SRILANKA in MALDIVI

TUK TUK prevoz

Kakšen Paradiž se skriva v Indijskem oceanu! Ni čudno, da so zapisi zgodnjih civilizacij ob ekvatorju vedno  omenjali pravljična videnja. Še danes je klatenje po ekvatorialnem morju, ko nas v Evropi stiska mraz, imenovano rajsko. Simpatičnost malih otočkov na jugu Indije doda nori občutek.  Z ženo sva obiskala Maldive pred desetimi leti in spomini so globoko zarezani v možganih. Veseliva se vsake misli na preživete trenutke takratnega potepanja. Nedvomno je danes pridobivanje informacij in organizacija divjanja po svetu nekoliko lažja kot v času velikih pomorščakov. Po drugi strani pa smo mi s »Stare celine« preveč vpeti v dinamiko ropotanja, ki sploh ni potrebna. V daljnih krajih ti v najbolj nenavadnih trenutkih prileti smisel življenja. Je pa težavno za človeka, ki ni zapustil evropskega dirkanja, prebirati take zapise. V Aziji, Afriki, Ameriki sem začutil precej drugačne smisle življenja. Ampak kaj je tisto bistvo? Kratko je naše bivanje, je lebdenje. Nam je življenje navada in Evropejci smo preveč sprejeli svoj stil za absolutno resnico.

Najin načrt potovanja je bil pripravljen. Tako pot so pred petsto leti označili za potovanje pomorščaka velikega formata. Pravi februarski mraz je bil pri nas, a najina želja je bila obiskati otočje pod Indijo, ob ekvatorju. Noč še ni popustila siju dneva, ko sva začela potovanje na letališču v Zagrebu. Lepo letališče so zgradili Hrvati in pravo razkošje objekta se bo šele prikazalo v prihajajočem času. Proti jugu, proti arabski puščavi, smo dolgo leteli. Letalo je bilo veliko in mučno preživljanje časa v taki »leteči galeji« je pač cena velikega pričakovanja dogodivščine. Letališče v Dohi, v središču arabskega sveta, je bilo za naju prehodno. Tu sva hitro pustila za sabo najine klasične manire. Ljudje, lahko bi celo poniževalno dejal, da osebki s celega sveta ležijo po tleh, po hodnikih in zdolgočaseno čakajo na svoj željeni let. Jejo, pijejo, vreščijo, kakor se pač komu zljubi. To že ni Evropa! Skozi okno letališča se je zunaj videl pravi navidezni cirkus letal kljub visoki dnevni temperaturi. Doha mora biti zanimiva! Na novo letalo sva se vkrcala zadovoljna, saj sva odštevala ure potovanja do najinega prvega cilja. Spomnil sem se zgodovinskih knjig. Tako kot danes mi štejemo ure letenja, so pomorščaki šteli dneve in tedne, verjetno tudi mesece. Spoštujem njihovo voljo in zaverovanost v svoj cilj. Za naju je naslednjih šest ur leta pomenilo potovanje v noč in pristala sva v Colombu, na Šrilanki, končno!

Utrujena od sedenja, od pričakovanja konca poleta, sva nekaj čez polnoč izstopila iz aviona v Colombu. Z izkušnjami, ki jih imava na teh južnjaških letališčih z uradniki, sva zelo hitro uspela prepričati vse kontrolorje. Ostala množica prerivajočih ljudi, ki je še urejevala dokumente, je s prerekanjem in vpitjem še dodatno utrujala popotnike. Midva sva nestrpno čakala le še na prtljago, ki sva jo že dolgo nazaj poslala v svet! Pa je »štimalo«. Kako sem vedno srečen, ko zagledam svoje torbe po vseh teh premetavanjih. Priletela sva iz februarske zime, zunaj pa je bila soparna noč. V vsem tem »južnjaškem redu« je bilo potrebno najti prevoz do Negomba, sosednjega kraja, kjer naj bi prenočevala. A če primerjam to z letom aviona, je izgledalo teh nekaj nočnih kilometrov šala mala! Res, v gneči kot na nogometnem stadionu je bil taksist in zaupala sva mu. Saj kaj drugega v temni noči tako ni bilo za izbirati! Po nadaljnji polurni vožnji z avtom sva na pol mrtva Evropejca budila receptorja hotela v Negombu. Ko smo skupaj z receptorjem le uredili in naštudirali najino internetno rezervacijo, sva si oddahnila vsaj za nekaj časa. A prvih nekaj ur v hotelu sva prespala na klopeh. Najina soba še ni bila prazna! Moral pa si se kljub resnični utrujenosti tudi nasmehniti prijaznosti ljudi. Mladi fant nama je prinesel pregrinjala, s katerimi sva se prekrila na klopeh in predvsem zaščitila pred komarji, ki so si iskali tarče.

