DAMAVAND – IRAN

IMGP0015»Z veličastnim molkom nas gore zdravijo…«  Včasih se mi kar neprimerno zdi razpravljati z nekom o kakšnih lepotah ali težavah, katere meni osebno pomenijo celo mavrico, drugemu pa komaj odprejo sliko. A vseeno. Prijatelj pravi, da ne smemo pozabljati na hvaležnost za vso podarjeno radost tudi v gorah. Res, v višinah smo vsemu zelo blizu!

Biti povabljen na visokogorsko odpravo od najboljšega alpinističnega smučarja na svetu, Dava Karničarja, je pa čast. Ko mi je potrdil, da nisem le kandidat, da sem res v ekipi, sem sploh »podivjal!«  Zares so se epizode odvijale veliko bolj intenzivno in globoko, kot jih lahko opišejo besede in vsebina je postajala zelo vroča. V »movingu« sem itak.

V lanskem letu je zima v višinah kar hitro podelila odejo in pohajkovanje po vrhovih je dobilo še novo dimenzijo. Da smo pogosto le nosili smuči na hrbtu ni bilo kaj posebnega. Smo pa srečni podričali kakšen  encijan in travnik, pa četudi bolj tako, tako …in na enem od takšnih srečanj z Davom, me je  povabil na zanimivo odpravo, katero je pripravljal. Damavand, 5671 m, Iran. Čas odprave je bil predviden v aprilu drugega leta. Saj imam rad tega fanta, a tako z lahkoto govori o mesecih, ki mene najbolj žulijo. »Služba je služba, družba je družba«, reče moj šef, pa še nekaj res nesrečnih dogodkov se nam je pripetilo v teh mesecih do aprila. Pa smo le začeli, … pravzaprav nadaljevali. Na takšno pot se ne odpraviš, če nimaš v glavi jasno začrtane linije in prijateljstva. Žal mi je bilo za Matjaža. Bil bi član odprave, a si je poškodoval koleno. Jurij, ki je bil predviden tudi za zdravnika je menjal službo in je bil odvisen od volje nadrejenih. Zelo sem si ga želel za partnerja. No, je le steklo. Raziskovali  smo po internetu in pošiljali osebne dokumente na ambasado. Iran je drugačna država. Zahvala prijatelju Damjanu, da je imel dovolj energije tudi za ogromno organizacije. Ko sem na Davovem gorniškem centru izvedel še za ostale člane, se je moj ponos še bolj dvignil. Že na prejšnjih odpravah so me bile same oči in ušesa. Tokrat pa Davo, Stipe, Jurij, Kuki,…mogoče je moja kvaliteta, da znam biti tiho in sprejemati?

Poleg hribov okoli Jezerskega so Uršlja, Peca in Raduha moj »dirkalni poligon«. Z Jurijem, ki si je le priboril dopust za odpravo, sva zelo dobro trenirala. Njegov načrt sva izpolnjevala in v največjih težavah je vedno znal najti pravo »dozo«! V najhladnejši noči marčevske zime sva bivakirala na vrhu Pece.  Vedno znova slišim odmev njegovega glasu: » Vse to se nama bo obrestovalo na gori!«  Veliko je bilo dane energije, a hkrati sva se tudi telesno in duhovno krepila. Le kje so moji slavni predavatelji na alpinističnih tečajih! Eden je celo izjavil, da sem prestar za tečaj alpinista.

