Peak Lenin – Kyrgyzstan

Masiv Lenin peak iz baze

Masiv Lenin peak iz baze

Ko sem bil otrok so me opominjali, da divjam. Kasneje so mi pravili, da sem vedno pol koraka prehiter. Sedaj ugotavljam, da sem vedno pol koraka prepočasen.

Želje, ki so rasle v meni zadnja leta, so se kar same postavile predme v realnem svetu. Zunaj je snežilo, ko je zazvonil telefon: »Halo, tukaj Jurij«! Povabilo! Brez velikih stresov sem sprejel povabilo, kakor bi šlo za pivo ali kavo. Povabilo je bilo za sodelovanje na odpravi Peak Lenin 2016, meseca julija. Torej sedemtisočak, Pamir, gorovje, katero je bilo že zarezano v moji glavi. Nekaj nejevolje je bilo pričakovati z družinskega kroga, a slutiti je bilo tudi nekaj ponosa.

Kandidatov za odpravo nisem poznal in to me konec koncev niti ni zanimalo takrat. Se je pa Jurij predstavil kot vodja in to mi je po dosedanjih izkušnjah ustrezalo. Časa je bilo še dovolj in lotil sem se priprav sebe in tudi opreme. Ponosen sem na nekaj mojih prijateljev, kateri me vedno pametno usmerjajo. Včasih take stvari spoznam tudi kasneje, a iz svojih dosedanjih izkušenj sem se naučil vrline, ki šteje mnogo. Ponižnost  in strahospoštovanje gore sta nujna. Pogoste so postale poti v trgovine v Celovcu, kjer smo premetavali primerno opremo za mraz. V hladnih  dneh zime sem rinil v naše gore in v tišini grabil po svoji duši. Pogovarjati se sam s sabo je čudovito. Se je pa v zadnjem obdobju zgodilo marsikaj pomembnega okoli mene. Rodil se je vnuk, s katerim sva zelo povezana. Mali je res pravi biser. Da nisem bil preveč v oblakih, je skrbel Jurij. Fant je izkušen alpinist in gorski reševalec in ima še cel kup darov. Poleg vseh znanj pa je bistveno, da je človek z dušo. Pogosto se v težkih trenutkih zgodi, da vsak rešuje le svojo rit in v takih trenutkih je dobro imeti dobrega bližnjega. Z Jurijem sva bila že na mnogih špicah in to me je hrabrilo. Andreja prej nisem poznal, je pa menda uspešen plezalec in praktično doma v skalovju. In iz celotne skupine je na koncu ostala le ta prijateljska naveza treh. Še sedaj menim, da smo bili zelo dobro telesno pripravljeni za naš cilj.

Andrej, Stane, Jurij

Andrej, Stane, Jurij

Nekaj dni pred odhodom smo v moji garaži popisovali in pakirali opremo. Res težko verjameš, česa je človek zmožen v nuji. Toliko opreme, da bi potrebovali kar svoj avion! Tu se pokažejo predvidevanje in izkušnje prvič, kajti drugič, na gori je vedno le reševanje situacije. Ob spominu na instant hrano, se mi še sedaj obrača želodec, a energija je prepotrebna. Pa je le šlo to noro pakiranje!