V nedeljo popoldan na plaži

Lepo jutro je le postavilo vse na svoja mesta tudi po okusu Evropejcev! Hotelski zajtrk naju je okrepil in bila sva voljna raziskovanja. Začela sva spoznavati Šrilanko. Presune te drugačnost obnašanja, kakršnega si v našem svetu težko zamisliš! Mestni hrup in znoj je v takem okolju. Kmalu te ne zavedajoč se spremlja povsod. Vse je v borbi za minimalen prihodek, za dolar, za dva. Ropotanje s piščalmi, krama predvsem za turiste, taksiji,  tuk tuk, pa motorji, pravi Babilon. In bila je nedelja. Na peščeni obali, ki je odprta v  Indijski ocean, se je v umazanem in valovitem morju trlo ljudi. Težko bi ločil celo moške in ženske. Osebki so se namakali v morju kljub visoki vročini kar v oblačilih. Ni govora o kopalkah, o kakem rekreativnem plavanju. Saj sploh niso plavali, pač pa so se bolj sproščali in vreščali v okviru ožjih skupin. Veliko stvari je težko razumeti. V stikih z ljudmi kasneje je bilo moč prepoznavati velike rasne, verske in kulturne raznolikosti na otoku. Vsaj tisti, ki so komunicirali v angleškem jeziku, so poudarjali način zaprte kulture, a tolerantnost ljudi do drugačnosti. Za naju je tu drugačnost ogromna. Tako je mineval najin prvi nedeljski popoldan v vroči, a zanimivi deželi.

Lepo je bilo spati v pravi postelji kljub soparni noči. Jutro pa je ponujalo možnosti novega spoznavanja dežele. Po zgodnjem zajtrku sva najela izkušenega šoferja, ki nama je pomagal premagovati razdalje, ki bi v Evropi bile dokaj enostavne. Tukaj pač ne. Šrilanka se je tudi kot krajina pokazala zelo pestra. Po nekaj urah vožnje po vijugastih cestah in tudi po zelo lepih cestah smo se pripeljali v notranjost otoka. Okolje je spominjalo na vročo, gričevnato pokrajino, poraščeno z grmovji in s palmami. Zagotovo lahko potrdim, da je za ljudi pokrajina težko prehodna in nevarna. Na enem od hribčkov, v kraju Dambulla, sva si ogledala velik jamski tempelj. Že sam dostop do jame je vzbujal mističnost. Pristop do spomenikov je tipičen za budistični svet. Stopnic je ogromno in pomenijo pravo spoštovanje do graditeljev! Za razliko od džungelskih opic, ki jih je bilo na stotine in so se že čudovito navadile na vernike in turiste, smo se kljub vročini in umazaniji morali sezuti in pokazati spoštovanje do spomenikov kulture, h katerim prihajamo. V globokih jamah so bili veliki kipi oseb iz zgodovine otoka. V zares veliki jami pa nemo, že dolga stoletja počiva ležeči kip Bude. Svetišče je ogleda vredno! Zaradi svetle polti in ženinih las sva bila takoj opazna, a trudila sva se prikazati spoštovanje do kulture. Čudi pa me, zakaj smo Evropejci tako popustljivi do prišlekov v Evropi in tako premalo ponosni na svoj svet.

Naslednja načrtovana točka ogleda je bila znamenita skalna tvorba, imenovana Levja skala.

Masiven skalni stolp, skoraj 200 metrov visok, je izbral kralj za svojo prestolnico. Zgradil je palačo na vrhu te skale in okrasil njene stene z barvitimi freskami. Na majhnem platoju, ki je na pol poti na to skalo, je zgradil vhodno poslopje v obliki ogromnega leva. Ime mesta je Levja skala ali Sigiriya.

Levja skala

Sigiriya je danes na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Človek težko verjame, kako ponižno stopajo množice po teh nenavadnih poteh kljub peklenski vročini. Korak za korakom se valijo kolone ljudi po strmih stopnicah v tihem patosu proti vrhu  svetišča. Prišleki, ki te kulture in zgodovine ne poznamo dovolj, se vsaj trudimo biti podobni, da bi začutili duhovnost, ki te s časom prevzema. In zares! Ko sva tudi midva v zbiti koloni prikorakala na vrh visoke Levje skale, se je tudi nama odprl širni svet lepe dežele. Pod nama je bila ogromna, nikjer končana džungla, iz katere so kot gobe ponosno glavo dvigovale številne verske stupe. Šele sedaj sva zares videla, koliko je teh velikih in manjših svetišč po širni deželi. Neglede na rasno raznolikost je Šrilanka seveda predvsem budistična dežela.

