Po Olševi z dijaki

Greben OLŠEVE

Greben OLŠEVE

Človek je bitje, ki se razmeroma hitro adaptira. A tokrat je mišljeno sprejemanje navad za nekaj slabega. Dnevi zunaj varnih domov so bili sivi, nezanimivi in prekladati se po topli sobi je bilo udobno. A nekaj impulzov, ki pa so vendarle pljuskali čez rob in dvigovali adrenalin, je le zašumelo.

Po izletu na Peco so me dijaki večkrat nagovarjali, da bi organiziral še kakšno dogodivščino v gorah. Taki izleti so mi sicer pisani na kožo in imam jih »polno malho«, a v današnjem času, ko lahko vsak nakuri učitelja in sprovocira še novinarje, ni najlaže počenjati nekaj samo malo drugačnega. A vendar,…impulz v meni je bilo tudi dejstvo, da je podoben izlet v jamo pred petdesetimi leti s svojimi dijaki izvedel tudi moj oče, sicer profesor kemije. Ni se veselil mineralov ali odkrival zgodovine v jami, bil je enostavno človek z močno odprtimi očmi, kar je bilo za tisti čas skoraj bogokletno.

Olševa s svojo višino in pojavo (1929m) ne pomeni kakšnega izrednega gorskega presežka. A glede na zimski čas jo je potrebno jemati kar kompleksno. Dijakom se je zaiskrilo, ko sem omenil tudi Potočko zijalko, jamo slavnega Kromaniolca. Toliko je govora o jami in še položena nam je na dlan, da jo je vredno obiskati. Načrt za vikend dogodivščine pa je bil za marsikoga precejšen zalogaj. Pogovarjali smo se o opremi za goro in o bivakiranju. Pri takih indijanskih idejah opaziš razliko v izkušenosti ljudi. Vseeno je bilo kar dobro, da smo skozi nasmejane obraze izmenjali informacije.

Zbirno mesto na »prvem slovenskem krožišču« v Črni je dalo eno razočaranje. Kljub velikemu številu prijavljenih in njihovih prošnjah za prestavljanje datuma akcije, se nas je zbralo le nekaj najbolj gorečih. Svoje je dodalo tudi vreme s temnimi oblaki. A zimski čas v gorah, zgoraj, zgoraj, nam pogosto poklanja sonce in radost, katerega dolinci niti sanjajo ne. Z avtomobili smo se skozi Koprivno odpeljali proti Slemenu med Raduho in Olševo. Z višino je začelo dišati po snegu, a izraziteje se je sneg ohranjal le na severnih pobočjih. Seveda, zima je šele začela pozdravljati naše kraje. Te kraje poznam kot svoj žep. Ko opazujem borovce, travnike, skale in oblake, že skoraj vidim vsak malenkostni dar človeku. A to niso malenkosti. Slutiti in čutiti, to je priložnost in končno tudi kvaliteta. »Nabunkani« z nahrbtniki smo se s Slemena podali proti vzhodnemu pobočju Olševe. Hvaležen sem bil dijakom, da niso v ta čudoviti božji svet vnašali dolinskega hrupa. Hladno je bilo med drevjem. Ko smo premagali morje oblakov, smo se lahko zazrli v pravljični svet proti Raduhi na eni in Peci na drugi strani. Cerkvica Svetega Jakoba v sredini je bila kot svetilnik nad morjem, ki je pokrivalo Koprivno in Črno. Kavke z lahkoto prebijajo to sivo morje oblakov in občutek je, da zelo dobro vedo, kje je lepše. Vredno je zadihati se, da vidiš take lepote svoje dežele. Po obračanju stezice na jug je postajalo kar prijetno toplo. Seveda je vsak nahrbtnik dodajal tudi nekaj vzroka za temperaturo, a stvari so bile neprimerljive s poklonjeno lepoto dneva. Olševa je gora, na kateri dobesedno mrgoli skalnih igl in tudi jam. Apnenčasti svet tu je precej bolj dinamičen od ostalih kamenin. Opazil sem, da so dijaki kar pogosto obračali oči in v vsaki večji luknji iskali Zijalko, ki pa je bila resnično še daleč. Ko je zmanjkalo nizkega boričevja, se je odprl slovenski svet. Kaka simbolika. Kot odpiranje obzorja koroškemu otroku, je postala hoja po vršnem grebenu Olševe! Še dan, ki se je prevešal in že kazal svojo utrujenost, je dopuščal opazovati rdeče in oranžne barve na vse strani neba. Lep je naš svet, pa čeprav ga je bilo tudi veliko pod nami v hladni, že temni megli. Hoja po grebenu gore je zanimiva. Rahlo sem obžaloval, da ni bilo več snega. V snegu dobiš tisti adrenalinski občutek ozkega grebena in ponosa. K Potočki zijalki, na zahodno stran gore, smo prišli že proti mraku. Za marsikoga je bila velika luknja presenečenje, a verjamem da tudi zadovoljstvo.