Končno april! Zbor na letališču. Z vseh slovenskih vetrov smo prijadrali. Stipe Božič celo iz Splita. Elanovci so med nekatere člane razdelili opremo za testiranje na višini. Namen odprave je bil tudi testiranje zimske opreme na ledeniku. Sledil je polet za Carigrad in nato povezava za Teheran. Vročina, ne le pri letaliških uradnikih, vročina je bila povsod, kljub mesecu aprilu. Prvi dan smo prav turistično  »pohajkovali po zgodovini Perzije«. Najeta agencija se je izkazala z agilnostjo, a videlo se je takoj, da smo mi prišli v Iran z drugimi nameni. Krivično, a bolj kot Perzijske kipe, sem na ulicah opazoval s šali prekrite premikajoče se mumije. Uh, davnega leta 1979 se je moralo zgoditi…marsikaj! Naslednji dan je sledil premik. Odpeljali smo se proti gori, v vasico Polur, nekoliko više. Postajalo nam je bolj domače. Čeprav višina ni bila senzacionalna, je bila temperatura že nizka. Našo goro smo dobili položeno na dlan. Čisti vulkanski stožec iz učbenikov. S čarovniškimi rokami bi ga z lahkoto objel. A beli plašč je imel napako. Kučma gore je bila velika in gora je enostavna le za poglede iz doline. Gora Damavand, 5671 m, je najvišja gora v iranskem višavju in leži v regiji Albroz. Je speči vulkan, na kar opozarjajo žvepleni izpuhi na višini 5400 m. Globoke, ozke doline okoli gore, mistiko vulkanske gore še povečajo. Sosednje bele gore so lepe, so kot valovi,a so nižje. Celi dan smo izkoristili za gibanje po travnatih hribih okoliša. Na večer smo zaužili še zadnjo, pravo mesno večerjo v vasici in poplaknili s pivom, ki pa glede na zakone v Iranu seveda ni alkoholno. Na potepanjih po svetu, mamino razmišljanje, srečujem zelo različne ljudi in tudi navade. Pogosto se mi milo stori, ko vidim čisto preproščino in dobroto, ki pride iz nje. Skoraj vedno je milost zelo drugačna od naše. A je pristna! Na prvi aklimatizaciji sem si pri premetavanju krame, zlomil zaščitna očala in ostala so mi le še smučarska. Panika. Kar hud udarec je bil to za osvajanje bele gore. Rešitev je našel kuhar, ki mi je posodil kar svoje. Hvala dobroti. Čeprav kasneje v višjem taboru nikoli več nisem jedel z nasmehom in užitkom, sem pa kuharja in pomočnika cenil. Res sta poskušala ustvarjati pozitiven duh v ekipi tudi z nerazumnim petjem in plesom.