V tej tropski pripeki človek nima občutka za lakoto. Zanimivo pa je, kako ljudje cenijo navadno vodo. Precej je ljudi, ki za manj kot dolar ponuja plastenke vode, katera se nikakor ne more primerjati z našo hladno studenčnico. Za naju je bila bolj zanimiva pijača iz kokosovega sadeža, ki ga odprejo z mačeto. Če le ni bil sadež preveč pregret, je bila sveža pijača dobra.

Za zgodnji popoldan sva imela v načrtu obiskati glavne junake Šrilanke. Na otoku je precej narodnih parkov, kjer se gibljejo črede slonov. Najela sva svoj jeep in se popeljala po označenih poteh parka. Skoraj sva že podvomila o pravem trenutku izleta, a kmalu je bilo veselja res veliko. Sloni so res ogromni in vsaj oni ne upoštevajo vseh človeških modrosti. Prilomastijo skozi najbolj neverjetno grmovje in se dobesedno podelajo na sredino ceste. So pa slonice zelo pazljive mamice. Zelo skrbno in počasi se premikajo po zaraščenem terenu, na čistini in ob vodi pa celo dovolijo mladičku, da jih med hojo vleče za rep. Zanimivi so ti na videz okorni bratci mamutov. Sloni pa ne bodo izumrli. Na Šrilanki sva jih videla veliko.

Junaki Srilanke

Pot nazaj v najin hotel se je vlekla skoraj tri ure, pa je bilo kar udobno, da sva imela taksista in sva lahko dremala na sedežih, kolikor je pač cesta dovolila. Res je ob ekvatorju prehod med svetlobo dneva in temo noči izrazito hiter. Mogoče bolj kot večerja v luksuznem hotelu je prijala pijača. Sprati s sebe ves ta dnevni pot in prah ob hladnem Heinekenu pa nam Evropejcem tudi godi.

Navadila sva se sistema v hotelu. Za novi dan sva si zamislila zgodnji zajtrk. Obisk starega mesta Kandy, ki leži zares v centru Šrilanke, je bil smiseln zaradi več zanimivosti. Pomembno je tudi to, da je prijateljica, ki nama je pomagala zrežirati potepanje po tej lepi deželi, doma ravno v Kandyu in sva jo hotela srečati. Ker se je najin šofer kazal kot solidna izbira, sva si ga kar rezervirala za ostale dneve. Nekako se je pokazalo, da smo vsi zadovoljni z dogovorom. Tokrat se mi je pokrajina zdela že kar urbana. Kandy je bil v daljni zgodovini prestolnica kraljestva. Vidi se vpliv kolonialistov in njihova zapuščina. Presenetila so me polja riža, nasadi kavčukovcev in sadnega drevja in seveda veliko železniških tirov, ki so pa zares bili v različnih stopnjah propadanja. Angleški imperialisti so znani po železniških povezavah, ki pa jih novi »svobodni lastniki« precej zanemarjajo. Bolj smo se dvigovali v višave in že tudi proti nasadom čaja, bolj smo se približevali mestu. Seveda sva bila klasična turista in sva obiskala tovarno za predelavo čajev. Čaj je vendarle ponos in »Formula ena« dežele. Sama tehnologija me je precej spominjala na slike tovarn iz industrijske revolucije osemnajstega stoletja. Ampak, že mora biti tako in mogoče pa je ravno zato turistom zanimivo! Staro mesto Kandy mi je priraslo k srcu. Že sama lega na visoki nadmorski višini ponuja prijetno bivanje, ima lepo urejene parke, pa jezero, ki tudi daje občutek svežine.

Kandy je res prijetno mesto

V Kandyu se nismo srečali s prijateljico, govorili smo le po telefonu. A dragocena je bila izkušnja z enim največjim svetiščem budističnega sveta. V veliki masi ljudi sva tudi midva obiskala veliki, beli tempelj, kjer hranijo zlati Budin zob. Midva sva prišla v to okolje, midva sva dolžna vsaj pokazati spoštovanje do njihovega prepričanja. In vsaj mislim, da sva pošteno stopala med nepregledno množico globokih vernikov, ki so s cvetjem in darili izkazovali vero zlatim relikvijam.

Čudno, globoko, a tako je! Proti koncu dneva sva si ogledala še nastope plesnih skupin moških plesalcev v čudnih kostumih in za konec, za slovo od lepega, starega mesta, sva si privoščila tradicionalno masažo z obilico olja. Veliko presenečenje sva doživela na koncu dneva, ko sva v Kandyu, v tovarni draguljev, dobila vodenje v slovenskem jeziku. Kljub temu presenečenju draguljev nisva kupila! Nočno vožnjo v Negombo, v najin obmorski hotel, sva utrujena prespala na zadnjem sedežu avtomobila. Dan je bil res poln, nabit z dogodivščinami.

