JAMAICA, No Problem!

 

Rastaman

Rastaman

Ne upam si natančno določiti leta, kdaj sem prvič videl črnega človeka. Spomnim se le, da je prišel k nam s stricem, ki je imel službene stike v Ljubljani. Seveda je bilo za otroka noro videti tako bitje! Ej, temni fant je bil drugačen. Niti v Avstriji pri moji babici niso imeli takega, čeprav so v mojih očeh imeli vse. No, čas se je zasukal in tako čudo sem postal jaz v glavah drugih na »črnem otoku«, na Jamajki. Še en dokaz več, kako relativno je naše življenje.

Za pomnjenje družinskega dogodka  je žena izbrala sanjsko potovanje. Mrzlega februarja potikati se po Karibih je za nas trenutno res eksotika in ko izgovoriš Jamajka, potem vsaj nekaj trenutkov obstane dihanje. Res sva se zadeve lotila drugače, kot obiska na našem Jadranu. Računalnik, blogi in knjige, vse take stvari ti osvetljujejo drzne ideje. Jadranka se je trudila in sestavljala popotni načrt, sam pa sem nesramno užival v beli zimi zunaj tople hiše. Velikokrat  mi je kar zašumelo v glavi, ko sem čutil njeno energijo vloženo v to obetajoče potepanje. Za tako dogodivščino se je vredno potruditi, da vsaj zmanjšaš presenečenja, ki itak čakajo kot lačni komarji na prišleka. Pa nekako še gre sanjati, dokler ne plačaš letalskih kart. A s prvim položenim denarjem postane zadeva resna.

Dve osebi, dve prtljagi. Resnično bi lahko vso garnituro oblek spravil kar nase, kovček pa simbolično vlačil prazen. Zunaj je še bila zima, čez nekaj ur pa kar poletje! No in kaj potrebuješ poleti? Začela sva zgodaj zjutraj v temni, mrzli Ljubljani. Hvala nečaku za taksi usluge. Je sicer največji zaspanec, kar jih poznam, a zame je storil junaško dejanje. Naše letališče je res simpatično, miniaturno. Stopiš pri vhodu tri korake v levo, oddaš prtljago, greš dva koraka več v desno in tam te že uradniki pospremijo v »zračni stroj«. Odletela sva v München. Sam prvi polet ni vreden posebne omembe. Če že primerjam z dogajanjem v naslednji urah, sem tu gledal obraze potnikov na letalu in si predstavljal njihove misli. Še sedež, na katerem sem ubijal čas, je hitro postal zoprn. Pogledi skozi okno na gore, na njihove bele ovratnike, so izgubljali sijaj. Nad  Münchnom  smo zarili v gosto, sivo brozgo megle in pristali. Visoke temperature so bile, zrak pa tako nabit in umazan, da si zares prepoznal »pot daleč od Raja«! Ja, dežela, mesto …. Za gigantsko letališče pa že potrebuješ nekaj izkušenj. Orientacija in čitanje letalskih kart nama ni delalo problemov. Če se znajdeš v južnih krajih, potem si na severu car! A vseeno so letališča Babilon. Napolniti Boeing 767 s tristo potniki za polet ni piš vetra. In taka letala pristajajo in vzletajo vsakih trideset sekund. Ja, tu v samem brezdelju, pri čakanju v vrstah potrebuješ moč. A komično je tudi, da si srečen, ko najdeš in sedeš na svoj točno določen sedež, se nato zaupaš tehniki in stevardesam, ki ti z nadetim nasmehom poskušajo krajšati ure. A ura ima vedno šestdeset minut in ur je bilo enajst! Tokrat je bil polet res ubijalski. Enajst ur časa za nenehno premetavanje svojih misli v glavi je res veliko. Saj je kratkočasenje z letalsko hrano, pa pošiljka pijače po izbiri, pa nasmeh letalske deklice …, a potnik res dokaže, da je človek trpežna žival. Po vsem tem premetavanju iz ene ritnice na drugo je bilo zanimivo dogajanje pri pristanku na vmesni postaji, na letališču Santa Clara, na Kubi. Priletiš s severa, imaš časa zdaj na pretek in tvoje zaznavanje se povsem razlikuje od običajnega. Skozi okno sem opazoval letališko dogajanje. Prizor zunaj letala je bil značilen za južne dežele. Kot na lokalnem avtobusu se je zamenjalo nekaj potnikov, nas glavnina pa je le težko pričakovala odhod na Jamajko. Hierarhično obnašanje številnega službenega osebja do tistega zadnjega, ki je »migal«, je pač normalno! Ampak, sončna očala so nosili vsi ne glede na funkcijo. Čez debelo uro smo tudi mi prileteli na cilj!