Bilo je zgodnje jutro, ponedeljek, ko smo se zbrali na ljubljanskem letališču. Nenavadni občutki te preplavljajo, ko pomahaš domačim, in ko oddaš prtljago, že zadihaš nov zrak. Tokrat ni bilo problemov s težo torb, saj je tretja torba veljala kot »sportequipment« in je z lahkoto bila poslana v svet. Sicer pa smo se šalili, da bomo itak malo shujšali in za nazaj ne bo problemov s težo. Polet s turškim letalom v Istanbul je udobno minil. Je pa bilo dolgočasno čakanje za prestopanje. Letališče se je prikazalo kot Babilonski stolp. Srečevanje in križanje ras in kultur sta tukaj res ogromna. Azija, Afrika, Evropa, Istanbul je prepišno mesto. Časovni zamik je bil tokrat štiri ure in ob dveh ponoči naslednjega dne smo prileteli v Kyrgystan, na jug države, v drugo največje mesto, Osh. Letališče samo ni bilo fascinantno, verjetno tudi zaradi smrtne-jutranje ure. So pa bili zanimivi policaji z ogromnimi kapami, kot da bi iskali senco na plaži. Mlada ex-Ruska državica še vedno močno diši po svoji materi. Tudi agencija, ki je organizirala naše gibanje v državi, je bila čisto ruska. Ampak delovalo je! Jurijev predlog je bil, da smo takoj po hitrem, zgodnjem zajtrku uredili transfer proti gori. Tako smo že s prvimi žarki potovali na jug, proti meji s Tajikistanom, kjer stojijo te visoke bele pregrade, naravni okvirji te azijske države. Za avtomobil sem dolgo časa ugibal ali ga imenujem terenec ali kombi. V tem delu sveta hitro spoznaš kaj je praktično. Peturni prevoz je tudi dokazal kaj je racionalnost. V avtomobilu sta poleg nas in ogromno prtljage bila še dva Španca in škatle hrane za bazni tabor. Zadnji dve uri je izkušeni šofer vozil kar po brezpotju. Ampak vse smo sprejemali s smehom, pa saj smo bili sami moški! Ko se voziš vstran iz mesta, hitro opaziš način življenja, ki se vriva v staro tradicijo. Moderne ceste so umetno vrezane v skalovje in se kot kače zvijajo čez gorske prelaze. Kjer so rumene stepe, tam je lažje. Ceste so široke in ravne in totalno prazne. Edino oviro predstavljajo krave, konji, ovce, katere otroci, zdi se, celo zavestno pasejo ob cesti. Otroški rdeči obrazki sledijo brnečim škatlam, ki prihajajo in spet izginjajo v daljavo. Ampak tu so pa res vsi obrazki enaki! Po štirih urah solidne vožnje je šofer začel riniti v belo gorsko pregrado. Zmanjkovalo je ceste in kljub poletnemu mesecu juliju je postajalo hladno. Tudi rumene stepe in živali so izginile. Bela barva visoko zgoraj nam je pokazala, kaj lahko pričakujemo v naslednjih tednih. Naša gora je fascinantna in je takoj opazna. Res, masiv močno izstopa iz povprečnosti. Sedemtisočak je ponosno dvignil svojo glavo! Po uri totalne »rukalnice« in po poslušanju umirajočega motorja, nas je šofer le spravil do baznega tabora. Višina tabora je bila že zavidanja vredna, 3800 metrov nad morjem. Ni kaj, hlad je bil.

Baza je bila vzorno postavljena in urejeni šotori so bili v pravih matematičnih linijah. Vreme pa ni prikazovalo prevelike navdušenosti nad nami. Že ko pristaneš na letališču in ko najdeš vso prtljago, ti na obrazu zaigra skriti nasmeh. Tukaj v baznem taboru smo, tudi zaradi mraza, hitro začeli premetavati torbe. Realno stanje prispele prtljage po vseh teh poteh je bilo pomembno. Obetala se je tudi prva hladna, čeprav julijska noč. Sicer je bil dan že zelo dolg in močno nabit z dogodki in umirjanje in spanec sta kar silila čez obraz, a izkušnje so nam narekovale vrstni red dogajanja. Po dobri večerji v skupinski jurti, tako imenujejo velike kožne šotore, smo še pred grozečim nalivom opravili krajši višinski sprehod, ki bi nam koristil za aklimatizacijo in spanec. Dvignili smo se na višino štiri tisoč metrov, na vrh Puteshestvennikovega prelaza in nato kar v diru prehitevali prve kapljice dežja, ki so pokazale ljubezen gore do prišlekov. Hitro sem doumel bistvo in bil sem hvaležen za streho nad glavo.