Včasih imaš občutek, da dnevi letijo hitreje kot galebi na nebu. Kar štiri dni sva že raziskovala ta lepi otok, a ta dan je bil najbolj pričakovan! Dopoldne sem se malo namakal v morju, ki pa ni bilo najbolj toplo. Je pa mivka na plaži bila tako prepečena od sonca, da z bosimi nogami res nisi mogel narediti niti koraka. Kasneje sva na ulici mesta najela prevozno sredstvo in se odpeljala na ribjo tržnico. To pa je bilo nekaj! Tuk tuk, najin prevoz, je bil poceni, a zelo zanimiv. Tuk tuk je tipičen azijski taksi. Spredaj je motor in zadaj prikolica za dva potnika. Kljub navidezni nerodnosti vozila lahko pritrdim, da je zelo gibčno vozilo za ta južnjaški promet. Navidezni prometni kaos premaguje z lahkoto! Ko sva se približevala mestni tržnici, sva že na daleč zavohala material za prodajo. Pa tudi naravne plenilce, galebe in mačke je bilo videti povsod. Ogromna površina mizic s postavljenimi strešicami, verjetno najbolj zaradi žgočega sonca, je zares ponujala vse mogoče vodne zaklade. Nekatere ribe so bile prav strašljive. A še preden sva zares zadihala od presenečenja, se je na mojo blondinko, ženo, po njegovi oceni Avstrijko, dobesedno nalepil star možakar in nama je po vsej sili hotel biti vodič. Njegova vztrajnost se mu je tokrat izplačala.

Na ribji tržnici

Njegova prostovoljna dejavnost je počasi popuščala in vsakih pet minut je govoril bolj in bolj o denarju. No, saj nama je bil po svoje zanimiv in tudi koristen. Brez zadržkov je z rokami vlačil vse mogoče ribe z miz. Zanimivo je bilo videti pripravo za sušenje rib na soncu. Ogromno nalovljenih, drobnih rib se je sušilo na preprogah. Delavce so motili le ptiči in mačke. Najin prostovoljni vodnik naju je na koncu dodobra izučil o tej revščini in se pomiril šele, ko je dobil nekaj  denarja, na katerega menda v začetku srečanja niti pomislil ni! Ampak midva sva zaključila, da tudi v Sloveniji vsaka komedija nekaj stane.

Popoldne sva imela v načrtu najzahtevnejšo turo najinega obiska Šrilanke. S šoferjem smo se dogovorili za dolgo, zares mučno vožnjo pod vznožje 2243m visoke gore, ki je sveta za številna ljudstva. Budisti, muslimani, kristjani in hindujci se strinjajo, da je tu bil narejen prvi korak njihovega začetnika. Gora nosi ime po Adamu, ki je prav na tej gori začel zemeljsko življenje. Ceste so postajale z višino res ozke in slabe kljub obiskanosti in slavi, ki jo ima gora.

Adams peak zjutraj

Pod goro sva se prebila že v močnem zatonu dneva. Namen glavne množice obiskovalcev je pričakovanje in opazovanje rasti dneva in opazovanje sončnega vzhoda, kar simbolično predstavlja začetek življenja. Seveda so pod goro, ki je vulkanski stožec, izkušeni trgovci že postavili vasice in tržnice tako, da pravzaprav ni nihče več le utrujeni romar, ki bi bil sit le od globoke vere. Tudi midva sva nekaj uric počitka opravila v zavetišču in ob drugi uri zjutraj, v popolni temi, začela najino romanje na vrh gore. Pot na 2243m visoki stožec je lepo in varno speljana, kljub nekaterim strminam z več tisočimi stopnicami in čudovitimi električnimi lučkami, ki se v daljavi fantastično vidijo in zares vzbujajo duhovni prepih. Tri ali štiri ure hoje in volje je potrebnih, da se med množico prebiješ na vrh, kjer se pa največja atrakcija šele začne. Vrh stožca je dokaj majhen in nevarno prepaden. Kljub mrazu, imela sva oblečene bunde in kape, se morajo vsi obiskovalci sezuti in v miru pričakati simbolični začetek nečega …. Sledijo zvonovi in darovanja, procesije in petje in nato sledi sončni vzhod. Ljudje fanatično slikajo »mlado sonce in rast dneva«. Zaradi bližine ekvatorja je prehod iz teme v dan zelo hiter. Sonce nas je malo manj razumne vernike pogrelo in razveselilo tudi zato, da smo lahko končali z verskim festivalom, ki se je že kar vlekel. Vrata za sestop z gore so bila namreč zaprta. Spuščanje z Adamovega vrha, s svetišča, z vulkanskega stožca, kakorkoli ga kdo razume, je bilo zelo prijetno kljub dolgi poti in tisočim stopnicami. V gorah vedno občutiš olajšanje z dihanjem in toploto, ko prehajaš v nižja področja. Ob devetih zjutraj sva že oba sicer utrujena, a vesela zajtrkovala v vasici, kjer je bil parkiran avtomobil. Adamov vrh je bila lepa dogodivščina. Ko smo se spuščali z avtom po hribih, smo se vozili mimo neskončnih plantaž čaja. Kot otrok sem s starši v gozdovih nabiral borovnice. Asociacija na darove narave je bila totalna. Zelo nizko grmičevje in na stotine je pridnih delavcev, ki smukajo liste. Najboljši čaj uspeva menda le na Šrilanki in to visoko v hribovju.

