Dotikanje Himalaje

265-300x225

jutranji mraz na 6000m

Imeti prijatelje je prava sreča. Da pa se bo veselje odvijalo s tako silo in naglico, si pa še želeti nisem upal.
Po prijetnih in uspešnih pohajkovanjih po naših gorah, tudi slavnih gorah, je postajalo vse bolj jasno, da bom enkrat odjadral v mistični svet Himalaje. Ne, nisem bil nepripravljen, kajti moj krog gornikov tega ne sprejema. Včasih tega niso najlepše gledali moji domači, ampak so že imeli svoje razloge. Moje začarane oči so tako in tako videle le svoje barve. Zanimivo je, kako lahko človekova psiha jemlje moč telesu. Kolikokrat sem se trdo, telesno pripravljal za posebne preizkušnje. Včasih se je izkazalo za koristno, včasih tudi za pretirano. Strah pred neznanim poudari velike oči in jemlje energijo. Premagati pa ga je treba, kajti prav v gorah je neuspeh zelo krut. Pa naj kdo zamahne z roko in dela po svoje, če se ne strinja.
Postopnost treninga in velika želja za dosego cilja sta bila prisotna na vsakem koraku. Konec junija sem že izvedel in verjel sem, da sem član skupine za Nepal. Uh, srečen človek. Da pa sem bil presrečen, je bil vzrok izbira cilja naše odprave. Aklimatizacija v Everestovi regiji in vrh -Island peak, Nepalsko Imja Tse Himal!

Oprema! Nekaterim se zdi vse tako logično. Pa vendar gremo za mesec v drugo deželo. Po moji navadi sem spraznil kot v hiši in metal opremo na kup. Seveda se je spreminjala gora opreme ob moji transportni vreči. Včasih bi kar dejal, da tudi name vpliva luna. Cepljenja, internetne informacije, razgovori z izkušenimi … prava športna tenzija. Moje misli so begale na vse konce. Kako z lahkoto potujejo misli, telo pa je ena sama ovira. No, vstal sem zjutraj ob tretji uri in nekako privlekel transportno vrečo in nahrbtnik do ceste, kjer me je pobrala druščina s kombijem. Sovražim poslavljanja od domačih in tako je bilo najbolje, da sem kot duh odšel.

Torej letališča, pozdravljena. Ljubljansko letališče je zgodaj zjutraj mravljišče v pravem pomenu besede. Razlike so le v namenu poletov. Pravzaprav je vsak poletel v svoj raj. Koliko ljudi mi je dejalo, da bi že raje namakali svoj trup v mlakužah na jugu. Pač ne vedo, da je Nepal veliko južneje kot Slovenija in je prav topla dežela. Pa še sedemkrat večji je od naše domovine. ´Vsak naj vriska v svoji štimi¨, bi dejala moja babica. Dedi bi pa bil verjetno ponosen na moja dejanja, kljub odkrivanju nekoristnega kamenja. Že pred stotimi leti je hodil po Grčiji in Italiji.

Pariz! Kako velika mora biti šele Francija, če je že letališče tako veliko. Potem Seul po desetih urah letenja. No, in Everest je res velika gora, kajti le nekaj ostrega skalovja je butalo skozi oblake, ko smo leteli proti Katmanduju. Prava piramida božanstva. Prileteli smo v topel svet, le gor ni bilo več na spregled. Kljub jesenskemu času je bilo vse še čudovito zeleno. Navade ljudi so tu drugačne. Že procedura na letališču je pokazala, kdo je zakon v državi, če je to zakon. Da se jim ljubi pisati vse te papirje, uganjati birokracijo, ko pa imajo toliko lepega v Nepalu. Saj že letališki reklamni plakati vse to prikazujejo!
V Katmanduju smo prebili dva dni in urejali dokumente. Kupili smo nekaj hrane, dokupili kak kos opreme, predvsem pa smo se zapodili na internet in elektroniko. Neverjetno, da revna država tako drugače razporeja in vrednoti kvaliteto življenja. Nam prišlekom iz Evrope se je kar sukalo, a ne zaradi višinske bolezni. Očitno je vzhajajoči tiger blizu.