Baza zjutraj

Baza zjutraj

Zjutraj v bazi pa je bilo presenečenje, kot se spodobi za tako nadmorsko višino. Kljub mesecu juliju je zapadlo ponoči pol metra snega. Doma bi v takem trenutku dejali zimska pravljica, tukaj julija pa enostavno sranje! Za en dan je zastalo vso gibanje in vsi načrti. Sneg je pozno popoldan že skoraj izginil, a opomin gore je ostal prisoten, saj smo želeli riniti precej visoko. Ker smo se počutili močne, smo prvi možni dan hoteli našo bazo prestaviti v tabor ena –T1. S takim manevrom bi si prikrajšali kakšen dan mukotrpne hoje med bazo in T1. Izkoristili smo konje in nosače, ki se sicer v snegu nočejo pogajati za nošenje, a denar je povsod sveta vladar. Načrt je bil dober, vendar sem v naglici pakiranja pozabil precej vitalnih zadev. Konji so rezgetali, mi smo seveda morali stehtati prtljago, ki je smela v T1 na konjskih hrbtih in vse se je odvijalo v hitrem tempu. Kasneje sem doumel, da sem res preveč pošteno nameril svojih dvajset kilogramov za nosače. A delo je za denar in tudi tu se živi od denarja in ne od nasmeha in užitkov. Končno se je pojavil tudi naš vodnik, Artur. Bil je prijeten fant, vdan svojemu poslu. Jurij ga je najel za popoln uspeh na gori. Res se je kasneje pokazalo, da je bila poteza koristna.

Bazo smo zapustili brez ihte. Zavedali smo se, da v zgornjih nadstropjih ne bo velike romantike. Začetna smer proti T1 je bila že znana, saj smo se prvi večer pred spanjem gibali po tej poti v višino. Neugodje je povzročal novozapadli sneg, ki je marsikje brisal stezo in skrival skalovje. Ni kaj, višina je rasla. Andrej je skakljal kot kolibri kljub svojemu bremenu na hrbtu, sam sem se pa počutil kot utrujeni krokar. A kaj, ko so črni ptiči tudi tu z lahkoto leteli in premagovali razdalje, le jaz sem bil utrujen, osebno prtljago smo vendarle nosili sami. Kljub megli se je dalo slutiti, da vedno bolj rinemo v »neko gmoto«. Kdaj nam bo gora le poklonila svojo sliko? Pa je vseeno minilo pet ur gibanja z veliko volje, da smo zagledali kotanjo pod steno in naš T1. 4500m! V naslednjih tednih bo tu naša glavna baza. Bila je zelo udoben domek. T1 je bil v zelo veliki kotlini pod glavno steno gore. Pravzaprav je stal na samem umirajočem ledeniku, ki se je valil daleč navzdol proti stepam in jih napajal z vodo. Kotanjo so zapirali manjši vrhovi, katere smo izkoristili za aklimatizacijsko gibanje. Kakorkoli se že sliši, gibanje ledu in stokanje razpok je bil naš stalni radio! V začetku je strašljivo, a človek je prilagodljiva žival. T1 je imel tudi skupno jedilnico in celo kuharja. Za višino kot evropski Matterhorn je bila »top ponudba«! Tu sem se prvič zavedel, kako kruta je višina. Sonca ni bilo opaziti, a skozi meglo so žarki ubijali in spremenili nepokrite dele telesa v opekline. Obraz se je dobesedno spremenil v pustno larfo. Ves nesrečen sem začel še bolj spoštovati goro in višino.

