Zimska tura

blizu in daleč

Blizu in daleč

Novo leto in poln trebuh. »Premikanje od žlahte do žlahte«. Oblaki tiščijo k tlom in varna se zdi le topla hiša. Kaj bi si sploh lahko kdo namislil boljšega kot dremanje v zaklenjeni sobi? Pa je verjetno vseeno v globini največja kvaliteta živega bitja nemir in neskončna želja po drugačnem. Mogoče je celo nerganje v toplem ugodju pozitivno … Krasna knjiga, Odkritja in raziskovanja, ki sem jo dobil v sedmem razredu osnovne šole za darilo od staršev, me z vsebino stalno draži v globini duše.

Vstajanje ob ranih urah mi ne gre. Prirejen pregovor: »Rana ura, zlata ura, slovenskih fantov grob,« pri meni velja. Tako se je odvijal tudi ta praznični dan v počasnem ritmu, a čutil sem, da moram, da je dan usojen za nekaj. Vremenska napoved za vrhove gora je bila krasna, kljub turobnemu stanju  okoli nas. A oblaki, kot da bodo zrušili tramove streh! Ker so gore zelo blizu, ni slabo, da nas včasih malo namoči in opomni na ranljivost. Za dober trening moraš biti itak malo prismuknjen.

Jadranka je razumela moje nemirno stanje. Napolnil sem nahrbtnik z vso potrebno zimsko opremo. Pozabil nisem niti na »PIPS«, lopato in seveda na smuči. Ko sem nabutal nahrbtnik, sem miselno zaplaval v hvaležni svet smejočih šerp v Nepalu. Ali mi gre za nujo ali je to užitek? Koliko je sploh razlike do mazohizma! Čutiš da moraš. Pravzaprav moraš, brez čutiš! Tokrat sem razmišljal o Topli in Peci. Takoj, ko sem sedel v avto, me je preplavilo veselje. Ne gre za zavesten pobeg od doma. Gre za občutenje nečesa, ki se ponuja in mi je strašno všeč. Nekaj je, kar pridno nadgrajujem, a pošteno se zavedam, da žal nikoli ne bom segel do vrha. Pod Končnikom v Topli sem zapustil avto in le ljubi Bog me je videl otovorjenega. Prav potentno sem nosil opremo za plezanje, opremo za turno smučanje in opremo za bivakiranje. Za hrano sem imel termovko čaja, ki je bila vredna več kot letalski kerozin in nekaj energijskih ploščic in banano. Smer Rudnik Knieps me je trenutno strašansko privlačila. V normalnih okoliščinah sem jo večkrat preletel in poznam že vsak borovec in nagib skale. A zima je le bela zima. Zaradi podcenjevanja in manjka opreme, sem pred leti kljub trmi že obrnil nekje na polovici smeri. Mogoče je bilo prav! Tokrat sem imel veliko različne opreme, dovolj časa in tudi ogromno moči. Res sem se počutil junaka. Zagazil sem v prijetni pršič. Sprva so me jezile le s snegom odete veje smrek, ki so tu in tam sipale beli hlad po moji glavi.  Iz glave so mi uhajali miselni monologi, a vsi so bili usmerjeni v umazano, sivo dolino. Kasneje je bilo vedno več misli poslanih skozi oblake navzgor. Ni bilo več dolgo pa sem prebodel to grdo, oblačno odejo. Kake barve! Kot prebujeni človek v novem, mirnem svetu. Vse skrbi tega sveta naj ostanejo pod to sivo skorjo! Le jaz in kavke. Končala se je gozdna meja, nizko boričevje je bilo prekrito s snegom in skalne gmote s svetlečim ledom so me pozdravljale. Res je drugi svet tu zgoraj. Razgledi čez morje oblakov so tako čisti, da bi kar objemal celo našo deželo. Raduha in Kamniške te pozdravljajo s take bližine, da imaš občutek le majhnega skoka nanje! Pa vendarle se zavedam, da je med nami tako kot v življenju, simbolično, precej razoranega sveta. Strmina in globoki sneg sta začela nagajati. Prekriti borovci s snegom so se odpirali pri vsakem koraku. Požiralniki! Odločil sem se za smuči. Utrdil sem si nekaj podlage in si nadel smuči. Gibanje ni bilo hitrejše, je pa bilo manj utrujajoče. Strmina je res rasla in strašila. Otočki skal so me hrabrili pred nepredvidljivim sipanjem snega, ki je zaradi vetra lepo plesal okoli mene. Krasen sončen dan, ni pa bil pretopel. Svečke na nosu so lepo trdele in prsti na rokah so »grizli«. Šele sedaj se zavedam, kako pametno sem si razporedil etapo. Krajše dele gibanja s turnimi smučmi sem si postavljal in počival sem kot pri cestnih znakih. Skalne igle so bile dobrodošle. Požirki iz termovke so bili carski. Dobro poznam smer in zavedal sem se, da moram srečno premagati le še zadnjo najhujšo strnimo. Res je bilo najtežje, ker so robniki smuči slabo rezali v trdo podlago. Zaradi strmine in drsenja sem že razmišljal o cepinu, a sem le izsilil vstop v Kniepsovo kotanjo in smer proti sedlu. Lepo se je razpletel najtežji del. V kotu je postala hoja s smučmi pravljična. Snežna kotanja, obsijana s soncem, brezvetrje in v bregu sedelca zasnežena pastirska uta. Kaj je lepšega za utrujenega uživača? V treh urah torej! V lanskem letu sva s prijateljem Jurijem za aklimatizacijo v njej preživela zimsko noč. Tudi zdaj je bila uta polna snega. Nisem je odkopaval, preveč sem bil utrujen in tudi smisla nisem videl. Vem, da bi že naslednja noč in veter pokrila ves moj trud. A ta snežni stvor bi se dal izkoristiti za primeren zimski bivak in tudi komu bi olajšal preživetje. Pogoltal sem ostanke ploščice in se pogrel s čajem. Kapo dol pred izumiteljem termovke! Kniepsovo sedlo mi je pomenilo tudi etapni cilj. Nisem se obremenjeval z vrhom gore, saj sem bil na njem že res velikokrat v različnih prilikah, pa tudi po zelo različnih poteh sem ga že osvojil. Zgleda, da sva si z goro v »dobrih odnosih«. Nisem pa mogel končati z občudovanjem prvinskosti beline in s slikanjem. V dolini res težko verjameš, da si v gorah vsak čas  tako blizu »popolnosti«. Koliko, koliko ti ponudijo gore v toku tvojega odraščanja!