Pregled opreme in pakiranje je pomenil znak tistega resnega. Soba je postala prava alpinistična šola, grobo povedano skladišče. Kje si žena, ki imaš tudi moj del smisla za zlaganje. Oprema za skladišče, oprema za tovor, nujno vzemi v osebni nahrbtnik… in sprememba: ” Prepakirajte zaradi kontrolorjev na letališču!” Pozno v noč smo končali. Zgodaj zjutraj smo se že drenjali na letališču po vzoru bibličnih Babiloncev. Ne vem ali je bilo več poševnookih ali več bledih bajsekov, temnih pa je bilo itak rekordno tudi zaradi jutranjega mraka. Domačini, v glavnem postrežki, so se vidno ločevali, saj so veliko manjši in kar pretirano vitki.

Prvi polet! V takem mravljišču in v specialnem azijskem redu dobiti prvi let, očitno ni lahko. Pa veselje ni trajalo dolgo, a je bilo le nekaj posebnega. Po zasanjanem letu se je letalo začelo nekam čudno tresti in obračati. Pilota si zaradi megle nista upala pristati na res nenavadni letalski stezi v Lukli. Kratko stezo, nagnjeno navzgor, na zgornji strani zaključuje visok betonski zid, na spodnji strani pa čudoviti kanjon. Kaj je potniku v leteči konzervi ljubše, lahko presodi vsak sam. Ta lepi opis malega letališča sem spoznal šele proti poldne, ko smo drugič poleteli iz Katmanduja in kljub rahlemu dežju le pristali. Lukla, letališka steza je velika komaj kot parkirni prostor pred našo šolo. Visoka žična ograja, okoli ograje pa dvesto revežev, ki čakajo bogate tujce, da jih morda izberejo za nosače – šerpe. Ko smo zapuščali letališko poslopje in prešli skozi vojaški koridor, je bil moj pogled usmerjen v tla. Nisem imel moči v duši, da bi tem upajočim ljudem pogledal v obraz. Videl sem le številne bose noge, ponošene sandale, strgane čevlje. Resnično vseh nismo osrečili. Po kratkem prerekanju in prerivanju smo jih nekaj le najeli in končno zapustili Luklo.
Da smo že imeli nekaj premagane nadmorske višine, nam je kazala dolina pod nami. Lepa zelena dolina se je ožila in steza me je včasih kar jezila, ker je vodila tudi navzdol. Gor pa ni in ni bilo na spregled. Vrhovi bližnjih hribov so bili pokriti s sivim pregrinjalom, ki ni obetal veselja. Pogosto so mi misli uhajale domov, v Koprivno, v ozko dolino in v čas pozne pomladi. Tudi tu je graben nakazoval, da zna v določenem času prav besno rjoveti. Potka je speljana višje od prodnih nanosov in razbitih skal, drevje pa je bilo bujno, zeleno. Skupine turistov, šerp in jakov, katere smo srečevali, so bile kot cerkvene procesije, vendar videlo se je, da je korak nekoliko utrujen, že res naveličan. Torej se še nekaj dni ne bomo resneje približali goram. In prav je bilo tako. Prav kratek je bil prvi delovni dan, a nadmorska višina je res hitro zrasla. Prespali smo v malem naselju Phakding, na nadmorski višini 2600m. Naslednji dan je bil sličen, le kolone jakov niso bile več atrakcija. Neverjetno kako so ti mišičasti stroji vdani življenjskemu toku. Prispodoba med prepotentno miško in bojazljivim slončkom je totalna. Jaz pa hodim, skačem, uživam. Ali je res vse tako enostavno? Hodili smo čez viseče mostove in preko plapolajočih zastavic pošiljali misli in prošnje v daljavo…. Počutje je super. Sem res v mistični deželi?

