješ z njimi v razne kraje. Pa tako z lahkoto! Ali sva iskala lepote in zaklade v Mehiki? Prebudi te klic iz zvočnika: Frankfurt! Tudi Nemčija ni bila najina zaključna destinacija. Po šestnajstih urah sva zadnje letalo zapustila v Gradcu, v Avstriji in se nato domov srečno vrnila z osebnim  avtom. Doma naju je čakalo veselje. Čakala naju je družina.

Mexico “na easy”!

Oddajte komentar