»Jamaica, Montego Bay, No problem!« Pa ni bilo vse tako lahkotno,  kot je pričakovati v teh deželah. Po pristanku letala in po prehodih skozi razne uradniške koridorje nama je prekinil veselje debeli črnuh, ki je zahteval plačilo vstopne vize. Obnašal se je, kot da še ni slišal za najlepšo državo na svetu, Slovenijo. Prerekanje o Evropski uniji ni uspelo in olajšal naju je za dober kup denarja. Seveda, po prvih spolzelih dolarjih je zadeva šla hitreje, tudi prtljaga se je našla in našel se je še hitri prevoz do hotela. Dan je bil dolg, nabit z dogajanji in bila je že krepka noč. Še pred spanjem sva se v hotelu pri večerji srečala z nemškim trojčkom, s katerim naj bi v naslednjih dneh skupaj križarili po Jamajki. Vodička je bila Gerti. Že dvajset let živi na otoku. Rudolf in Andrea iz Regensburga, ki sta isti dan priletela iz Havane, pa sta bila najinih let. Že na prvi pogled mi je kombinacija ustrezala, saj sem ocenil glede na leta, da bodo naslednji dnevi umirjeni kljub načrtovani poti. In nisem zgrešil.

Urni zamik je očitno deloval in naslednje jutro sva se kljub burnim dogodkom prejšnjega dne z lahkoto prebudila v čudovito jutro. Res, sonce in dvajset stopinj  je v Evropi za februarsko jutro pravljica.

Policija na Jamajki

Policija na Jamajki

A tu je pravljic veliko. Božanje glasbe Beach Boys – Kokomo Aruba Jamaica …, te nosi omamljenega po barskih terasah, tropsko sadje, rum punch, duh jutranje kave in sladek vonj tobaka, uživanje pod senčniki, kar vse užitke naenkrat bi hotela posrkati, … in da morje nežno valovi , to je itak znano! Ko pohajkuješ, opazuješ drugačen svet, gledaš smešne, črne policaje z belimi krožniki na glavah, se sploh ne zavedaš, da si pravzaprav tu čudo ti. Drugačnost, pa čeprav kakršna koli je zelo opazna povsod. Pojavil se je Kenroy, črni mladenič, ki se je predstavil kot naš šofer za naslednje dni. Res je bil prijeten in uslužen fant, a je že vedel zakaj. To je njegov poklic in seveda, poklic opravljamo zaradi denarja. Brez ihte, na easy, zares, kot se spodobi na jugu, smo zapustili Montego Bay.