Za smučarski spust se je bilo potrebo bolje pripraviti. Pravilno sem pričakoval borbo s snegom, padce, zasnežene »varuhe gore«, bele borovce in skale. Seveda je smučanje z nahrbtnikom težko, zato previdnost in strpnost nista odveč. V zgornjem delu, kjer je lijak manj strm in dovolj širok, so bili zavoji enostavni in gladki. Še sonce je božalo obraz, saj žleb drsi čisto južno. Po prelomu pa se žleb zelo zoži in plazi in smučanje postane utrujajoče. Nekaj strahu ti dodajo skale in pokrite veje, ki te opozarjajo na potrebno koncentracijo. A vseeno, ko sem  srečno prijadral do markantne skalne igle in snel smuči, sem si zaželel še kdaj take, čudovite smuke. Do avta sem imel še dobre pol ure mukotrpne hoje in  jo srečno pridrsal. Kako krivično: »Sladkost življenja našega je kratka!« A če premerim dogodivščino celega dne, lahko naredim zaključek, da se sladkost dneva ni ne začela in tudi ne dokončala. Če se veseliš življenja z odprtimi očmi se sladkost ne začne in ne konča. Sladkost in lepota te obdajata.

Zimske ture v gorah me vedno zelo privlačijo. Gore so v tem času težko dostopne, so tihe, so »nabasane s snegom«. Odkrivanje svojih čarov dovolijo le izbrancem, … in s tiho hvaležnostjo spoznavam, da sem med njimi.

poplačan trud v višinah

Poplačan trud v višinah

Oddajte komentar