Topla Tajska

templji, zlato in znoj

Zima je. Ritem dela te drži od teme do teme na delovnem mestu in  mrak se kmalu zaleze v telo in dušo. Sončne žarke iščemo in resnično čudno  je pri nas v teh zimskih mesecih. Kako dolge znajo biti naše zime.

Z ženo rada »potujeva po globusu«, ki stoji na omari in ko prižgeva njegovo lučko, se prikažejo topli kraji v lepi, vabljivi barvi. Jadranka je izbrala Tajsko. »Ej, vsaj malo razbijva to dolgo zimo… Čas, okoli zimskih počitnic!« Načrtovanje, iskanje, tuhtanje, pogovarjanje, pregovarjanje in dogovarjanje…vse take stvari so potrebne za vesele dogodivščine. Tam spodaj bo »ful drgač«. Pričakovala sva južnjaška, soparna mesta in njihov specialni red- nered. O, internet je zakon. Bangkok, morje, otočki Samui, Pangan, Tao,… in to februarja,…nekaj načrtujemo, nekaj rešujemo. Normalno vsekakor ne bo!
Pred odhodom je nestrpnost rasla in odleglo mi je, ko sva zajadrala prvi prevoz, avto proti Benetkam. »Letalske karte štimajo«, a vseeno z nekim čudnim občutkom oddaš prtljago v letalsko oskrbo. Sprejela naj bi jo drugi dan v Bangkoku. No ja, danes je še zima, jutri pa »hot, hot, hot«. Ampak do jutri je potrebno preživeti. Po šestih urah letenja, kar ni mačji kašelj, je sledilo prestopanje v Dubaju. Letališče že poznava, saj sva prejšnja leta prestopala in dremuckala na njem. Vseeno me letališča prevzemajo s svojo veličino. So res odsev sveta. Kaj je Evropa, mi Slovenci pa se prerekamo ali smo Balkanci ali ne!!! V šali sem vprašal Jadranko, če greva na Maldive. Odgovora niti nisem pričakoval, saj sem videl v njenem nasmehu, da je bilo predlani tam uhuhu lepo. Tokrat sva bila usmerjena v centralno-ekvatorialno Azijo. Drugi polet , tokrat čez Indijo v Indokino, je bil še daljši. Saj so simpatične letalske deklice, a kmalu ti »letalski food« gleda že skozi ušesa. Ko le vsaj malo skriješ oči za veke postane vse lažje. Človek je vzdržljiva žival. Po petnajstih urah letal končno ven na zrak! A kaj je zrak v Bangkoku? Februar 2013, tukaj je tekel znoj po hrbteničnem žlebu in to ob desetih zvečer. Olajšano sem zavzdihnil, ko sem videl tudi najino prtljago na rolerju. Na blagajni sva zamenjala nekaj evrov za tajske bahte. Kar potrebno si je ogledati tuji denar. Najela sva taxi in srečna sva našla hotel. Včeraj sneg, danes znoj. Mali je naš svet.
Jutranji ritual in zajtrk sta naju lepo spravila v približno življenjsko linijo, kljub šest urnemu časovnemu zamiku. Človek se ne vda hitro. Vsaj tako sem tisto jutro v Bangkoku razmišljal. Najeta vodička naju je vsa goreča čakala že ob zgodnji osmi uri. Nekaj vedenja sva ji zaupala, nekaj njenih namigov sva sprejela in začeli smo zavzeto odkrivanje mesta. Tako kot Evropejci kažemo cerkve, mostove, asfalt…, tako so Azijci prismuknjeni na Kraljeve palače, bude, reke. Bil bi strašno neolikan turist, če jih vsaj v osnovi ne bi hotel pogledati. Ampak gromozanski palači kralja so sledili še razni templji Bud, ki so se imenovali zelo podobno: veliki buda, mali, največji, zlati, ležeči… Tudi tu so menihi navihani in nastavljajo pojoče posodice, kjer žvenketajo denarci turistov. Saj je bilo zanimivo na nek način, a ogledovanje premnogih svetišč med množico bosih nog in potnih teles pod žgočim soncem Azije je postajalo »to much«. Dobro, da sva bila vsaj toliko obzirna, da v templju nisva popila vode mišljene za škropljenje – pomlajevanje. Z vodičko smo nato hitro končali zadevo. Na ulicah se je ponujala hitra hrana, sadje, pijača. A strah za okužbo želodca je prve dni le močno bdel nad nama. Vedno in vedno sva si predstavljala najino dolgo potovanje, ki sva ga