Naslednji premik, zgodaj zjutraj, je bil velika improvizacija. S »terenskimi avtomobili« smo hoteli narediti čim več višine. Teorija načrtovanja in praksa pa se včasih ne srečata. Transporterji so obtičali v blatu! Da nas je bilo preveč v vozu, se je izkazalo za dobro, saj smo tako mi z muko dodajali moč motorju. Končalo se je pod 3000m. Pošteno napolnjen nahrbtnik, pancerji in smuči, pa se je resnično začelo tisto, za kar smo se deklarirali. Navada je, da poskušaš čim dlje ohranjati pozitiven duh v težavah. A  tokrat pozdrav gore ni bil nič kaj veličasten. Kmalu nas je zajela megla in sneženje, ampak to je bil šele začetek. Mraza pravzaprav nisem čutil, me je pa skrbela orientacija. Gora ima veliko podobnih žlebov in brez višinomera bi v megli hitro zgrešil smer. Prejšnji pogledi iz doline so bili tako enostavni. Smuči so drsele navzgor! »Psi« so res dobra iznajdba, a višina ima svoje zakone. Končno hiška na višini 4200 m. Iz megle je butala kamnita in simpatična hiška, čeprav zares ledena. Vsaj veter zadržuje. Ko za trenutek prekineš z gibanjem, sta puhovka in spalka edina rešitev.  No, in tako mučno čakanje smo preživljali naslednje tri dni. Veter je bičal z ledenimi drobci in megla se je prevažala po gori z brezplačno karto. Z Jurijem, s katerim sva se skupaj pripravljala in sva se precej dobro poznala, sva bila oba željna takojšnje možnosti za vrh. Zaključni, resni naskok na vrh pa smo kar prestavljali in prestavljali. Mogoče je bilo v vsej smoli zaradi slabega vremena tudi nekaj dobrega. Vsak dan smo vsaj malo migali okoli koče in naredili nekaj višinskih metrov in tako opravljali aklimatizacijo. A energija in volja sta bledeli. Hrana v višinah tako ni nikoli všečna, če pa je v skledici » iranski menu«, pa želodec ne zmelje veliko moči. Ledene večere smo si krajšali s poslušanjem dogodivščin naših fantov v spalkah in oblečeni v puhovke. Stipe in Davo sta  imela res kaj pripovedovati. Tudi Jurij, ki je pred nekaj meseci osvojil Broad Peak, je imel veliko povedati. A bolj kot sproščeni pogovor ga je začela okupirati zdravniška dobrota. Zdravstveni status ekipe se je začel slabšati. V taboru čakati na izboljšanje vremena je res muka. Imeli smo razne merilce, satelitske telefone, kardio -elektroniko, a na gori smo vedno lahko le ponižni in hvaležni, če je ponujeno. Gora je hotela svojo zgodbo. Nekaj malo, malo drugačnega je nakazoval tretji dan. A upanje se je prikazovalo le za močne. » Veter ostaja, realna možnost poskusa je pol dneva«! je bil klic s satelitskega telefona. Verjamem, da v skupini ni bilo prijatelja, ki v tistem trenutku ni pomislil na božjo pomoč. Zaradi hudega vetra smo opustili misel na smučanje z vrha gore. V strnjeni koloni smo v rani uri zagazili v greben. Mraz in veter smo pričakovali, a tako njuno moč niti v sanjah nismo videli. Pa je bil začetek kar znosen in do že znane, aklimatizacijske višine je bilo gibanje res solidno. Med skalami smo se prijetno skrili in v jutranjem soncu celo v mislih pogreli. Prediranje gazi ni bilo preveč naporno, a videlo se je spoštovanje do gore. »Hiteli smo počasi!«  Na 5400 m smo obšli atraktivne puhalnike žvepla. Če ne bi bilo vetra, bi premikanje med rumenimi izpuhi bilo nevarno. A z višino in z zračnostjo se je začela nova težava! Za veter ni bilo več ščita. Bili smo visoko, na odprtem svetu in divji veter je mraz zelo povečeval. Nihče ni več razmišljal o čudoviti višini in razgledih z gore. Nihče ni opazoval trikotne sence gore poslane po dolini od prvih žarkov. Nihče pravzaprav ni več nič razmišljal. Vreme se je strahovito hitro slabšalo. Egoistično smo se borili z vetrom, ki nas je »nabunkane z oblačili« premetaval po svoje. Opazil sem Jurija v rdeči puhovki in njegovo zamahovanje roke, ki je bilo namenjeno meni, naj vendarle pohitim. Šlo je za minute! Privlekel sem se na vrh! Hvala, da sem lahko stal na vrhu, ki zgleda kot mali amfiteater obdan s tremi špički skal. Bil sem junak na odru. Kako tenka je razlika med srečo in razočaranjem. Hvala za podarjeno. Enostavno je sedaj pisati besede sreče. A takrat smo komaj naredili posnetek za spomin in zbežali v varnejše okolje. V nižjih zavetjih smo se sešli in srečni objemali. Vračanje nazaj pod višino 5000 m je bilo prav uživaško. Bili smo »nabiti s ponosom«, pa tudi prehod iz »hujšega v manj hujše« naredi svoje. Zadnje snežišče smo kar podričali do koče. V poznem popoldnevu smo se vsi brez večjih poškodb zbrali v koči. Bile so omrzline po obrazih, rokah, a srečni smo bili, da smo izkoristili ponujen trenutek gore. Po nalivanju s toplim čajem so stekle besede evforije. Kako srečen postane človek po navadnem požirku vročega čaja!Z JURIJEM na vrhu

Sklenili smo, da bomo poskusili še isti dan smučati v dolino. Res je bila odločitev precej tvegana, a bila je vabljiva. Snežišče je v spodnjem delu gore bilo že precej mokro, naše noge pa utrujene. S polnim nahrbtnikom je bilo tako smučanje še težje. A prespati v toplem okolju in zavest o osvojenem vrhu gore nam je dajala moč. Takrat nam nič ni bilo težko.