Skozi zeleno vejevje ga zagledam! Uh, kako čiste zareze, ostre in hladne barve. Moje spoštovanje : Mount Everest. Gora spoštovana od otrok in starcev. Kot otrok sem že izgovarjal njeno ime, zdaj ko sem bil hkrati blizu in daleč te gore, pa so usta postala nema. Vse okoli mene je že pritiskalo na sprožilce fotoaparatov. Bodo vsaj nekaj imeli zabeleženo, če nam gora ne bi pustila bliže. Nadaljevanje poti pa je postajalo utrujajoče. Začeli smo gristi kolena, vendar ob pogledih na šerpe in jake si tudi v mislih kar raje molčal. Vsaj znojili se nismo. Nadmorska višina je zrasla in zrak je postajal vedno bolj suh.
Namche Bazar, 3500m, je zadnji večji kraj, če ga lahko tako imenujem. Prav neverjetno, kako tudi v goli borbi za preživetje ljudje vzpostavijo civilizacijske norme. Kraj je dobesedno zarit v trikotniku nepalskih strmin. Hipotenuza je globok kanjon, kateti pa predstavlja en sam, tako strm, prelomljen hrib, da smo pri iskanju prenočišča imeli prve probleme pri gibanju. Hiti počasi! Vedno se bom rad spominjal Monastery room-a, ki nas je gostil dva dni. Večna lučka je prav simbolično gorela prav nad mojo spalko. Po dveh dneh, v katerih smo opravili male aklimatizacijske sprehode po okoliških hribih, smo nadaljevali začrtano smer. Pa ni bilo več enostavno. Prvi koraki zjutraj, ki smo jih naredili, so bili kar šokantni. V pol urah smo se dvignili na lepo stezico, ki kasneje niti ni bila naporna. Vendar dvesto višinskih metrov do potke nad mestecem v kratkem času vsekakor ni bil mačji kašelj. Skupine popotnikov, lahko bi dejal, da jih je bilo že nekoliko manj, so bile bolj primerno oblečene, če upoštevamo nadmorsko višino in možnost hitrih sprememb vremena.

Ama Dablam-6800m, slavni lepotec, nas je spremljal na desni. Prva moja asociacija je bil Materhorn. Gora je res želje vredna. Obdan je z debelimi ledeniki, a kot božji prst stoji pokonci v opomin tistim, ki hitijo naprej, višje in hočejo biti drzni. Ker ima tako izredno lego, nas je pogled nanj spremljal skoraj ves čas odprave. Mogoče nas je tudi varoval! Spomnil sem se slovenske odprave izpred nekaj let. Bili so zgoraj! Mi pa smo spodaj divjali naprej.

Sonce in hlad. Kako je mogoče, da sta si tako blizu? Nemogočega v teh gorah ni. Tu tišina buči in poje na svoj način.

Prišli smo v Tengboche, k znamenitemu samostanu na naši poti. Namesto simpatičnih, malih stup, verskih kapelic, je tu postavljena večja zgradba. Zanimivo, kako veliko sončnih barv je vtisnjenih v samostan. Narava okoli je dokaj hladna in skoraj bi dejal, da so vse te barve kičaste. Pa vendar te barve spoštljivega samostana kričijo življenje, toploto, voljo, dobroto… Naš bivak, ki nas je varoval preko noči, je bil nekoliko naprej in je bil v primerjavi s to zgradbo pravi kurnik. Ko tu zgine sonce, zgine tudi volja, zato je kar obvezno, da je človek maksimalno pozitivno naravnan. Kako dobra je bila hrana, pa čeprav so bili že sedmič špageti. Ponoči je snežilo. Uh, kako me je stisnilo. Če sem bil kadarkoli v gorah in je snežilo, je to pomenilo dodatno težavo. Kaj pa tu? Smo preko štiri tisoč metrov in želje so bile še veliko večje. Jutro se je prikazalo v lepi luči. Narava je bila umirjena, ‘’sveže pocukrana,” le hladno je bilo. Soteska, po kateri smo hodili, se je včasih širila in včasih ožila. V šali smo dejali, da ni prostora za ”pingpong”. Spet je prišla nasproti skupina šerp in dokazala marsikaj. Volja je tu. Pa saj to je gonilo človeštva. Tu sta dobrota, radost, ki jo izkazujejo ti ljudje kljub težkemu življenju po našem evropskem razmišljanju. Lepota, da, tega pa imajo veliko.

Gorska puščava je začela prevladovati nad življenjem, vendar s prihodom sončnih žarkov se je v telesih vse spremenilo. V daljavi zgoraj, zgoraj, smo zagledali špice. Za trenutek smo bili dovolj daleč, da smo spet videli Everest. Pred njim so stale mogočne skalne trnjave. Naš Island peak je prav sramežljivo potiskal navzgor svoj beli vrh. Prvič smo ga zagledali. A Everest je le Everest. Zaradi svojih osemsto metrov dodatne višine nad ostalimi gorami je pravi kralj in je takoj razpoznaven. Le okoli njegovega vrha ni druge barve kot modra!