V kombiju nas je bilo šest potnikov, popolnih neznancev, ki pa se je v naslednjih dneh čudovito ujelo v prijateljsko družbo. Pot nas je vodila na južno stran otoka. Ceste so v sredini otoka strahovito slabe, a Jamajka nas je prevzela. Veliko vode, bambusovi gozdovi in kokos, sladkorni trs, barve in sadeži o katerih še sanjal nisem, so povsod, če si jih le poželiš. Ob cestah stojijo stojnice, na katerih si lahko napaseš vsaj oči. Po izkušnjah sem zelo pazljiv pri preizkušanju hrane v tujini. A kmalu nas je ponudba zanesla in spustili smo se v »barvni riziko«. Na cestah smo srečevali nenavadne ljudi. Goli, pol goli, a vsi s prešernim nasmehom in dvigom roke pozdravljajo in oddajajo veselje. Danes, iz distance razmišljam in se lahko pošteno vprašam, kdo je pravzaprav normalen človek. Na Jamajki so temperature konstantne in za preživetje so potrebe in vrednote precej drugačne. Ljudje se pač ne ozirajo na naše norme življenja. Kot vsaka vesoljna zadeva pa ima tudi Jamajka svojo temno stran. Kakšno svinjarijo so tu počeli belci v zgodovini. Zbirni center za črnce, za podljudi, za Ameriko! Verjetno zaradi te migracije izhaja različnost osebkov. »Ni, da ga ni!« Na poti smo opazovali ogromne, urejene plantaže sladkornega trsa, ki so še vedno dišale po sužnjih. Ustavili smo se v tovarni ruma Appleton, znanega po vsem svetu, ogledovali smo si pridobivanje sladkorja in destilacijo alkohola. Rum je njihova formula ena izvoza. Na ogromni reki Black River smo se vozili med krokodili, ki pa so delovali precej omamljeni od vročine ali pa so že naveličani poziranja. Proti večeru smo le našli svoje zatočišče. Naš mali hotelček je stal na peščeni plaži in se stapljal z zvoki nežnega valovanja Karibskega morja. Februarja, ob sedmih zvečer, sem zaplaval v omamno topli vodi! Za popestritev noči smo najeli čolniček in obiskali Pelikan bar. Iz bambusa narejena koliba  je stala kot Benetke na vodi. Že na daleč je bilo zavohati pijačo, sladko dimno omamo, … nirvana. Koliba in ponudba je bila za nas presenetljiva. V »baru« ni bilo bitja stoječega na nogah. Tudi glasba, ki se je tiho zlivala z valovi morja, je totalno ustrezala dogajanju. Ni se bilo »pametno predolgo zadrževati na mirnem otočku«!

Zajtrk je na takih potovanjih dvorezna zadeva. Imena hrane itak ne razumeš in če si zares lačen je najbolje naročiti kontinentalni obrok. Kar ustrezno je bilo, da nas je bilo več in smo si v sili tudi kak kos hrane »posodili«. Pečene banane na osemindvajset načinov pač niso obrok za cel dan. Vožnja od Black Riverja proti Kingstonu je po zemljevidu videti kar dolga in kljub dejstvu, da je to glavno

Barve tudi pri hrani

Barve tudi pri hrani

mesto, so me ceste spominjale na odmaknjen svet. Mesta Santa Cruze se spomnim po prašnih in vročih ulicah. Dnevni izkopi boksita tudi na sanjski Jamajki spreminjajo podobo narave. So pa ogromne plantaže sladkornega trsa spet in spet pisale svoje zgodbe. Na tratah so se pasli konji, govedo in prenekatere ograde so bile bolj simbolične. Naš šofer je tudi kdaj refleksno ohranil življenje kakšni kravi ali človeku rastafariju. Rastafarijanstvo  je gibanje, ki poveličuje etiopskega cesarja in je precej filozofsko pogojeno. Vidi se pa, da je tako kot vsako gibanje razdeljeno na »moderne člane« in resnične raste. Vmesni postanki so zaradi vročine postajali kar dobrodošli. Zares se je čutila tudi gorska Jamajka. Jamajka ima dva tisoč metrov visoke gore, ki pa so precej enostavno prevozne. Tudi mesta tisoč metrov nad morjem niso nič posebnega, prav prijetno se diha! Uf, v kakšnih zavetiščih živijo ljudje!

Za Kingston, ki leži ob morju, niti vedeli nismo, kje se je začel. Kot vsako milijonsko mesto, je tudi Kingston obdan z barakarskimi naselji, ki ti razburkajo razmišljanje o življenju. Skoraj polovica

Legenda

Legenda

Jamajčanov živi v tem mestu in na zelo različne načine išče pot v lepši svet. Smo pa hitro opazili plakate s slikami Boba Marleya in kasneje občutili, da to ikono dobro izkoriščajo. Ponosni so tudi na svoje svetovno znane atlete. Šofer nam je razložil, da se njihovo velemesto deli v tri skupine: Beverly Hills, New Kingston in Downtown. Ko sem vodičko sprovociral, zakaj nam kažejo le lepe in nove stavbe in parke, je bil odgovor res pragmatičen. Ljudje so pač taki, da radi vidijo le prijetne zadeve. Res, zgodovina Jamajke se je in se še vedno suče okoli bogastva in izkoriščanja ljudi. Pred nočjo smo obvezno obiskali muzejsko hišo slavnega sina Jamajke, Boba Marleya. »Peace, Love and Happiness,« je bil njegov slogan. Marley je svetovno priznan glasbenik in je bil velik borec za pravice črncev. Zanimivo, da je človek, ki ga državna politika nikoli ni marala, sedaj postavljen na piedestal in z njim se služi lepe denarce. Kipi, plakati, glasba, oblačila … lasulje, vse to je Marley, a nisem se mogel znebiti občutka, da je sedaj bolj vzornik bogatih turistov kot pa domorodcev! Na tem otoku je veliko »črnega«.