Jutra v T1

Jutra v T1

Vreme se je na krilih vetra preko dneva večkrat spreminjalo. A gora nam je le poklonila svoj sijaj, pa čeprav le za trenutek. Moj šotor je bil postavljen tako, da sem se vrha gore lahko dotikal z roko kar iz spalne vreče, lepota mi je bila na dlani, le tri tisoč višinskih metrov je bilo razlike. Razdalje, ki jih sprejemamo za tako tako, so v gorah tudi časovno strahovite. Tudi v T1 smo preležali dva dni, preden smo se odpravili višje. Ponoči je vedno padlo nekaj novega snega, pokrilo luknje in smer ni bila več enostavna. Odkrito povedano, po celcu in brez dobre orientacije ni dišalo nikomur zakorakati proti T2. Tudi ruski alpinisti so se bolj ali manj spogledovali. Vse aktivnosti, katere smo počeli v taborih, smo opravljali zgodaj zjutraj ali vsaj dopoldan. Preko dneva je sonce segrelo kotel in sneg preko razpok se je tanjšal. Preživeta lekcija z žarki pa mi je tudi pustila velik pečat tako na obrazu kot tudi v spoštovanju gore. Proti T2 smo zakorakali nekaj čez polnoč. Trda tema, škripanje derez, kovinski zvoki opreme in rezanje po nosu in po prstih. Mraz je res potrdil vse tisto, kar smo prej lahko prebrali o tej gori. Iz mojih izkušenj sem si čim prej zaželel dneva, kajti v gorah lahko dan spremeni situacijo. Teoretično razdalja med taboroma T1 in T2 ni bila gromozanska, je pa strmina in »tisoč višincev kar položila precej svinca v noge«. Poleg dihanja so sitnost povzročale razpoke prekrite s snegom. Problem je bila zbranost in potrpežljivost. Klože, pršič, presenečenje. Če smo bili prej kadarkoli brezglavi kolibriji, smo sedaj bolj spominjali na puščavske kamele. Verjetno je bil ravno to razlog, da se je Jurij odločil za zanesljivega vodnika Arturja. Artur je bil muslimanski Rus, mlad in nadobuden alpinist, ki je bil nagrajen z ruskim znakom »Snežni leopard«. S svojo samozavestjo nam je vlival mirnost. Če je kdo v naši navezi spominjal na planinskega pajka, potem je bil to prav gotovo Artur. Po sedmih urah, tudi že sončenje je bilo vmes, smo zagledali T2. Tabor je bil vsiljeno postavljen v strmino in vsak, ki si je hotel postaviti šotor, je moral najprej ustvariti trdno, vodoravno podlago. Po hitri oceni je bilo v taboru že postavljenih okoli dvajset šotorov. Takoj se je videlo, da bo bivanje v T2 veliko »bolj rezko«, pa tudi šotor, ki smo ga na hitro postavili, je bil manjši, manj udoben. No, višina 5400m, nam je primaknila še svoje zakonitosti! Jurij je prižgal gorilnik in s stopljenim snegom smo si ustvarili nekaj za želodec. V takih trenutkih se res splača potruditi in spraviti nekaj v telo. Ni enostavno, a vsaka pogoltnjena žlička je vredna naložba za naslednji dan. Preostanek dneva smo se skrivali v šotoru enkrat pred žarki, drugič pred vetrom in snegom. Ja, ta gora je res prepišna in mrzla, kot opozarjajo že razni opisi. Andrej se je proti večeru kobacal po šotoru ves prestrašen. Odpravil se je nenavezan na »praznjenje črevesja« na rob tabora in zmanjkalo mu je tal pod nogami. K sreči je zgrabil ledeni rob in obvisel zunaj luknje. Nikomur ni bilo do šale, da bi ga vprašal, kako je končal s toaleto. Čeprav smo take dogodke že prej srečevali pri drugih navezah, se nam je ta naša izkušnja zares močno zarezala in nas spremljala še celo odpravo.

Spremenljivo vreme na gori, slika s T2

Spremenljivo vreme na gori, slika s T2

Prvi junak, ki se je zjutraj splazil iz šotora, vedno je to bil Jurij, je začel čim prej topiti sneg in pripravljati vročo vodo, ki nam je pomenila pijačo, hrano … in bila je darilo božje.  Potrebno je bilo vztrajati, truditi se jesti, piti in naprej, navzgor, postaviti T3 na višini 6200m, na Razdelnayi! Kako enostavno si je to zamisliti in izgovoriti. Pravzaprav  tudi T3 ni bil dolžinsko daleč, sta pa dve strmini obljubljali kar precej mučenja. Nad sabo si opazil pikice. Vso sliko gibajočih pik imaš pred sabo, samo tvoje telo pa ne gre in ne gre. Zaželel sem si biti tam blizu, a bile so to le pobožne želje. Pikice so imele že nekaj ur dela pred nami. Zagnali smo se v strmino. No, vsaj gaženje je bilo nekoliko prihranjeno. Strmina je res ubijalska, a tudi človek je trmasto bitje. Tu v višinah pomagajo le geli in sladka tekočina. Ne energetskega gela, ne tekočine ni potrebno prežvečiti. Rešitev! Uf, in že čutiš nekaj v želodcu. Muka med T2 in T3 je bila velika. Spremenljiv sneg, luknje, veter …, veliko je dejavnikov, ki se borijo proti eni sami želji, uspeti! Okolje gore postaja z višino čarovniško lepo, da te kar omamlja in z lahkoto bi sede zaspal. Dobro je imeti ob sebi prijatelja. Ko se prebiješ do višine za T3, na 6200m in se zaveš, da sploh živiš, začneš postavljati svoj brlog. Šotorček je bil spet zelo majhen. Le do polovice  je zijal čez višino napihanega snega, kar je pa bilo ugodno za boj z vetrom. Ko si v taki situaciji, se kmalu zaveš luksuza nižjih taborov. A vizija uspeha, čeprav je cena strašna, te žene naprej! Resnica je, da so prve aklimatizacije, prilagajanja na višino, res hude zadeve. Mislim, da tudi na fakulteti nisem do potankosti razumel pojma psihofizična priprava in verjetno nisem bil edini. A človek je bitje z vrha znanstvene klasifikacije živih bitij.