Pheriche, naselje, nas je prijetno gostilo naslednjo noč. Krasna lega na križišču dveh pomembnih poti. Tu je križišče za smer proti Everestu in druga smer je smer našega začrtanega vrha, Island peaka. Zaradi potrebe po počasni aklimatizaciji smo izkoristili gibanje v drugo smer, proti baznemu taboru za naskok na Everest. Pa to je zahtevalo nove napore, a zaradi vremena, poslanega iz nebes, in sanjskih razgledov ni bilo nič nemogoče. Kulise gor okoli nas so bile nepozabne. Gibanje po široki moreni in čofotanje po mokrih, travnih vrtovih, ki jih je kje pa kje prekrival sneg, nas ni motilo. Glave so bile ponosno dvignjene navzgor. Vrhovi in špice vse okoli nas. Usta so ostala odprta. Res smo hlastali za zrakom, vendar tega nihče ni omenjal. Naš velik problem je predstavljal pohlep po novih doživetjih. Višina je bila 5000m in po zdravi pameti, kolikor je je še sploh bilo, ta dan nismo smeli napredovati. Ustavili smo se v zavetišču Lobuche. Vreme krasno! Modrina! Ko sta se pokazala še Pomu Ri in Nuptse, je bilo dopolnjeno. A je to raj? A je v raju tudi tako lepo? Pomu Ri je moja gora. Začarala me je s svojo lepoto in natančnostjo. Ko je Bog kreiral raj je pustil skico v Nepalskih gorah.

Drugi dan pa naprej, višje, naprej proti Gorak Shepu. Ledenik Khumbu, ki ga pošilja Everest, pred sabo neusmiljeno potiska mrtvo naravo. Italijanska, raziskovalna piramida je nekoliko umaknjena pred silami narave in je pravi umetni tujek v okolju. A vendar je slavna in ogleda vredna. Vsak, ki ima rad gore bi vriskal, pa čeprav so bili koraki počasni in racionalni. Tu je vse tako, tako gigantsko. Pomu Ri, Lingtren, Nuptse, zadaj pa Everest, pravi Mount Everest. Človek, kaj si človek.

Prebudili smo se iz omame, ko smo spet zagledali civilizacijski stvor. Zavetišče, Gorak Shep. Neverjetno natančno delo narave, izpiljeno ravnino, so izkoristili ljudje in postavili hiško. Ranili so okolje postavljeno iz kamenja in ledu, a smo jim bili že ponoči hvaležni za gostoljubje. Ker je bil dan še mlad, čeprav tu dnevi res niso dolgi, smo izkoristili našo kondicijo in obiskali Base Camp Everest. Kamp je umaknjen dve uri hoda, povsem v kotlino visokih pregrad in usmerja svoj obraz v fantastični, Everestov Ledeni slap. Lepot za požiranje je ogromno in hitro smo se razgubili po vesoljnem svetu. Kako strašne morajo biti te naravne sile, da so sposobne ustvariti take poteze. Pravzaprav najbolje opazuješ te čudne stvore s spoštljive razdalje. Resnica je, da ko prideš v njihovo bližino, tako in tako ne vidiš ničesar. Ker si prava nula! Človek, kdor je vse to ustvaril je Bog. Slovensko povabilo na čaj sem zaslišal iz baznega tabora. Vodja naše odprave je spoznal šerpe, ki jih je poučeval lansko leto. Tako se mi je ponudila še dodatna možnost ogleda tega slavnega tabora. Torej prva želja je bila do potankosti izpolnjena.

Prostor za nočenje v Gorak Shepu, na višini 5200m, niti ni bil tako slabo določen. A ne vem kaj vse je bilo krivo, da ponoči nisem zatisnil oči. Vznemirjenost, dehidracija, zvonovi cerkvice svete Barbare v moji glavi …, kaj vse sem lahko razmišljal v predolgi noči. Zjutraj pa :” O solle mio…,” nepopisen hlad. Ko premagaš prvih nekaj minut, življenje le steče. Topla tekočina ti da moči, glavno toplino pa vendarle dajo sončni žarki. Načrt je bil, da bi se ta dan dvignili na skalni hrib, na slavno razgledno točko, Kala Patthar. Kako blizu je bilo videti vse skupaj. Pa vendar je ¨bližnji hribček¨ višji za nesramnih štiristo metrov. Torej 5600m. Edini uspešen recept je tudi tokrat zadel. Volja in hiti počasi sta nas skozi razpokano skalovje vodila na vrh Kala Pattharja.

