PROFESOR

mednarodna konferenca učiteljev in dijakov v SENECU-Slovaška

Res moram biti že dolgo na svetu, da se spuščam v take razmisleke.

V rosnih letih so me vsaj doma navajali, da sem vedno spoštljivo nagovarjal gospoda ali gospo, pa naj je bil to župnik, doktor, učitelj, neznanec… Pa kako ponosne so bile šele gospe profesorjeve, gospe doktorjeve… , vsaj v nedolžnih, poštenih, otroških očeh. Seveda je z otrokom, ki ima rosno sposobnost zaznavanja, dokaj enostavno manipulirati. Z odraščanjem in širitvijo opazovanja svojega ozemlja sem spoznaval marsikaj, kar je povsem naravno. Ampak začeli so se pojavljati trenutki, ko otroški um začne po svoje grabiti po možganih. Všeč komu ja ali ne, razvoj gre. Kaj je sploh absolutno?

V  šoli je bila tovarišica, injekcije je dajal zdravnik, na cesti je bil tovariš miličnik, še prijatelji so bili imenovani tovariši,… Ampak vsaj sošolce ni zanimal naziv. Še  župnik bi skoraj bil imenovan tovariš župnik. V vasici deset kilometrov čez mejo, v Avstriji pri moji babici, pa je v šolah bratrance učil gospod učitelj, bolnike je zdravil gospod doktor in na pogrebih so imeli gospoda župnika. Še na obisk je prišel neznanec, ki je bil imenovan gospod. Tako se je dogajalo pri moji hitri, otroški komunikaciji, da sem kdaj zares »falil« naziv.  Bili so časi glasnih družbenih dejavnosti in so tudi v mojem majhnem kraju gasilci vsako leto pripravljali tombolo. Najprimernejši prostor je bil »fusbal plac«, center pomembnosti krajanov, sploh moških. Uh, za otroke je bilo to nekaj drugačnega. Godba, pitje in vpitje do onemoglosti. Tombole tako in tako nisem razumel in glavno nagrado Fičota sem opazoval od daleč. Stvari so se vlekle nerazumno dolgo proti mraku. Seveda sem se otrok enkrat spomnil doma. Spoštljivo sem vprašal starejšega moškega : »Gospod, prosim, koliko je ura?« Moški je moral biti pijan! Prisolil mi je klofuto in me solznega podučil, da se je boril v hosti zato, da smo sedaj vsi tovariši. Stavek sem moral ponoviti: » Tovariš, prosim koliko je ura?« Čas me sploh ni več zanimal, a zapomnil sem si lekcijo zelo. Podobno se mi je pripetilo še ob koncu osnovne šole, a takrat sem si zaradi jezikanja klofuto tovariša učitelja zaslužil.

Zdaj je v strugi Meže že precej vode preteklo, a Meža še k´r teče. Zanimivo. Moj poklic, ki ga rad opravljam, je profesor na gimnaziji. Ni se mi potrebno obremenjevati z imenovanjem. Veliko mladih stopa ob moji senci in dobro se počutim. Ustvarjam prijetno okolje in lepo je. Miličnikov ni več. So vzgojitelji, so učitelji, so profesorji, so zdravniki… Tovarištvo je izginilo iz nazivov, tudi župnik je le župnik in tisti gospod je stvar vsakega posameznika.

komentarja 2 - za prispevek: PROFESOR

  1. Šerki pravi:

    Tovariš profesor, ampak si odličen profesor in še boljši pisec. Lepo ti teče beseda.

  2. Matjaž M pravi:

    Stanč, svaka čast, dober si!!

Oddajte komentar