Racionalno gibanje, časa za razmišljanje je bilo ogromno

Racionalno gibanje, časa za razmišljanje je bilo ogromno

Vračanje v nižja nadstropja je pesmica in tako smo se v enem dnevu spustili nazaj do T1. Proti T2 smo kar nenavezani noreli po osvežilni zrak. Gibanje navzdol res prija kot hladno pivo, a kaj ko tudi preveč piva postaja nevarno. Šele zdaj sem zares hvaležen, da smo brez poškodb v res kratkem času dosegli oba tabora. Zvečer smo v T1  zaslišali helikopter, ki je letel reševat ponesrečenega Avstralca, ki je zgrmel med T1 in T2. Prvič sem v živo videl helikopter, ki se ni mogel dvigniti visoko. Letel je le nekaj metrov nad snegom. Višina nad 5000m je tudi za tehniko še vedno težava. V T1 nas je Jurij počastil s Cocacolo. Kako je prijala ta menda nezdrava pijača naše civilizacije. V taboru na višini 4500m,  smo zares uživali nekaj dni. Vroča voda je bila, hrana je bila vrhunsko kuhana in šotor je bil primerno velik. Resnica pa je, da smo bili preizkušeni na večjih višinah in smo bili že počasi dobro aklimatizirani in predvsem malo bolj ponižni in hvaležni za vsako dobroto, kar je vsekakor nujno za doseganje visokih  ciljev. Ni nas motilo sneženje, ne dnevi žarčenja ubijalskega sonca, mogoče sta bila skrita v podzavesti le strah in spoštovanje do ponovnega naskoka na goro. Jurij je imel pogoste telefonske stike z bratom, ki nas je obveščal o vremenu na naši gori. Naj se sliši še tako nemogoče, a napovedi iz Slovenije za goro Peak Lenin so bile matematično natančne. Nove napovedi so grozile z orkanskim vetrom. V kotlu, kjer je stal T1 se veter sicer ni kaj prida občutil, a divjanje oblakov na grebenu gore je potrjevalo vsakodnevno vremensko napoved. Mogoče smo bili zares mesec dni prehitri, kot je menil Artur. Avgust je menda bolj miren in stabilen z vremenom. Da smo končali z uživanjem, je bilo kar žalostno, a doseči želen cilj zahteva vse, zares vse! Vremenska napoved je točno določila dan, katerega bi bilo možno doseči vrh. Vse se je podvrglo tem uram za možen uspeh na gori! Zaradi svežega snega smo z veliko previdnostjo premagovali razbrazdane predele, preko katerih ni bilo enostavno, a samo dihanje in gibanje po smeri proti T2 sta  bila že mnogo lažja. Razdaljo smo premagali veliko hitreje kot prvič.

Šotor v T2 je še stal solidno, sicer malo zasut s snegom, a to je bilo pričakovati. Je pa spet postalo neudobno skrivanje pred vetrom in snegom v majhnem šotoru. Za veselje smo si poleg hrane iz vrečk postregli še s posladkom. Na prst smo si stiskali tubo RioMare, katero sem hranil za dodatek k višinski hrani. Tuba je krožila od roke do roke in nas razveseljevala. Vprašanje higiene je tukaj izvzeto, a verjetno tukaj tudi bakterije enostavno crknejo! Noč je minila v premetavanju v tesnem šotoru. Proti jutru naslednjega dne smo se zelo hitro odpravili v mraz, v višji tabor. Zanimiva je začetna taktika vzpenjanja. Je kar nekaj skupin, katere so se navidezno pripravljale za odhod, v resnici pa so čakale junaka, ki bo utrl smer. Mi smo izkoriščali Arturja. Deloval je zelo močno in suvereno kljub svoji mladosti. Smo pa tokrat začeli podcenjevati goro in smo se vzpenjali nenavezani. Nekako v raznih situacijah hitro oceniš vrednost in smisel svojih dejanj. Tokrat se nam je posrečilo.