Stojimo na vrhu raja. Dan je nebeški. Smo blizu bogu? Višina je prava, da tokrat vidimo tudi čez bližnje skalne pregrade. Pomu Ri je tako blizu, da se ga lahko dotikam, Lingtren zapira pot in sramežljivo veže proti Everestu, ki tokrat pokaže tudi svoje Južno sedlo in odpre Ledeni slap, Nuptse pa pozira s celo gladko steno. Okoli nas so premnogi valovi, ostre beline, katerih imena nikoli ne bom izvedel. Koliko je še dela za Kolumbe našega časa! Nekdo nas ima zares rad….

Ožarjeni po obrazu in tudi v dušah smo se spuščali z vrha. Z vsakim korakom niže je telo lažje. Ne samo duša, tudi telo je začelo plavati. Res hitro spuščanje z višine je prijalo in osveževalo.
Zaradi dobrega počutja in dobre kondicije smo se dogovorili, da bomo uspešen dan raztegnili z dolgim spustom do naselja Dingboche, 4400m. Zavetišče je na pomembnem križišču raznih smeri. Mi smo se pa že dobro aklimatizirani ozirali za našim začrtanim vrhom, Island Peakom, ki je v daljavi zapiral moreno. Spanje je bilo solidno. Jutro pa še zmerom neprijetno, hladno. A kaj? Važno le, da je vreme nakazovalo stabilnost tudi za naprej. Najraje sem zajtrkoval žgancem podobno mešanko. Z obilico potrosenega sladkorja sem se počutil kot pri domačem zajtrku. Takšen občutek je zelo pozitiven na višinah. Zadovoljstvo in psiha sta pomembna za stabilnost telesa. Pa ogromno popite tekočine! Le kje se izloči toliko vlage iz telesa, saj se nismo nič znojili. Ko smo zapustili hiške, je pred nami rasel naš Island peak. Po načrtu smo imeli do baznega tabora še dva dni mučne hoje, gora pa je bila že sedaj tako velika. Pač vdaš se v usodo kamele in zavestno preusmeriš svoje misli drugam. Morda pa imajo tudi šerpe in jaki tako sposobnost! Za hrbtom nam je ponosno stal Ama Dablam. Če ne bi imel natančnega zemljevida, ga verjetno ne bi spoznal, tako zelo se znajo gore čarovniško spreminjati. Na levi Lhotse, osem tisočak. Uh, kaki viharji so najbrž bili zgoraj. Slike, ki smo jih posneli, kažejo plavajoče bele odeje, ki jih je po njegovih grebenih nosil vihar. Na desni strani stojijo polarne gore. Kako neresno prispodobo jim poklanjam! Visoke so le okoli šest tisoč metrov in so pokrite z večno belino. A imajo pomembno nalogo. So varovalne utrdbe slavnega Makaluja, ki stoji v tej smeri. Pred nami pa se je z dneva v dan večal Island peak. Nadmorska višina se je spet skrito dvigovala. V pohlepni vznesenosti gibanja po rajskem svetu, sploh nismo opazili, da so tudi šerpe bile sedaj v resnih obuvalih, s podkapami, z rokavicami, z očali….

Chhukhung, je bilo zadnje kamnito zavetišče pred našim naskokom na goro. Nizka hiška je visoko ograjena z zloženim kamenjem. Kar marljivo so sestavljali varovalo okoli zavetišča. No, vsaj prinašati ga ni bilo potrebno, saj ga imajo še za izvoz. Ledenik, ki je ustvarjal ta prostor, je bil nekdaj veliko večji. Skale in peskovniki okoli kažejo izredno robatost terena in potoček je pravzaprav brez vode. So le kotaleči se kristalčki!