še nameravala opraviti. V poznem popoldnevu, za katerega domačini pravijo, da je najslabši del dneva zaradi smoga, znoja, sva se odpravila z zemljevidom v rokah iskati izbrane točke. Uh, pa res ima Bangkok dvanajst milijonov prebivalcev! A junaško sva odkrivala parke in znamenitosti. Pa naj se sliši še tako bizarno, a tisti dan sem bil najbolj vesel srečanja z dvema Nemcema. Na ulici smo si izmenjali nekaj izkušenj, ki so naju lepo pripeljale že skoraj v mraku do želenega marketa. Res se je prikazal Bangkok, kot mu nekateri pravijo, Azijske Benetke. Hvala, da bog da človeku utrujenost. Nisva dolgo zdržala v tem »Babilonu«. Najela sva si »tuk tuk«, azijski motor in verjetno v prometnem kaosu miže oddirjala na drugo strateško točko. No, res vredno ogleda. Rdeča- roza ulica »prijaznih deklic«. Vse na kupu, pa vse votlo in plehko! »Die schonste Frauen sind Manner!« je prejšnji sogovornik iz Evrope imel prav. Želodec se je začel oglašati. Ponudba je sočna. Pa sva le počasi začela glodati njihovo hrano, razumela imen pa itak nisva.
Da so taksisti nori za naše pojme, sva spet izkusila v jutru, ko sva zapuščala velemesto. Najprej sva skoraj povzročila pretep taksistov pri prevozu na letališče, nato pa je bila freestyle vožnja naj. Ura je bila zgodnja in najin notranji letalski let je bil prijeten. Zapustiti vrvež Bangkoka je kar ustrezal izžetosti in zasanjati južno morje je umirjalo. Samui, Tao, smejoče morje in sonce, prihajava! Neko nenavadno občutenje te prevzema, ko si nekaj časa na potovanju. Sedenje na letalu te spočije. Polet iz Bangkoka čez Tajsko morje na jug je trajal več kot uro, a naju je okrepil. Otok Samui naju je pričakal v polnem nasmehu sonca. Bilo je nekaj težav z iskanjem povezave za ladjo na Tao, a so uslužbenke hitro priskočile na pomoč. Tu se presneto dobro zavedajo, da »Turizem smo ljudje,« ni le parola v časopisu. Je denar, denar in denar! Mladina danes povsod kar lepo govori angleščino, starejši pa so bolj »konzervirani«. Otok se uradno imenuje Koh Samui in je eden večjih in bolj poznanih. Vidi se, da so poleg letališča tudi solidne ostale infrastrukture. Tudi možnosti za izginjanje denarja iz denarnic je precej. Najbolj vidna zadeva je ogromen zlati kip Big Budha, katerega ne moreš zgrešiti že iz letala, ko zagledaš prvi tloris otoka. Čeprav se proti jugu države budizem prepleta z muslimansko vero imaš še vedno »big Buda občutek«. Do odhoda ladje za najin končni cilj na otoček Koh Tao je bilo precej časa, zato nisva mogla pustiti Golden Big Buda samega. Kasneje v njegovi bližini se je izkazalo, da itak ni bil osamljen. Ni da ga ni, pravimo na Balkanu. Množice ljudi, bose noge, potna telesa, super telefoni, aparati, … vse zlato in barvno.
Ladjo za otoček Koh Tao, najin težko pričakovani cilj smo natrpali kot ribjo konzervo. A z Jadranko sva bila srečna, da sva na pravi poti. Dve uri vožnje pa bo! Tudi to sva preživela, saj so bile klopce zelo prostorne za premetavanje zdolgočasene zadnjice. Valovi so sicer nagajali krmarju ladje, a potniki se nismo menili za trud posadke. Združno smo brezskrbno zehali vso pot. Na takih dolgočasnih čakanjih pogosto analiziram ljudi okoli sebe. Že dalj časa imam v glavi zaključek, da so največji prismuknjenci Korejci. Njihova samozavest in potenca sta res z drugega planeta. Koh Tao je majhen, zelen otoček in blizu vročega sveta. Pristanišče je simpatično kot v pravljici. Kakšna razlika v primerjavi z Bangkokom! Ko pride večja ladja postane pristanišče festival. Vse, kar je sposobno govoriti in migati, poskuša izkoristiti prišleke za kakšen baht. Kar uspeh je bil, da