Prehod iz zares lepe dežele, mogoče finančno revne, v rajske Maldive ni le v klasičnem koraku človeka. Narediti je potrebno več preskokov v glavi. Mogoče je bil za naju, ki sva bila naduta evropska turista, to le grdo narejen enourni skok z letalom. Zjutraj ob sedmi uri sva zapustila letališče v Colombu in kmalu skozi okno aviona že videla novo, noro pravljico, a s povsem drugo pravljično vsebino. Ne verjamem, da obstaja človek, ki ga ti otočki in barve ne bi očarali. V Male, glavno mesto otočja, sva priletela dopoldne in turistični vrvež je bil na višku. Maldivi so kraljevina in pokazalo se je, kako natančna je kontrola prišlekov. V kratkem času so nas vse potnike iz letala razporedili in poslali na naše izbrane otočke. S hitrim gliserjem smo drveli na našo lokacijo. Sonce se je smejalo s širokim nasmehom, beli galebi so kot dnevne zvezdice preletavali nebo, valovi so mahali z belo peno preko modrine in delfini so poplesavali okoli čolna.

Otoček

Že začetek je kazal na kraljevski oddih. Res, dogajanje na otoku je pomenilo totalno otroško razvajanje. Imela sva svojo hiško s teraso na vodi in imela sva  prehrano in pijačo po želji. Mnogokrat imena hrane nisva poznala, pogosto tudi okusa nisva znala določiti, ampak bilo je vrhunsko dobro. Žena je kulinarični strokovnjak in ima navado, da preizkusi vse sorte jedi. Kar smejalo se nama je, ker so nastale težave. Vsega je bilo namreč preveč. Sicer pa saj želje niso mogle biti neskončne. Površina celega otoka je bila približno v velikosti nogometnega stadiona. Potapljala sva se in uživala v čudovitih podvodnih barvah. So pa morski tokovi zelo močni in plavalec mora biti precej dober, da se jim zoperstavi. Izredno zanimivi so prehodi med dnevom in nočjo, ki so strašno hitri. Sonce zares vstane iz vode in se na koncu dneva zlije v morje. Je še kje kakšna približno taka romantična podoba? Štiri dni takega življenja je bilo dovolj! Človek izgubi moč in občutek za realno življenje. Pred desetimi leti, ko sva bila prvič v tem paradižu, je bilo v najinem življenju marsikaj drugače. Sedaj imava v svoji deželi, doma, že tudi največje zaklade celega sveta. Pogrešala sva ga! Po devetih dnevih pomorskih potepanj naju je vleklo v domači pristan. Z letališča Male sva poletela proti Dohi. Realnost severa se je vedno bolj kazala kljub klasiki avionov. Ma ja, še vedno je bil mesec februar. V Dohi, na letališču, sva verjetno že tudi zaradi noči in utrujenosti oblekla toplejša oblačila. A pot je bila še dolga. Dremanje, razmišljanje in grabljenje po možganih postane stalnica na takih poletih. In ko sva v Zagrebu končala z letali, sva že skoraj začutila dom. Spet so bila pričakovanja. A tokrat so bila malo drugačna: pričakovanje doma, kraja, najbližjih, najdražjih!

Otočki v Indijskem oceanu so resnična pravljica. A za koga! Za »tamkajšnje staroselce« so še realnost, za nekatere so borba za preživetje in za obiskovalce s severne poloble Zemlje so obisk raja. Nama so se enostavno zapisali kot čudoviti kotički na Zemlji, ki bi jih še hotela doživeti in seveda deliti s svojimi najdražjimi. Zanimivo pa postane razmišljanje, ko izveš novico: Dva meseca po najinem obisku in uživanju na Šrilanki so prav v krajih, kjer sva stanovala in se gibala, izvedli več terorističnih napadov, v katerih je bilo ubitih in ranjenih preko sto ljudi! Nori svet.