Ob 1.00 uri ponoči smo že srečali najlepši tabor na svetu, toplo posteljo. Vse se je dokaj srečno odvijalo in pozno ponoči smo prispeli v Teheran. Koliko neverjetnih dogodkov na en dan. Včasih v šotoru čakaš na izboljšanje vremena v neskončnost. Zdaj pa naenkrat sklop letečih dogodkov v enem, divjem vzdihu. Simbolika! Tudi na gori smo testirali potrpežljivost. Pa ne samo na gori. Celo življenje je sestavljeno iz takih mozaikov, le da jih »slepci« ne opazimo. A takoj se je začelo vprašanje o relativnosti boljšega. Mestni vrvež, beton, smog, … mir,mraz, bobnanje vetra.

Do vrnitve v Slovenijo smo imeli še dva dneva časa, kar je bila posledica logičnega razmišljanja pri rezervaciji letalskih kart. Predlog je bil obiskati nekaj zgodovinskih krajev te velike države. S kombijem smo divjali po zaprašenih avtocestah in opazovanje utrdb in gorske puščave mi je dražilo misli. Arheologija je bila ena od opcij mojega študija. Neverjetnih 500 km v eno smer smo prevozili v popoldnevu. Bolj kot lepi Isfahan, ki je bil nekoč prestolnica Perzije, so me očarale reke in zelenice ob njih. Samo malo vode je potrebno za zeleno barvo! Puščavski prah na višini 2000 m, v sredini potoček in okoli zelena oaza. Predstavljal sem si slike prvih civilizacij in spomnil sem se lepe podobe iz Svetega pisma. V teh krajih se je že zgodaj, zgodaj nekaj dogajalo s civilizacijami. Širina kultur je na tem prostoru zares velika, pa če to sedanji, strogi oblastniki priznajo ali ne. Občutka, da načrtno brišejo zgodovino, se nisem mogel znebiti. Nepričakovan je bil tudi pristop mladine do tujcev. Njihovo znanje angleščine in odprtost sta velika, kljub omejenosti gibanja po državi in izven. Vojakov pa je povsod toliko, kot da z njimi rešujejo brezposelnost. Mogoče je to rešitev za Evropo! Posrečeni so bili tudi dogodki v trgovini s slavnimi preprogami. Razdalje med kraji imajo tu drugo dimenzijo kot pri nas. Zasanjali smo v kombiju v vožnji nazaj, pa čeprav je bila tudi opcija za letalo, ki bi nas stalo le 25 eurov. A vedno se odločaš in odločiš. Sposobnost je vsekakor, da o variantah kasneje ne razmišljaš. Spet je bilo javljanje na policijski kontroli vsakih sto kilometrov in  prihod v Teheran v poznih nočnih urah.

Teheran smo zapustili zgodaj zjutraj. Let proti Evropi, Teheran Carigrad Ljubljana, časovno ni bil izguba. Leteli smo nasproti gibanja-vrtenja naše Zemlje. Bilo pa je nekaj pripetljajev kot iz rubrike »Saj ni res…« Naš doktor Jurij je na letalu dvakrat interventno posredoval, …, v Carigradu je bila cena za osem »sladkih pirov« dvainsedemdeset eurov. Ampak vračali smo se drugačni. Bili smo močni. Bili smo srečni. Pravijo, da se z gore daleč vidi. A brez dobrote in hvaležnosti se na vrh gore ne pride. Hvala za mnogo!Naša odprava

komentarja 2 - za prispevek: DAMAVAND – IRAN

  1. janez hudrap pravi:

    Pozdravljen

    Prav z veseljem sem prebral ta opis. Mi je polepšal dan, dal za mislit in pokazal mojega profesorja telovadbe v povsem drugačni luči.

    Še na mnogo srečno izvedenih odprav!

    lp, j

  2. Jaka pravi:

    Heh, no ja … ne bom rekel, da sem tut js odkril tvojo “novo-skrito” plat, prej mnogo manjkajočih vejic 😉 hoho …
    Sicer pa super nova dogodivščina … tisto čakanje na vzpon je verjetno najtežji del, to bi bil kr podvig zame, dober trening živcev! Hm, naslednjič, če bo kaj aprila … js mam relativno fraj take mesece! 😀

Oddajte komentar