Prenočili smo v zelo lepem hotelu, na piratskem rtu Port Royal, nedaleč stran od velemesta. Nočni Kingston nam je bil na dlani, ves lep, čaroben, v lučkah. A glede na zapisano stopnjo kriminala je bilo kar primerno, da je bil vmes pas morja. Naslednje jutro nas je pozdravilo smejoče sonce in po dobrem zajtrku smo zapuščali glavno mesto Jamajke. Zapustili smo morje in se po ozkih dolinah vozili na drugo stran otoka. Bambusovi gozdovi, barvna vegetacija, čarobni zvoki ptic in presenetljivo veliko sladke vode. Plantažni nasadi in botanični vrtovi so v tropskih krajih res vredni ogleda. Kjer je voda, tam je bogata flora. Za nas iz mrzlih predelov sveta je zares ves tropski pas eno samo navdušujoče dogajanje. Dišave in prehrana, ki jo smatramo kot balzam duše, tu rastejo kot trava. Čez Blue Mountains , dva tisoč metrov visoko gorovje, smo se pripeljali nazaj na severno stran otoka, v staro kolonialno mesto Port Antonio. Spet je postalo vroče. V teh starih pristaniških mestih je še veliko vidnih ostankov zapuščine Špancev in Angležev, ki so s trdo roko gospodarili domorodcem in ogromnemu številu črnih sužnjev, katere so vozili prek Atlantika v ta zbirni center. Kljub krutosti gospodarjev pa je prihajalo tudi do neke stopnje napredka posameznih predelov pokrajine. Fantastično lepi zalivčki in zeleno morje še vedno prinašajo ogromno kapitala na otok. Največji mogotci si postavljajo vile kot v raju. Filmska industrija je posrkala najlepše koščke otoka in »Modra laguna« ni le filmsko narejena rajska laguna. Tudi prenočili smo v pravem hotelu za filmske zvezde. Hotel je bil nekdaj graščina dinastije Thurn und Taxis!

Jutro pa tokrat ni podarilo sonca. Še vedno smo bili v poletnih oblačilih, kar je logično za tropski pas, a vročine ni bilo. Proti zahodu so se nabirali temni oblaki. Misli so bile usmerjene na dogodivščine na Rio Grande, na splavarjenje na Veliki reki. A že po uri vožnje v središče otoka je bilo jasno, da bo dan strašansko moker tudi drugače. Rio Grande je res velika reka, a tudi nebo nad Jamajko je lahko sila neprijetno. V tropih navadno ne padajo kapljice, ampak se dež zliva v zavesah. Suh in moker si kar v intervalih. Seveda bi bilo mikavno stopiti na nenavaden bambusov splav. A čemu bi sploh poskušal ostati suh in krepko plačati agenciji? Zaradi spremenljivega vremena smo se odločili raje za ogled in degustacijo nenavadnih rastlin na bližnji farmi Sun Vally. Hitra odločitev, a ni bila slaba. Ja, voda je mana za rastline in živali. Kot so v cerkvenih knjigah narisani rajski vrtovi, taki so v tropskem pasu »rastlinski gradovi«! Barvne in

Prelepe rastline v tropih

Prelepe rastline v tropih

odišavljene rastline ena za drugo tekmujejo v opojnosti, kreposti in lepoti in če prisluhneš še zvoku nenavadnih ptičev, hitro dobiš sliko Raja. Da pa še nisi tam, te opomnijo komarji! Na mojo nesrečo

sem kmalu dobil na »ducate prijateljev«! V tropskem gozdu, ob veliki vlagi žvižgajoče živijo komarji. Z zelenimi listi smo se mazali po telesu in jih odganjali. Grizli smo barvna semena in nenavadne plodove, uživali  smo v aromah in pili smo razne vrste rastlinskega mleka. Res, bilo je drugače kot v februarski zimi v Evropi. Za neuke ljudi bi bil tu verjetno konec sveta!