Jama - Potočka zijalka

Jama – Potočka zijalka

Z lučkami na glavah smo se orientirali po jami in si postavili bazo. Pametno je bilo tudi pripraviti si kurišče. Zimski čas, luknja pa itak, sta opominjala na dolgo, res dolgo noč. Telo miruje in kljub konstantni temperaturi v jami nad lediščem smo pričakovali hladno noč. Dosti vejevja smo nanosili in si ustvarili »večni ogenj«. Svoja ležišča smo postavili v bližini ognja, a vsak si je predvsem želel gladke podlage. Zabrnelo je tudi nekaj gorilnikov in pogreli smo se s toplim čajem. Dobesedno nabutati se je bilo potrebno s hrano. Energetska hrana je bila naš močan zaveznik v tej dolgi noči. Vlaga s stropa in mokre skale niso dopuščale kakšnega zadovoljivega dremeža. Prekladanje v spalki, k ognju in nazaj v spalko, poslušanje ritmičnega kapljanja s stropa, razmišljanje o »tisoč in eni noči«,… kaj vse se ti podi po glavi v tako dolgi noči. Časa smo imeli toliko, da bi dobesedno lahko opazovali rast stalagnitov in stalaktitov. Mogoče sem tudi kaj zaspal! Večna resnica, da za nočjo zmeraj pride dan, nas je odrešila dolgega razmišljanja. Ob prvem svitu smo se začeli zbirati pred jamo. Nekateri so imeli voljo in so si pogrevali tople pijače, ostali smo počistili naš tabor. Res, nočna dogodivščina je bila, a vseeno je lepše na zraku iskati sonce. Proti zahodu smo opazovali grozečo fronto težkih oblakov, mi pa smo imeli še nekaj ur hoje do cilja. Zaskrbelo nas je. Skupaj smo se v hladnem jutru spuščali z gore proti cerkvici Svetega Duha in od tam po stari Panoramski cesti dobesedno »maširali« proti vzhodu, proti Slemenu. Niso bile težke le noge in nahrbtnik. Vsak je tudi v glavi premleval dogodivščine teh zadnjih dni. Želel bi si, da so spominski zapisi v mladostnikih ostali kar najbolj svetli. Kmalu bodo opravili maturitetni izpit, ki je velika točka v življenju človeka. Spominjali se bodo vsaj nekaj delčkov iz štiriletnega ciklusa izobraževanja na naši lepi gimnaziji. Mogoče pa bodo tudi spomini na goro Olševo in na jamo našega prednika ostali zapisani svetlo. Nekaj drugačnega smo doživljali, dobra volja je bila, kaj bi lahko še pomembnega dodali k približevanju prvinskosti življenja.

Do avtov smo prišli še pred dežjem. Sicer nismo bili čisti in primerni za maturantski ples, a zunanja podoba ni vse.Po nasmehih na obrazih sodeč so bili moji dijaki zadovoljni!

V Potočki zijalki

V Potočki zijalki

 

Oddajte komentar