Rajski otoček

 

Komentarji bralcev ( 0 )

TRI CINE – ITALIJA

Tri Cine

Kar nekaj gorskih verig je, ki jih opisujejo kot najlepše bisere sveta. Tisto absolutno je zame vedno vprašljivo. Opažam, da sem celo življenje tak nejeverni Tomažek … Jaz nikoli ne bom samozavestno in glasno trdil, da sem že videl vse najlepše, čeprav mi je bilo ponujeno veliko. Sreča, radost, lepota, … vse je povezano z zornim kotom osebe. Tokrat je bila glavni krivec za gorsko radost moja žena. Nekega popoldneva me je presenetila z izjavo, da bi končno že enkrat pokukala k sosedom v Italijo in obiskala Dolomite. Uh, kako enostavno je na glas iztisniti to besedo Dolomiti. Zadevo pa je zakuhala še tako daleč, da je že rezervirala prenočišče v majhni vasici v dolini Cadore. Torej je misel postala dejstvo!
Nekaj dni pred iztekom mojih počitnic sva se po hitrem zajtrku odpeljala proti Italiji. Da pot ne bi bila preveč dolgočasna, sva naredila krožni načrt. Pri tromeji Slovenija, Italija in Avstrija, pri Trbižu, sva se odločila za pot proti jugu in pri kraju Tolmeč zapustila dirkalno cesto in množice avtomobilov, ki so drveli proti Jadranu. Vračala naj bi se po avstrijskih cestah. Zares se je vožnja v hipu spremenila. Ko že misliš, da si opravil polovico poti, se obrne drugače. Ne, ceste so bile še vedno lepe, urejene, a med počasnejšo vožnjo je postalo več časa še za panoramske oglede. Ozke dolinice in prelazi so se počasi izmenjevali in tudi promet je postal prav počitniški. Da so Italijani motoristični in kolesarski norci sem že slutil, a tu sva doživljala potrditev. Gorski svet nam Slovencem ni tuj. Treba je priznati, da so ceste kljub višinam zelo lepe, a na vrhovih prelazov je mrgolelo kolesarjev in pohodnikov. Tudi urejenih kočic in gondol, ki so izvabljale denar, ni manjkalo. Sončen avgustovski dan je bil. Pa vendar sem bil vesel, ko sva privihrala v najino dolinico Cadore in našla najin domek za eno noč v obcestnem hotelčku Bel Sit. Šofer se je utrudil kljub lepi naravi in mirni vožnji čez prelaze. Še pred mrakom sva naredila precej pametno potezo. Za naslednji dan sva si ogledala bližnjo okolico. Mesto Cortina je umiralo v mraku in bilo je primerno, da sva ga obiskala brez časovne ihte. Ulice so bile polne ljudi, ki pravzaprav ne vedo, kako bi zaključili vroč poletni dan. Nad mestom so se bohotile gore, Monte Cristalo pa kakor da je iskal še zadnje dejanje poletnega dneva. Nato sva z Jadranko našla cesto do jezera Misurina in iztočnico za obhod slavnih vrhov Tri Cine. Prvi dan se je lepo končal.

cortina d ampezzo

Noč v obcestnem počivališču, v dolini Cadore, je minila hitro, saj v poletnih dnevih vendarle kraljuje zlata svetloba sonca. A nočni spanec ni bil miren. Plaval sem po zapisih mojega dedija Ožbija. Bil je osemnajstletnik, avstroogrski vojak, tukaj je bil težko ranjen v prvi svetovni vojni, kot po čudežu so ga rešili nasprotniki in ga s prestreljenim pljučnim krilom odnesli v italijanski vojaški lazaret …, in preživel je. Bogu hvala, pošteni fantje! Kar zadovoljen sem se vrnil v sedanjost in srečen opazoval Jadranko, ki je uživala v mirnem spancu. Sončni žarki so tudi njo počasi žgečkali po ličkah. Po zgodnjem zajtrku sva od domačinov dobila še nekaj koristnih nasvetov za načrtovani dan. Zares sva se bala zastojev in horde turistov, ki sva jih opazovala že na prejšnjih prelazih in hribčkih. Narava in okolje sta čudovita, toda cesta proti Cortini se je polnila z avtomobili in tistih dvajset kilometrov je postajalo še daljših. Boljši občutki so postali, ko sva zapustila mondeno mesto in začela pridobivati nadmorsko višino. Saj je bilo še vedno vse povezano s turizmom, le da so postajali turisti bolj in bolj podobni gornikom. Višina in lepote so razpršile tudi ideje pohodnikov. Gorsko jezero Misurina je prevzelo nekaj turistov, tako da sva do cestne zapore pridrvela presenetljivo hitro. Ni naju zmotilo plačilo cestnine, le na glas sva jo primerjala s slovenskimi cestami: » Ej, ej, Slovenija!« Če sva že plačala cestnino, sva jo kar dobro unovčila. V zelo kratkem času sva pridobila precej višine. Zadnje parkirišče pred kočo Auronzo je bilo na prvi pogled strašljivo. Avtomobilov, pravzaprav pločevine vseh človeških izumov, je bilo noro veliko. Čestitam redarjem, ki so nas rutinirano usmerjali. Še krave, ki so se pasle po robovih, bi morale biti zaradi varnosti privezane. Končno sva postala gornika. Z visokogorjem imava izkušnje in zato sva nahrbtnike res lepo nabutala s toplimi oblačili kljub špici poletne sezone.