Tokrat smo prenočili v hotelu ob plaži Runaway. Ime je pokrajina dobila po pobegu zadnjih španskih gospodarjev pred novimi, angleškimi okupatorji. Še en dokaz več o prepišni zgodovini otoka, a črnci, sužnji, so ostali! Ostala pa je tudi lepota narave. Zjutraj, po posrečenem zajtrku, če si le zadel pravega, smo se odpravili na plezanje po slapovih, imenovanih  Dunns river falls. Nenavadna zadeva. Sliši se nenavadno, a le dokler ne poskusiš! Med dvournim plezanjem po skalah te preliva topla voda reke. Res so ljudje opazili ta čudež narave in tudi tu pristavili svoj lonček za žvenket denarja. Seveda je okoliš atrakcije tudi napolnjen z zvitimi trgovci spominkov. Ko pristane kakšna križarka, polna Američanov, postanejo slapovi in reka premajhni za vse, a trgovci so seveda zadovoljni.

Bolj izkušeni in polni doživetij smo se po petih dnevih po severni strani otoka zvečer vračali proti Montego Bayu. Ceste so postajale spet široke in gladke. Turizem res prinaša, a tudi odnaša. Naš skupni cilj je bil dosežen. Videti, doživeti, … lepo je bilo. Razšli smo se z vodičko Gerti, Rudolf, Andrea in midva z Jadranko pa smo se odpeljali v mondeni Negril. Nikoli več se nismo srečali. Vsak je odšel napolnjen z mislimi in doživetji v svoje zavetje hotelov. Vroča, peščena plaža in valovanje morja sta bila naslednje dni povsem druga zadeva. Negril je zelo opevana turistična točka v Karibskem morju. So kilometrske, bele, peščene plaže, kjer razen kratkih hlač ne potrebuješ ničesar. Bari na plažah ponujajo osvežilne pijače in tudi opoje in le s težavo ostaneš priseben, saj se sonce vedno smeji. Brez Jefferijevih rum punchev in pinacolade ni minil niti dan. V dnevih, ki so sledili, sva obiskovala manjše kraje, kot so Ricks cafe, Light house, kjer je mrgolelo ameriških turistov. Florida in celotna severna Amerike res nista daleč. Za zahvalo za vse doživete lepote sva obiskala dve nenavadno lepi cerkvici: anglikansko cerkev na hribčku in katoliško cerkev v Negrilu. Milina črnskih cerkva me vedno bolj prevzame, kot že skoraj nagrmadeno, kičasto bogastvo v evropskih cerkvah. Bistvo veličine je vendarle v duhu in dobroti. Dnevi brezdelja, »living for nothing«, so minili in na večer desetega dne sva se z avtobusom vrnila na letališče v Montego Bayu. Sledila je dolga letalska vožnja v zimsko Evropo, v Frankfurt. Preživeti dolg, čezoceanski polet je tudi prikaz moči. A živo bitje se privadi na marsikaj! Prednost tokratnega poleta je bila noč, ki pa je bila glede na smer leta, vzhodno, malo krajša. Je pa evropski letališki cirkus prikazal način, naš način. Tisti prijazno slišani »Ya man« na Jamajki, tu nikakor ni bil uslišan. Po letaliških kontrolah, ki so bile tudi tokrat zelo obsežne, verjetno zaradi navdihujočih dežel, je sledilo še dolgo pričakovanje poleta v Slovenijo. Končno polet proti Ljubljani in po enajstih dnevih končno spet slovenski jezik. Zima, tempo in zopet stari okvirji življenja!

Jamajka je zelo drugačna dežela. Preden jo obiščeš, moraš pravzaprav sam razčistiti z željami in pričakovanji, ki jih prineseš v to lepo deželo. Lahko oponašaš oholost ameriškega razmetavanja bogastva po otoku in se bahaš na plažah, lahko pa na neopazen, črnski način užiješ lepote narave, ki je enostavno dana vsem. Midva z Jadranko sva vesela in hvaležna za doživeto na tem lepem otoku!

plaža, voda in smeh

Plaža, voda in smeh

Oddajte komentar