Perfect day

Na Olševi

Na Olševi

So dnevi ko iščeš in čakaš…, so dnevi nerganja in so dnevi, ko enostavno nič ne pričakuješ, ker te še misel ne ulovi v siloviti naglici kombinacij življenja. Z mladim prijateljem Matjažem sva se ne daleč nazaj pogovarjala o »Perfect day-u«. Dan mu je bil zapolnjen s kopasto mero aktivnosti, pa ga je imenoval Perfect day. Zanimivo. En človek, en Perfect day, drugo bitje, drugi Perfect day. Televizija kaže tretjega, popolnega! Ampak vsi mi moramo hoditi skozi iste lijake in rešeta in še bolj čudno je, kar meji že na Butale, vsi mi hočemo živeti v svojem stilu naprej.

Približeval se je vikend z lepo vremensko napovedjo za konec tedna. Sobota in nedelja sta že v daljavi dišali po pozno jesenskem soncu. Bližnje gore so s praznično belino vabile. Masiv Pece, ki je najbližja gora, je ob jutrih in večerih pošiljal hlad, ki bi tudi slepca opozoril na prihajajočo zimo. Hitro, hitro, ampak krasno za tistega, ki polnokrvno uživa v gorah. Tu zraven vsekakor spadam. Kljub letom priznavam, da se moram o gorah še marsikaj naučiti. In gore, simboli večnosti, s svojim mirom vsekakor to ponujajo.

V soboto pač opravljam standardna družinska-hišna opravila. Direktno rečeno, ne prepiram se rad in opravim, kar itak ne uide. Zato sem zjutraj bolj zgodaj pognal čistilno akcijo in z enim očesom škilil skozi okno v nebo, ki mi je začelo mežikati. Zgoraj v vrhovih najbrž reže mraz! Eden od ritualov ob vikendih je tudi skupinski zajtrk. Kako se je spet raztegnil dan!

Končno sem pobegnil v kurilnico. Tam imam shranjeno opremo za gore. Navadno sem poskrbel za termovko čaja in skočil v avto. Turno smučarska oprema pa je tokrat zahtevala več razmišljanja in še prva letošnja tura se je obetala. A zaključila je pakiranje moja žena, ki je po »tretjem premišljanju« hotela z mano. V taki situaciji vedno nekoliko ponergam, a v notranjosti sem ponosen. Načrt  se je zato spremenil in čas odhoda seveda zamaknil.

Mimo snežne ture pa vendarle nisem hotel. Z avtom sva se skozi Koprivno peljala na Sleme med Raduho in Olševo. Snega je bilo precej za jesen in Raduha se je s severa kazala temna in hladna. Poznam že ženske navade in hitro sem se odločil za Olševo, čeprav je v zimskem času nepregažena, a je vsaj obsijana. Zadetek v polno! Smer najinega gibanja je bila obsijana in prva steza proti Olševi je bila utrjena, saj so gozdarji marljivo pospravljali polomljeno drevje. Sicer pa so bile najine misli verjetno enotne. Hoja, dokler bo luštno! Nisem hitel, pazil sem na dobro voljo obeh, a v roke je mraz le grizel. Požirek čaja ti v takih trenutkih pomaga. Pa je spet šlo z dobro voljo. Pod skalnimi iglami sva napravila prve posnetke in začela gristi kolena. Zavedati sem se začel, da bo potrebna dodatna motivacija, saj se strma smer odvija med gostim drevjem in grmovjem, pa še malo po »oblakih in zvezdah« sem se orientiral. Hudimano sem ga biksnil, ko sem najavil čistino čez trideset metrov. Seveda je bila ženska eksplozija ogromna. Pa sva spet srknila topel čaj iz termovke in se zahvalila za novo motivacijo svetemu Jakobu iz cerkvice, ki sva jo zagledala daleč spodaj na vzhodni strani gore. No, ko se na gori zares umakne drevje postane svet najlepši. Kljub globokemu snegu, ki pa je bil ponekod tudi spihan do skal sva pririla na vršni greben. Uh, kako dolg greben ima letos ta gora! Ponosa sva bila kar oba na najin zimski podvig. Jaz še posebej na  ženo. Odprta slika proti Kamniški verigi, Raduhi in Uršlji na vzhodu, ki se je že pripravljala na spanec. Obir, Julijci in Storžič so še imeli sončni šal. Sonce je res blagoslov, to sva občutila nehote. Telo je nemo strmelo v lepoto Pece, ki sva jo imela na dlani, a ni več oddajalo gretja. Midva nisva take sorte, da bi vriskala in rohnela na vrhu gore!

Hoja nazaj je bila uživaška in seveda precej krajša, saj sva jo podričala  precejšni del. V bližini avta, se je žena domislila, da bi bilo primerno nalomiti nekaj vejic za okraske, saj je vendarle Božični čas. Kako različne so misli, ki jih nosimo s seboj. Sam v gorah nikoli ne nosim nahrbtnika skrbi. Z mislimi in očmi plavam s čudovitimi kavkami, ki imajo nekaj nenavadnega v sebi. Tako zadovoljne so z drobtinicami.

Midva sva kasneje doma dobesedno polizala skledo čudovitih, ajdovih žgancev s pravimi »domačimi grumpi«. Uh, dobro je bilo in dobro je bilo tudi gretje na domačem radiatorju. Šele takrat sva zares začutila, da je zimski čas že tu. Pol dneva naju je zeblo, pol dneva sva globoko dihala, … a poplačano je bilo s čudovitimi občutki na vrhu zimske gore.

Perfect day? Vsak ima svojega.

1 komentar - za prispevek: Perfect day

  1. mladi prijatelj Matjaž pravi:

    Zelo lepo napisano, vesel sem, da si mojo frazo (pravzaprav ženino) uporabil v tako dobro napisanem članku! Včasih pa res ne vem, kako hudiča si se odločil za dif?

Oddajte komentar