Pot okoli Cin

Že sem skoraj pokaral ženo za uro zamude, a sem se spomnil, da pametni raje molčijo. Oblaki in meglice so pokrile skalovje in prvi vtisi v višini niso bili najlepši. Kakorkoli že bo, tukaj sva in okoli teh slavnih gor bova le prišla! Navzdol, pogled na jezero Misurina, pa je bil naravnost bombastičen. Obsijano jezero in pravljični pas zelenja okoli. Hladni veter, ki je v gorah itak spremljevalec, pa je dajal upanje za spremembo vremena tudi visoko zgoraj. Vremenska napoved ni bila slaba! Ker sva bila prvič v tem pogorju, nisva izbirala težjih poti. Po smerokazih in po skupinah turistov sva tudi midva izbrala enostavno pot po vzhodni strani proti zavetišču Lavaredo. Če se je v višavah karkoli zbistrilo, sva hitro, prav nestrpno poslikala vrhove. Nisva bila povprečna turista. Najina oprema in kondicija sta pokazali, da sva sposobna še kaj več kot horde turistov. Ponosen sem bil na ženo. Tudi kočo Lavaredo sva hitro pustila za sabo. Na majhnem prelazu nad kočo pa je veter opravil svojo nalogo in razpihal oblake. Cine so se ponudile za fotografiranje. Sicer sva sestopala na severno stran, kjer so skale pošiljale senco in hlad, a scena s popolno sliko Treh Cin je pretehtala vse težave. Pa saj jih pravzaprav ni bilo. Slovenci smo gorniki! Naslednjo kočo Locatelli sva hitro opazila in sva jo zaradi lepšega vremena in glasne množice ljudi kar ignorirala. Našla sva zavetje v skalicah in uživala v frontalnem pogledu na te slavne Tri Cine.

Veter je opravil svoje delo

Ko je veter opravil svojo nalogo do potankosti, ko se je razkadila vsa megla in tema z oblaki vred, potem so Cine zažarele v celoti. Sploh ni bilo zavedanja lakote po hrani, bil je trenutek gorskega miru in grabljenje duše … Pot nazaj, do parkirišča, je speljana po zahodni strani Cin. A če imaš srečo in zadovoljstvo v sebi, ni težko premagovati bregov. Na koncu, pred avtom, so naju pozdravile krave in potrdile vedenje, da niso vse vijolične barve. Ker so bile tako lepo okrašene z zvončki, sva jih seveda morala arhivirati za najinega vnuka Lana. Z italijanskim delom izleta sva bila super zadovoljna. Sedaj naju je čakala še vožnja čez doline in prelaze v Avstrijo.
Spust z avtom, z višine dva tisoč metrov, je bil evforičen. Lep zaključek italijanskega izleta je bil, pa še na koncu blagoslov Treh Cin sva dobila. Kaj bi še? Nižje se je začelo ogrevati ozračje in oči sva pasla po lepih zelenih jezerih, ki jih ne zmanjka v tem gorskem svetu. Cesta proti Toblachu je bila res uživancija. Južna Tirolska ima ja velik turistični sloves, a sedaj kakor da ni poletnega norenja! No, pa se je hitro zasukalo. Kmalu sva zavila v tiho dolino Antholzer, na sever, v smer Avstrije. Prozorna čistoča, urejene ceste, zelena jezerca. Na levi stoji visoka gorska pregrada z imenom Schwarze wand. Vse se je odvijalo popolno kot v otroških slikanicah, a le do rdečega semaforja. Po zoženju doline v dolinico, tipično za ostri alpski svet, je tudi cesta postala ožja. Še vedno je bilo okolje pravljično, cesta je bila urejena, a postala je presenetljivo tesna. Stop! Stali smo pred semaforjem. Stojimo pred rdečo lučjo. Stojimo, stojimo, stojimo … »Je mogoče okvara na semaforju?« Ker se je okoli naju že nabralo veliko avtov in motoristov, sem bil vsaj malo potolažen. Po trideset minutni rdeči luči in po dolgotrajnem zehanju v stoječi koloni smo tudi mi dobili zadoščenje. Zelena!