Kako nesrečen sem postal! Vodja naše odprave je resno opozoril na dinamično obnašanje vremena tam, tam zgoraj. Močni viharji, ki so se sprehajali po moreni so bili na okoliških vrhovih še bolj agresivni. Snežne zavese so se vozile, kot da imajo brezplačne karte. Ampak nebo je bilo še vedno modro. Ali bomo res sedaj, ko smo se dolgo časa pripravljali na ta trenutek resnice zavrnjeni? Dvajset dni aklimatizacije ne pretehta dva dni na naši gori! Pa smo le nadaljevali naslednji dan. Pot do baznega tabora je bila vesoljska. Gigantski valovi skal in drobnega peska so nas lepo ščitili pred vetrom. Le pravo slalom smer smo morali držati. Saj bi bilo interesantno zlesti na kak peščeni hrib, vendar vetrovno dogajanje in naše noge, nas tokrat nista navduševala za strmine. Pet tisoč metrov! Vrha Island peaka nismo več videli. Videli smo le razbito skalovje, gladke snežne stene. Dotikali smo se ga! Stali smo pod našo želeno goro. Nosači so pometali opremo, kot da bi tresli hruške in posedli po kamenju. Kasneje smo le družno postavili bazni tabor. Iz izkušenj smo vedeli, da bo z zatonom sonca prišlo mrtvilo v tabor. Hitro smo opremili šotore za prenočevanje in pregledali ¨železje za na goro¨. Spet se je pokazala izkušenost. Med tem, ko sem pripravljal šotor in zlagal opremo za drugi dan, so prijatelji že pripravili hrano. Toda v glavi so bile na delu kukavice. Tokrat je moralo biti gnezdo res veliko. Z močno voljo sem srebal juho, kajti zavedal sem se potrebe po krepitvi telesa. Sledili so suhi makaroni z mezgo. Pa tudi to sem spravljal vase. Želja po uspehu na gori je bila tako goreča! Vsak vnos testenin v usta sem prišteval k celotni masi zaužitih kalorij. Najlepše in najlažje je bilo še pitje sladkega čaja.

Poslavljanje sonca nas je naganjalo v spalke. Najnujnejšo opremo smo spravili poleg sebe v spalke. Opremo številka dva smo spravili v šotor k nogam, opremo tri, ki naj bi ostala v taboru, pa smo prislonili k šotoru. Trije prijatelji smo se tiščali v šotoru. Tokrat pa sem si želel, da bi nas pihalo še več. A minilo je zelo kmalu.

Vstajanje ob dveh zjutraj je pa bilo nekaj norega. Peklenska volja, fanatizem, odločnost, strašna želja za uspeh so potrebni, da se izvlečeš iz spalke in šotora ob taki uri. Čelne svetilke so svetile kot zvezdice na jasnem nebu. Ne, ne glave še niso bile jasne. Bolečin sicer ni bilo nikjer več, vendar si se moral pretolči skozi nekaj minut, da si si spet zamislil življenje. Kvalitetno je bilo, če si poleg male potrebe v svinjsko mrzlo noč spustil še zaužito porcijo prejšnjega dne. Požirek vročega čaja je bil vreden bogastva. Čim več je bilo potrebno ogrevati svoje telo.

Kar hitro smo zapustili bazni tabor. Hoja v koloni se je kmalu sprevrgla v lahkotno plezanje skozi skalovje, ki se mi najprej ni zdelo tako hudo. Le svinjsko hladno je bilo. Se mi je pa občasno zgodilo, da so veke postale pretežke in bi z užitkom končal tukaj zemeljsko bivanje. Tudi tokrat se je pokazala veličina Himalajskih gora. Kar dobrodošla je bila sprememba, ko je začela smer voditi po ledu. Ko je vrh Ama Dablama zažarel v sončni barvi, si svoje oči usmerjal v svetlobo in se grel. Bolj svetlo je postajalo, bolj se je videlo, da je tam zgoraj zatišje. Res, nekdo nas ima rad! Neverjetno ponižno smo se prebijali višje in višje. Ni bilo misli, da bi zapustil gosji red. Seraki, klože, razpoke in skrivnosti Jetija… Prostranost je tu strašna in brezmejna. Sončni žarki so priplavali tudi nad nas. Kako prijajo, kako prijetno je postalo, a tudi nevarnost so nosili. Višinomeri so kazali preko šest tisoč. Približevali smo se zaključni vzhodni steni, ki sem jo kar natančno in zelo spoštljivo pregledal že na slikah interneta. Danes dela elektronika res čudeže. Krasno vreme in prijeten oprijem na ledeni podlagi sta mi vlivala upanje za uspeh. Kako malo še! Kdaj sem sploh nazadnje pil? Stisnil sem edini gel v usta in nesramno odposlal ovitek v vesolje. Prepel sem se na novo vrv in namerno močno hlastal za svežim zrakom. Ja, to bo zdaj recept za zadnje metre! Verjetno je velika vznemirjenost res pomagala, kajti zadnji greben je čudežno postajal najlažji. Vrh! Vrh je velik za jedilno mizo in je bil kar kritičen za slikanje naše petorke. Pripeli smo se na varovalni cepin in vsaj za trenutek pozabili na našo realno lego. Slika Srečnih s slovensko zastavo na vrhu 6200m visokega Island peaka je uspela. Srečni smo se smejali proti Makaluju, Lhotseju, Ama Dablamu, proti valovom beline in temam neskončnih globin. Ali je svet res tako velik? Strašen je pogled iz letala, ampak vreden je več zdaj naš veličasten pogled na življenje, ki je v polni meri pod nami!

