Grossglockner – Studlgrat

Ko je v dolini še tema

Ko je v dolini še tema

Stari profesor, zdaj že pokojni, nam je na fakulteti razlagal formulo uspeha. Res si še sedaj ne morem predstavljati njegove trditve kot nekaj stvarnega in dokončnega, a kaj šele takrat, ko smo mladi telički kimali na njegovih predavanjih zgolj zato, da se mu ne bi zamerili in bi imeli še večje težave na ustnih izpitih. Predvidevanje uspeha je zgolj predvidevanje,….in kaj je pravzaprav uspeh? Popolnost,… zemeljska sreča,… a ni zgolj popolnost navidezna?

Jesenski dnevi so v visokogorju začeli trositi beli hlad in včasih se ti je zazdelo, da bodo gore lahko končno v tišini zaspale. Mi smo še vedno zlagali energijo za popolnost in dnevi brez službenih obveznosti so se bližali. Tokrat so bili dejavniki uspeha spet  lepo položeni. Naš dogovorjeni dan za odhod na našega velikana, Grossglockner ali po slovensko Veliki klek, je bil jesenski petek, takoj po službi, fakulteti, šoli. Grossglockner sem obiskoval kar pogosto. Od ranih let naprej sem spoštoval njegove večno bele stene, katere sem prvič videl na izletu s starši z ledenika Pasterza. Srečo sem imel, da so mi starši že takrat v »trdih, svinčenih časih« jugo-komunizma zmogli odpreti tudi tuji svet.

Tokrat je naša skupina štela štiri vzdržljive fante s čeladami in dva šoferja, ki sta bila res dobrodošla za dolgo pot od doma. Skozi avstrijska mesta, Spittal, Lienz, Matrei, smo se podili zelo hitro, a mrak nas je vseeno presenetil pred gorskim parkiriščem nad Kalsem. S čelkami na glavah smo se zapodili proti lepi gori, katere vrh se je še svetlikal v zadnjih žarkih zlatega sonca. Namen je bil, da si za drugo jutro vsaj malo prihranimo čas in moč. Ne kot antilope, kot izmučene, enogrbe kamele smo že čez debelo uro pozdravili v zaspani koči Studlhutte. Itak, odgovora ni bilo. Koča je skoraj samevala, saj je bilo najavljeno sezonsko zaprtje do pomladi. Vremenska napoved za nekaj dni, za predel Grossglocknerja pa je bila lepa. Ko tako zmahan privlečeš tovor v kočo, najprej začutiš željo po rehidraciji. Tekočina v pivski steklenici se kar ujema z željo. Seveda se nato pametovanje in načrtovanje potegne v nočne ure, a zavedanje za vstajanje v ranih urah nas je vseeno prisililo na skupna ležišča v zelo urejeni koči. Nisem bil prvič v tem pogorju in tudi višina, sicer že spoštovanja vredna, kot vrh Triglava, ni bila vzrok za nespečnost. Glava je bila nabita z mislimi za sledeči dan. Zimski Studlgrat! Obetale so se nore dogodivščine s fanti, ki so mi zelo blizu. Nisem in nisem se zmogel prisiliti v miren spanec, kljub dihalni tehniki, ki jo k sreči že kar obvladam. Pozno, pozno ali zgodaj, zgodaj sem zaspal. Vstajanje, bolj tako mežikanje z levim in z desnim očesom nas je hitro spravilo izpod pokrova koče. Ponudba zajtrka je bila vrhunska. Zavedali smo se, da bo to glavno gorivo preko celega dne in topla naložba v želodec vedno prija.