Razdelnaya, T3

Razdelnaya, T3

Smer na T3 je bila zame vsakokrat nora. Cela smer ti leži na dlani, ki jo enostavno dvigneš nad glavo, a osvojiš jo lahko le z velikim naporom v petih urah. A pet ur ni kratek čas. Šotor na T3, na Razdelnayi, na višini 6200m, pa je bil že bolj zasnežen. Veter in sneg sta se ga v tednu dni zares polastila in ga zdelala. Bil je daleč od Home sweet Home, a brlog je bil! Kljub vsej žalosti videnega si bil v trenutku srečen, da imaš nekaj svojega, že postavljenega, kjer lahko odložiš poleg duše še utrujeno telo. A tokrat se je čutilo, da je živeti lažje, »v sebi smo že imeli kri snežnega leoparda«. Spet smo topili sneg in pripravljali hrano. Težko je opisati, kakšno voljo moraš imeti za vsa taka dejanja v višinah. Jurij je zares izžareval kot pravi vodja. V telesu se je videla utrujenost, a v očeh si slutil lakoto po uspehu. Gore so ponosni simboli večnosti. Norenje vetra in mraza pa sta bila brez ponosa. Ponosne so bile špice okoli nas, vse bele in gladke, skoraj lepe, le veter jih brez ponosa brusi. Mraz je ustvarjal kristale, veter pa jih je metal v naše obraze. Veliko sem razmišljal o noči in dnevu, ki bosta odločilna in bosta pokrila vsa moja dejanja zadnjega pol leta in morda še več. Srečen sem bil že za doseženo višino, a vrh gore je vendarle nekaj popolnega. »Bom jutri še ponosen«? Zaspal sem v šotoru zasanjan od velikega pričakovanja! Verjetno je bila prisotna tudi hipoksija, saj so se sanje tako neumno prepletale. Spati v šotoru na višini 6200m brez bolečin je Božji dar. Ne vem kakšno je bilo životarjenje ostalih, a ura resnice, dogovorjenega starta proti vrhu, je prehitro prišla. Zvoki vetra in mraz sta ti zbijala voljo vstajanja iz zamrznjene spalne vreče, tema in snopi čelnih lučk pa so ti govorili o gibanju ostalih. Mraz je bil že v šotoru, zunaj pa je bila prava Arktika. Ostro je vse česar se dotakneš. Hitro, hitro s strašno voljo je bilo potrebno odreagirati v taki situaciji. Boj se je začel,….a vedno se nekako izide in tudi konča.

Pred zaključnim pristopom

Pred zaključnim pristopom

Nenavezani smo se spustili v temno kotanjo in se nato začeli vzpenjati po dolgem grebenu gore, kjer je pihal veter s strašno močjo in metal kristale vsevprek. Po nekaj minutnem gibanju se je telo končno malo ogrelo. Težko, težko sem čakal prve sončne žarke, ki bi lahko umilili veter. Včasih tudi dan prinese spremembo vremena! Greben je na momente postajal prijaznejši in lahko si se skril za kakšen rob skale, pogoltnil si energetski gel in se malo odpočil. Papir si enostavno prepustil vetru, ki ga je odnesel v vesolje. A mirovati, sanjati se v takih situacijah ne sme. Vse kar se ne premika, v hipu otrpne in se strdi. V višinah so zakonitosti povsem druge. Veter in ledeni kristali, ki so nas bičali so postali sovražnik številka ena, mraz pa je rezal naše roke skozi rokavice. Gora se nas je dobesedno otresala. Saj je bilo na trenutke tudi lepo videti valove belih vrhov na južno stran, v Tajikistan, a tokrat situacija ni bila za romantiko. Prebičani smo se po štirih urah obrnili. 6600m nad morjem! Ali je to poraz ali …. Verjetno ni bila slabost v energiji telesa, mislim, da je bilo več napak v nespoštovanju vetra in mraza. Napoved vremena je bila že v naprej točno povedana, težavna, vetrovna. Težko je razumeti, da se lahko na enem mestu temperatura spreminja za petdeset stopinj. Sicer pa je bilo na grebenu gore še več stvari, ki jih nismo razumeli! Pokopati vse, za kar se pripravljaš in odrekaš pol leta, je huda preizkušnja. V takih situacijah odločajo trenutki moči in trenutki slabosti, ugodja, neugodja, a nagla odločitev je le ena.