V polni meri se mi je izpolnila tudi tretja želja na tej odpravi.

Spuščanje ob vrvi, pa pripenjanje na novo. Spuščanje po vrvi, pa pripenjanje, samo čim prej po zalogaj svežine. V kratkem času smo se dokaj elegantno spustili v prijaznejše okolje. Še vedno je bilo veliko beline okoli nas, a vsak meter niže človeka napoji z bogatejšim zrakom. Ne, nisem več vzdržal v gosjem redu. Hotel sem biti sam, globoko v svojem svetu in se pogovarjati sam s sabo. Kaj vse se mora poklopiti, da človek doživi tako srečo in veselje. Gora vprašujočim klicem duše ne pušča praznine.

Še dosti časa je minilo, preden sem se strašno ponosen prebil nazaj v tabor. Po počitku pa spet pospravljanje, spet pakiranje, spet korakanje do naslednje točke. Ampak bil sem zgoraj!
Sledila so naselja skozi katera smo prej stopali počasi, počasi. Tokrat sem imel občutek, da kipim in vsakemu bi lahko poklanjal nasmeh in srečo. V nekaj dneh smo se spustili do Namcheja. Nadmorska višina je bila še vedno solidna, a telo je družno z dušo že plavalo. Tako tudi pot do Lukle, kljub veliki razdalji ni bila problematična. Kar nekoliko krivično je postajalo, ko nismo več občudovali slikovite narave, provokativno visokih mostov z barvnimi, plapolajočimi zastavicami, ki ti dražijo dušo. Niti belih špičk na sicer nekoliko nižjih gorah nismo več omenjali. Natovorjene karavane jakov in šerp se niso zdele več zanimive. Je že tako, da smo vedno le grešniki. Naše duše smo že ¨ pogoltno nabasali¨ in bilo je veliko! A preklemano sem si želel, da bi lahko komu povedal, da sem srečen. Letališki drenj v Lukli je kar naglo minil in pristali smo spet v toplem svetu, v Katmanduju. Šele porogljivi nasmehi znancev v hotelu so nas vrnili v resnični svet. Posmehovali so se našim obrazom in ukrivljenim telesom. Mislim! Kako si drznejo sploh odpreti evropske oči? Bili smo v Jetijevi deželi, postali smo del narave in zlili smo se z njo. Nova resnica je pa bila bližje njihovim razlagam in morali smo sprejeti druge norme. Merila za osnovno higieno in obnašanje so se vrnila v stare okvirje. Veliko popite tekočine, več dnevnih obrokov, umivanje telesa in zob, britje, striženje, internetne zveze,….Pa postalo je kar smešno, ko si v enem samem dnevu rešil več teh komplikacij, kot prej v mescu dni! V dneh, v katerih smo čakali polet domov, smo postali klasični turisti. Ogledovali smo si Nepalske znamenitosti, o katerih sedaj čisto drugače razmišljam. So atraktivne znamenitosti ali so le drugačnosti naših navad? S kakšno pravico postavljamo tem ljudem civilizacijske standarde! Tirani, ki so se spozabili in vsiljevali svoje norme drugim, so kruto končevali svoja poslanstva. Bogastvo človeka ni v fanatičnem absolutizmu, temveč v zadovoljnem razumevanju življenja.
Polet domov je spet pomenil periodo tega čudovitega doživetja. Klatiti se šestindvajset ur po sterilnih letalih in letališčih tudi zahteva voljo. Vendar bili smo ¨aklimatizirani ¨, pripravljeni na ihte našega življenja.
Nič več nam ni bilo težko!