Na V-strani toplo sonce

Na V-strani toplo sonce

Kasneje sta nas zunaj varnega zavetja objemala tema in veter. Kljub mrazu smo bili veseli, saj je rezki hlad napovedoval lep dan. Prsti na rokah so občutili grizenje mrzlega vetra, ki je vlekel po ledeniku Teischnitkees. Podkapa in debele vetrovke so bile nuja. Je pa zelo velika popestritev gibanje po ledeniku. Dereze, cepin in pazljivi stopi ti lepo zapolnijo delo. Kljub vrtinčenju kristalov okoli nas, ki jih je neskončno nosil veter, je postalo iskanje prvih zlatih žarkov po vrhovih kar vzpodbudno. Nižje so lučke na čeladah barvale ledene stvore v lepe plavozelene skulpture. Zaradi mraza se nismo preveč obotavljali. Svetlikati se je začelo, ko smo prišli do stene. Navezali smo se v pare. Plezanje ob siju čelke je zanimivo, a verjetno bi nikoli tako radodarno ne vrgel pet evrov za nove baterijske vložke kot v taki situaciji. Le da bi našel čim lepše opore! Pa hlad. Še nekaj časa ni kazalo, da bi zaplezali na vzhodno stran gore in našli zlate žarke. Sončne žarke smo škodoželjno opazovali daleč iznad sebe. Zgornji par je hitro izginil nad nama. Bila sta mlajša in hitrejša. Resnično smo se vsi dobro zavedali, da bomo kar dobršen del dneva plezali. Pokazalo se je trenutno stanje v gori. Pršič! Mehek sneg, ki ga je bilo potrebno počistiti s skal je bil ovira več. Osvežitev pršnega plazu, ki ti ga je sprožil plezalec nad tabo je še dodatno »prijala«. A v gorah pač rešuješ trenutno situacijo in to je to. Kasneje, ko smo plezali po grebenu je bilo nekoliko lepše. Z vzhodne strani nas je obsevalo sonce in prijaznost gore je bila kljub vetru vsaj navidezna. Tudi svežega snega je bilo manj, saj veter in mraz preko noči opravita svoje. Med varovanjem soplezalca sem na južni strani na ledeniku Kodnitzkees že opazil barvne pike, ki so se gibale proti koči Adlersruhe. Kako prijetno toplo jim je na soncu. Dve »procesiji« sta prav počasi stopali po ravni gazi. Edina njihova skrb so bile le razpoke, ki so se od tu zgoraj dale razbrati prav solidno. A višine jim nisem zavidal, kajti čakalo jih je še veliko višinskih metrov! Z Jakijem, ki je bil moj soplezalec, sva si na varovališčih večkrat izrekla vzpodbudne besede. Mogoče se v tistih trenutkih sploh ne zavedaš, kako so potrebne tvojemu partnerju. Kolikokrat sem prav užival, ko sem pozimi cel dan, v tišini sam lomastil po Raduhi. Zdaj, doma, pa zares priznam, da sem potreboval nekaj dodatnega,… pa čeprav od sotrpina! Okoli poldneva se je začel tudi v steni topiti sneg. Bilo je prijetno za telo, a malo manj za dušo. Udarjanje s cepinom in derezami je moralo biti pazljivejše. Kljub veliki višini, se je sneg topil in plazil in varnejša je bila zdaj skala. A dodatno energijo sva dobila, ko sva nad sabo zagledala znameniti vrhnji križ. Res je bil še dosti višje, a uteha je bila, da sva na vrhu že prepoznala barve vetrovk najinih soplezalcev. Zavidal sem jima užitek! Šerki in Gašper sta krilila z rokami, kot da bi nama to karkoli pomagalo. Ne, na goro greš in odvisen si le od sebe! Še je minilo nekaj časa, preden sva si z Jakijem  lahko segla v roke na vrhu, a vsaj videla sva že izhod, kar je velika vzpodbuda. Šerki, Gašper, Jaka in jaz na vrhu, pri križu, najvišje gore v Avstriji, 3798m  visokega Grossglocknerja.

Na vrhu Grossglocknerja

Na vrhu Grossglocknerja

Ponos, zadovoljstvo in sreča te preplavi v takih trenutkih. Tudi vreme je naredilo svoje, kljub vetru, ki pa je na vrhovih itak večni sopotnik. Razgled z Grossglocknerja je božanski. Pogledaš beli Wenediger na zahod in se spomniš na smučanje, sočutno opazuješ Pasterzo, ki životari, zadaj Johanisberg, na jugu se bleščita oba bližnja ledenika Teischnitzkees in Kodnitzkees, ki ju razmejuje grebenska stena, ki smo jo ravno preplezali in še veliko pobeljenih vrhov okoli Alpenkaiserja, kot ga imenujejo Avstrijci. Res je car ta Glockner! Vsak s svojo težo prepihanih misli smo se spuščali proti koči Adlersruhe. Ni nas sploh zanimala koča, ki je bila že mesec dni zaprta. Grossglockner je bil iz minute v minuto lepši. Ožarjen je bil z zahodnim soncem. Na platoju nad kočo smo se razvezali in tudi slekli odvečno obleko. Ali je bilo res tako mrzlo zgoraj? Kar prijetno postane, ko ti je »malo prevroče«! Po sestopu po normalki čez ledenik  Kodnitzkees smo se  pri koči Studlhutte sešli z našima šoferjema, očetom  in mamo naših dveh mladih fantov, Jakija in Gašperja. Kot zanimivost sta povedala, da sta nas skozi vrhunski fotoaparat nekajkrat videla v steni in celo pri križu na vrhu gore. Tehnika in optika danes zmoreta res veliko. Seveda smo bili vsi potrebi rehidracije, a kot se spodobi smo jo reševali na koči vsak na svoj način, saj smo vedeli, da je pred nami še dolga pot do avtomobila in kasneje vožnja proti Sloveniji. »Noč ima svojo moč«, tako pravijo. Z lučkami na glavah smo spet kot enogrbe kamele nosili tovor do avtomobila. A ko si srečen in ponosen, se marsikaj zmore. Ni bilo žuljev, ni bilo utrujenosti, tudi mraza ni bilo. Tokrat smo zmagali! Po skoku v avto pa: »Slovenija prihajamo«, čeprav smo nekateri lahko celo pot domov miže razmišljali o poklonjenih dnevih v objemu Alpenkaiserja.

Zadovoljstvo na "Adlerci"

Zadovoljstvo na “Adlerci”

 

komentarja 2 - za prispevek: Grossglockner – Studlgrat

  1. Gaspero pravi:

    Ostal brez besed! Si mojster tako v steni kot tudi na papirju!!! 🙂
    LP

  2. Damjan pravi:

    Legenda…

Oddajte komentar