naju je taksist hitro spravil v najino začasno domovanje, lepo hiško. Mir, končno preprosta sproščenost! Lep Pinnacle resort je skoraj na vrhu otočka, okoli pa zelena džungla. Pravljično. Ritem se je umirjal, pač primerno je postalo vročemu soncu in toplemu morju. Morje se nama je začelo smejati! Začela sva sanjati podnevi in ponoči : mirni sprehodi do naselij, sprejela sva domačo hrano in pijačo, urnik dneva sva si določala sama. Za nas Evropejce je to prava mana, blagor božji. V Chaloku, v bližnji vasici, sem se vključil v šolo za potapljanje. Koh Tao ali Turtle Island, kot se tudi imenuje, slovi kot najboljši otok za raziskovanje toplega morja. Bruno iz francoskega Marseja, Irene iz Toronta in Angela iz Aljaske so postali moji potapljaški inštruktorji in prijatelji. Z ladjo smo v popoldnevih obiskovali zalive in spoznaval sem tehniko potapljanja in lepote tropskega morja. Zvečer sva z Jadranko že kar sproščeno požirala »Pad Thai«. Tudi nenavadno sadje je bilo potrebno preskušati. Na ulicah vasic so žlobudrali mikserji in ponujali barvne sokove in slastne palačinke. Hrane in pijače je bilo kot v raju. Tajska masaža se je prilegala. Seveda nič ni bilo zastonj, a plačila so bila za nas »Kolumbe z zahoda« precej smešna. Chalok, Sairee, Mae Haad, so vasice, kjer čas ne igra nobene vloge. Edino določeno dogajanje je gibanje sonca in prihod ladje na otok. Bosonogi kratkohlačniki so povsod naokrog in majica je obvezna le za ženske! Dan in noč se razlikujeta le po svetlobi in ob prvem svitu jutra te prebuja procesija petelinove družine z burnim petjem. Kako drugače je lahko na našem enem, edinem planetu. Verjetno niti ne bi znala ceniti vsega dobrega, če naju ne bi začela stiskati misel na letalo in vračanje domov. Tako pač je ustvaril Bog in dobro je. Vedno nekje, pogosto tudi ne zavedajoč se, sledi »The End«. A najino pohajkovanje še ni bilo dopolnjeno. Čakalo naju je še trideset urno potovanje v Evropo, v februarsko zimo. Nepredstavljivo je bilo tako razmišljanje v tistem trenutku bivanja.
Ladja za otok Samui je bila spet ista. Dvourno potovanje sem čudovito prespal, kljub soparici v zaprti potniški kabini. Na dolgotrajnih potovanjih je to tudi največji uspeh. Časovni zamiki te še dodatno zmešajo in spanca se kljub zanimivim dogodkom ne braniš. Na sončni Samui smo pripluli proti večeru. Seveda je bila poglavitna skrb doseči čim hitrejšo letalsko povezavo za Bangkok. Pa se je vse odvijalo južnjaško: »..take it easy, mister!« Nočni polet v Bangkok niti ni izpadel tako butasto, saj fiksna ura za nadaljevanje poleta v Dubaj ni bila več tako oddaljena. Je pa res, da je na velikih letališčih dobro imeti vsaj dve uri časa za prestopanje. V Bangkoku smo hitro »nastavili pravo sedem urno linijo« za zahod, čeprav je tudi Dubaj še daleč od Evrope. A v Dubaju sva že srečala nekaj Slovencev in v hipu je postalo domače. Smešno! So trenutki, ko si izrazito želiš iztiriti svojo linijo življenja, plavati prosto in brezmejno, a na svobodi spet postaneš nemiren. Kdo razume človeški duh? Dubaj Benetke, novih šest ur sedenja, pet tisoč kilometrov zračne poti je prikazal letalski monitor. Minevalo je in minilo. Kljub prvemu hladu v Benetkah je postal prijeten občutek, ko sva spet zagledala najino prtljago na rolerju v letališki stavbi. Kam vse so potovale sosednje torbe s prvega letala! Najet prevoz v zasneženo Slovenijo se je pokazal za pametno rešitev. Šest urni časovni skok se pozna. Iz Ljubljane pa je sledila še vožnja domov, v svoje znano okolje. Prevalje.
Zima, zima bela, sva doma zapela…

Le sonce meri minljivost

Oddajte komentar