Prijatelji in Nepal, ne bom vas hitro pozabil.

komentarjev 29 - za prispevek: Dotikanje Himalaje

  1. I love your website! did you create this yourself or did you outsource it? Im looking for a blog design thats similar so thats the only reason I’m asking. Either way keep up the nice work I was impressed 🙂

  2. Legal Sounds pravi:

    Pretty good article. I just came across your blog and wanted to say that I have really enjoyed reading your opinions. Any way I’ll be subscribing to your feed and I hope you post again soon.

  3. I have been following your blog for three days now and I should say I am starting to like your post. Now how do I subscribe to your blog?

  4. free movies pravi:

    Thank you very much for this great blog; this is the kind of thing that keeps me going through the day. I’ve been looking around for this site after I heard about them from a friend and was thrilled when I was able to find it after looking for some time. Being an avid blogger, I’m pleased to see others taking initiative and contributing to the community. I just wanted to comment to show my appreciation for your work as it’s very encouraging, and many writers do not get the credit they deserve. I’m sure I’ll be back and will send some of my friends.

  5. iq test pravi:

    Thanks for article. Everytime like to read your work.

  6. Hei blog owner, I have a simple request. I was just searching for some information on this topic and found this blog. Some really cool stuff you posted here. Can I please link to this post on my new website I am working on? Pretty please:) I will check back again later to see what you answered. Thanks, Denis Scott .

  7. I wanted to say that it is nice to know that someone discussed this as I had problems discovering the same information elsewhere. This was the first web site that gave me the information. Thanks.

  8. I wanted to say that it is nice to know that someone discussed this as I had problems discovering the same information elsewhere. This was the first web site that gave me the information. Thanks.

  9. Inso pravi:

    Always interesting to check a unique website. Thanks for the post . In addition, apart from the content , the design of your website looks really beautiful . Cheers.

  10. Terrific work! This is the type of information that should be shared around the web. Shame on the search engines for not positioning this post higher!

  11. Sage Fullwood pravi:

    Great blog, bookmarked your blog with hopes to see more information!

  12. Dustin Bartel pravi:

    Interesting and really very true. Bookmarked.

  13. Big fan of this site, a bunch of your posts have really helped me out. Looking forward to updates!

  14. Angeld pravi:

    Hey, I found your blog in a new directory of blogs. I dont know how your blog came up, must have been a typo, anyway cool blog, I bookmarked you.

  15. Remarkable post! Marvelous information on the subject. Unquestionably a fresh bookmark.

  16. This is something I have to do more research into, thank you for the post.

  17. Janella Repke pravi:

    I wanted to say I really enjoy your site, thanks of posting.

  18. maria andros pravi:

    Really nice post,thank you, best website ever

  19. I really like this webpage. Iwish I could come here everyday\all day.

  20. itunes codes pravi:

    great post I subscribed to your blog!

  21. Nice post. I like the way you start and then conclude your thoughts. Thanks for this information .I really appreciate your work, keep it up

  22. Thanks for the great post.

  23. maria andros pravi:

    You certainly deserve a round of applause for your post and more specifically, your blog in general. Very high quality material

  24. Cialis pravi:

    I was very happy to find this web-site.I wished to thanks on your time for this wonderful read!! I positively having fun with every little little bit of it and I’ve you bookmarked to check out new stuff you blog post.

  25. levitra pravi:

    I used to be more than happy to find this internet-site.I needed to thanks to your time for this excellent read!! I definitely enjoying every little little bit of it and I’ve you bookmarked to take a look at new stuff you weblog post.

  26. Jamaal Conkle pravi:

    Really love your post.

  27. That’s awesome! Wish I had enough time to do something like that.

  28. I am amazed with the abundance of interesting articles on your site! The author – good luck and wish you the new interesting posts..!

  29. This Site pravi:

    I don’t ordinarily comment but I gotta admit thankyou for the post on this great one : D.

Oddajte komentar