Dolgi hrbet - Teranova

Dolgi hrbet – Teranova

V letošnji zimi sem se počutil osamljenega. Res je, da namenoma nisem rinil v klube ali po prijatelje, sami se mi pa tudi dolgo niso postavili na mojo pot. Je pa letošnja zima bila v Sloveniji radodarna z belino. Moje gorske ture, ki jih je bilo kar precej, so bile bolj soliranje s turno smučarsko opremo na nogah ali na hrbtu po naših koroških lepoticah. Po Raduhi in po Peci sem na kakšni kratki »flanki« malo popikal in vsaj pobrisal rjo z derez in s cepina, a kaj večjega, izrazitega, da ne bi šlo presmučati, pa ni zapisano v moji malhi. Uršlja in Olševa sta bili bolj za vzdržljivostni trening.

V nekem trenutku sem se spomnil na spletne strani naših AO-alpinističnih odsekov. Šifra »Igor«, pisec člankov, je bil zelo aktiven na spletu in v gorah. Glede na dejstvo, da nam je bil pred leti mentor v alpinistični šoli, ni bilo vzroka, da ga ne bi napadel s kontaktom. Sem neobremenjen in lahko na glas povem, da najti soplezalca ni enostavno. Imam veliko gorskih znancev, »velikanov« v pozitivnem pomenu besede, pri katerih pa sem pogosto slišal, da se z vsakim pač ne gre v navezo. Igor me je sprejel. Prisrčno in pozitivno je odgovoril, da sem čutil toplino, ki jo pozimi v gorah res rabiš. V soboto, zgodaj, sva se zmenila za Dolgi hrbet na Jezerskem, za  Teranovo smer. Slišati je bilo bombastično. Za plezalno smer sem že slišal in v glavi mi je bila postavljena kot  zimska klasika. A vzbujala mi je strahospoštovanje.

O gorah vem vsaj toliko, da je najbolj pomembno  spoštovati trenutne razmere, pa čeprav na račun umika! Med vožnjo z avtom na Jezersko sva premetala veliko misli in idej. Igor je omenil, da je za trenutne razmere na Kočni poklical Dava Karničarja. Oba sva natrosila novice, ki so itak izhajale iz gorskih zadev. Jezerski kot pod Grintovci, velikani, me vedno fascinira. Senčne stene lepo ohranjajo zimsko pravljico kljub duhu pomladi okoli nas. Z avtom ni šlo preveč daleč. Parkirala sva ga malo nad jezerom. A za zgodnje jutro je kar prijala uvodna, ogrevalna hoja po »ravnini«. Kmalu se je tudi dolgočasni bukov gozd začel postavljati pokonci, a dober znak zmrzali je bil, da je skorja snega vzdržala najini teži. Pa je le zmanjkalo lesa. Pred nama so stale zimske stene, kakršne si v dolinah težko predstavljamo ob prvi, nežni, pomladanski sapi. Led in sonce, sneg in regrat, a vseeno rinemo v ta skrivnostni svet senc! Malo me je začelo jeziti, da se še moj soplezalec ni odločil za zimsko opremo, ki sva jo nosila v nahrbtnikih. S svojimi močnimi čevlji je udrihal v zmrznjen sneg in nama ustvarjal nastope. A s samozavestjo in z znanjem gibanja v terenu me je brez govora mnogo naučil. Dobesedno sva se zarila v Žrelo pod skalami. Na varnem mestu pred pršnimi plazovi sva si izkopala prostor v snegu in si končno olajšala nahrbtnike. Nekaj je bilo za želodec, nekaj je bilo plezalne opreme in seveda ta presneta vrv, ki tako rada »skoči« v moj nahrbtnik! Prvo varovališče je Igor postavil trdo ob steni, močno na levo in mi tako vsaj malo prizanesel s pršičem in raznimi projektili, ki so cena gravitacije. Malo navodil in dogovora je bilo potrebno in izginil je v višino. Slišalo se je sekanje cepinov, udarjanje derez in hrup se je mešal s piskanjem padajočih kosov, ki so leteli okoli mene. Prva dva raztežaja sta bila verjetno prava plezalna preizkušnja. Na varovališčih nisem praktično imel časa za počivanje. Igor je lazil kot najstnik. Ne bom pa pozabil, da pravzaprav njegovega varovališča nisem ne videl, ne slišal, dokler nisem zavohal  tobaka. Igor se je režal s cigareto v ustih. Naslednja plezarija je minevala v poslušanju grmenja iz smeri Češke koče. Naju so še naprej osveževali tuši pršnega snega in občasno bobnanje po čeladi in rokah. A lepo sva se ujela. Kljub razliki v izkušnjah nisva veliko govorila. S svojo suverenostjo in gibi mi je kazal dovolj. V grapi, kjer se smer malo zlomi, nama je nagajal globoki sneg in cepini so bili bolj za letalska krila. Ni se nama preveč mudilo. Počasi sva zaplužila proti res strmi steni, ki je nakazovala izhod s smeri. Strma prečka v ostro levo stran, na kateri so se kazale skale pokrite s pršičem, je bila verjetno najtežji današnji del, a moj partner je hitro našel rešitev skozi raznovrstno podlago stene. Skrbno me je varoval še zadnji del. Vrh! Res sem bil hvaležen za podarjeno srečo. Tudi Igor se je smejal. Verjetno se je tudi njemu skotalil kamen iz nahrbtnika. Zavedam se, da je prevzeti odgovornost za soplezalca tudi teža v glavi. Na ozkem grebenu, kjer leva in desna noga nista na isti strani, bolj je podobno konjskemu sedlu, sva si trdo segla v roke. Bil sem presrečen, ko sem slišal njegove besede: »Stane bova še splezala kaj!«

A v gorah še vedno šteje tudi varen sestop. Pravzaprav je tudi sam sestop pomenil veliko sitnost, saj je glede na senčno lego in trdo podlago opominjal na zdrs in možnost plavanja na kložah. A dan je bil že očitno zjutraj določen za uspeh. Tudi sestopno prečko proti Ledinski koči sva hitro premagala in se olajšala za nekaj opreme. Svoj poklon nama je nakazalo še sonce, ki naju je pogrelo v bližini koče. Bila je pravi snežni bunker. Rešena glavnih težav sva opazovala stene Velike Babe in na drugi strani Kočno, kjer so rohneli popoldanski plazovi. V najini senci Dolgega hrbta je vladala vsaj navidezna tišina, a sva vseeno kar dvignila svoj ritem ob vsakem gromu in srečno podričala še del Žrela. V Bukovju sva bila varna. Pot do avta se je vsaj meni, preponosnemu plezalcu, zdela dolga kot začarana kača. A bil je sveži čas ponosa in takrat ti ni nič težko.

Z Igorjem v Teranovi

Z Igorjem v Teranovi

1 komentar - za prispevek: Uživanje v Dolgem hrbtu – Teranova

  1. Markus A. pravi:

    Zanimiv opis doživljanja. Kar tako naprej, se pa še kje srečamo. Hribi čakajo . Gratuliram za uspeh.

Oddajte komentar