Vračanje proti T3

Vračanje proti T3

Spuščanje proti T3 je bilo mučno za dušo, a neverjetni užitek za telo. Vračanje »nazaj na Zemljo« in bolj polno dihanje je počasi krepilo in ogrevalo telo in razum. 6200m nad morjem je še vedno spoštljiva višina, a telo se je v T3 odzivalo že popolnoma drugače. Še dolga pot je bila pred nami do T1, veliko dogodivščin smo srečno preživeli, mogoče tudi ne zavedajoč se. T1, kjer smo imeli bazo, nas je sprejel s polno topline. Ko nekako spraviš v mir svoje telo, te pa začnejo glodati po korteksu razna vprašanja, zakaj … Ta večni zakaj, ki nas spremlja iz otroštva, mi ne da miru še danes. V bazi smo nekaj dni samo jedli in opazovali prekletstvo gore. Veter je vlačil bela ogrinjala po gori in slutilo se je, da bo za nekaj časa gora zaprla svojo bližino. Internetne vremenske napovedi so to jasno napovedovale. Do vrnitve v našo lepo, mirno deželo Slovenijo smo imeli šest dni časa. Teoretično bi lahko opravili še en »napad«! A vreme je res potrdilo Arturjevo trditev, da je julij vremensko bolj dinamičen mesec. Resnica je tudi, da ko enkrat padeš na takem izpitu, ti ostane na psihi hudičeva hipoteka. Ni enostavno večkrat potrkati na ista vrata. Andreja nisem poznal tako dobro. Zdaj vem, da bo fant doživel še veliko lepih in tudi takih izkušenj, saj v njem stoje gore v polnem mladostniškem razcvetu. Za Jurija pa sem prepričan, da bo postavil ta težek Leninov nahrbtnik v kot in ga bo še dolgo opazoval. Fant ni vajen porazov. A še bo skalovja in vetra zanj! Ena od rešitev je, da ima veliko darov, kateri mu lahko prinašajo tudi veselje.

V bazi na 3800m

V bazi na 3800m

Pot od T1 do glavne baze smo prehodili v stilu pesmi Tišina. Zaradi slabega vremena, ki je namočilo tla in skalovje je ilovnata podlaga postala neugodna. V vrhnjih nadstropjih je sigurno nametalo nov sneg, a to ni bilo kaj novega in predvsem zdaj je to bilo »passe«! V glavni bazi smo prespali in čakali na prevoz do mesta Osh. Misli letijo tako hitro, a tu so razdalje vendarle velike in jemljejo čas, kajti materija je še vedno ovira. Dolgotrajni, pet urni prevoz do letališča sta popestrili dve kirgizijski šolarki, ki sta vneto igrali igrice na svoj telefon. Otroci so povsod enaki in so prikaz človeške prvinskosti, jaz pa sem si pohlepno želel biti kar na vrhu gore. Opazoval sem vetrovne stepe, na katerih je bilo kot zvezdic na nebu veliko krav in konjev. Spet sem gledal v masiv Lenina, kjer je divjala huda ura in si predstavljal šotore v T3. Bilo je!

Letališče je spomnilo na naše civilizacijske norme, kljub nočni uri poleta v Istanbul. Sedeti ure in ure v robotskih škatlah brez gibanja je slaba navada, posebej če si prej skoraj mesec dni živel v stiku z vesoljem na najbolj prvinski način. Hrano ti dobesedno polagajo v usta vsaki dve uri. Nato je prišla Slovenija in nadaljevanje mojega počitniškega časa. Tudi lepo, a povsem drugače!

...thinking a lot ....mount!

…thinking a lot …mount!

Oddajte komentar