V Avstriji, St. Jakob

Zapodili smo se po strmi »ozkotirni« cesti in po dvajsetih minutah vožnje v enosmernem prometu dosegli avstrijsko stran. Ali je ta visokogorski prelaz s to cestico mišljen kot turistična atrakcija? Če si počitniško razpoložen, jemlješ pač vsako zadevo bolj mehko. Na vrhu prelaza pa, kot je na Tirolskem že klasika, nori stotine turistov. Mogoče se tudi oni niso jezili na rdečo luč! Zaradi odprtosti gorskega sveta in lepote zelenega jezera, ki je na višini dva tisoč metrov, sva hitro pozabila na to nemarno rdečo zaporo. Začela sva se spuščati proti dolini Deferenggen v Avstrijo. Pravzaprav pa je bila Avstrija le ozemeljsko označena na zemljevidu. Migracije turistov danes ne štejejo držav, ne mej. Za pozdrav v Avstriji nama je vreme lepo opralo avtomobil in strma cesta ni bila kaj prijazna. K sreči se je dan prevešal v zadnjo fazo in v Sant Jakobu sva se ustavila in prenočevala. Ponoči nas je prešla deževna fronta in noč se skoraj ni hotela končati. Jutro je bilo še vedno temno in nadelano z oblaki, midva pa sva bila turista brez zarisanih obveznosti in nisva preveč godrnjala. Zajtrk se je zavlekel in lastnik hotelčka Peter je tudi rad kramljal. Ni pa vedel za najino skrito željo, da bi tudi avstrijski del izleta rada preživela na polno. Želja je bila bližina Grossgloknerja. Realnost je bila, da tokrat gora odpade, a naj ne v celoti. Goro sva že večkrat osvojila z južne strani. Tokrat pa sva se zapodila proti gori po severni strani in seveda skozi lepo gorsko vasico Heiligenblut, ki ima zares svetovno lego. Kljub kislemu vremenu naju je že prvi pogled na vasico očaral.

Pravljična vas

V »backstagu« sva v mislih videla strmo goro z ledeno, belo srajco. Tam se Grossglockner bohoti in izzivalno vabi. Pogosto se zgodi, da je duh močnejši od materije. In verjetno je bilo to tisto, da sva si tako krasno predstavljala tega velikana. Rosilo je. Pri plačilu cestnine sem celo v smehu vprašal za popust zaradi vremena. Vrnjen je bil le nasmeh! Grossglockner Hochalpenstrasse je ena izmed zelo slavnih gorskih cest in kljub višini tudi turistično zelo obljudena. Na končnem parkirišču, Kaiser Franz Josef Hohe, ki so ga spremenili v kar veliko garažno hišo, sva se lepo zimsko obložila z obleko. Gora naju ni nič kaj prijazno sprejela. Še več. Z dežjem in snežnico naju je posvarila pred prevelikim pohlepom. Pa vseeno sva se počutila močna. Sprehoditi sva se hotela ob ledeniku Pasterza in doseči nekaj dodatne višine. Pred dvajsetimi leti sem s starši tukaj obiskal sosednji vrh in kočo Oberwaldner. Ideja se je vseeno zdela uresničljiva. Skozi rudarske tunele, ki jih je kar pet, sva se dvigovala in kasneje kljubovala vremenu. Ko so se končali rovi, sva na prepišnem terenu poleg mraza občutila še vlago. Nič ni šlo po načrtu. Oberwaldner Hute bo pač stala zgoraj še nekaj časa. Pametni odnehajo, je pravilo, čeprav se kasneje tudi kesajo …

Grossglockner tokrat ni bil prizanesljiv

Pa je bilo kar nekaj modrosti pri tej odločitvi. V toplem avtomobilu sva lepo zamenjala mokra oblačila in tudi mirno pomalicala zaslužene žemljice. Pred sabo sva imela še dolgo pot proti domu.

Dež je tisti dan hotel nadoknaditi vso suho poletje. Nazaj proti domu je bila avtocesta velik del pravi vodni bazen in šele Vrbsko jezero je ukrotilo to mokro nadlogo. Na počivališču ob Vrbskem jezeru sva ob pitju kave zaključila najin izletniški krog. Lepo se nama je godilo. Tri dni sva bila potepuha. Znala sva videti lepote sveta in se veseliti. Tudi to je sposobnost. Hvala za podarjeno ….

Grossglockner

 

Komentarji bralcev ( 0 )

ZANZIBAR AFRIKA

Pobiranje darov morja – ALGE

Bila sva v Afriki. Ja, na tistem zamorskem kontinentu sva bila z ženo že pred desetimi leti, v severni Afriki, zelo blizu Sudana, a tisto je bila predvsem arabska Afrika. Tokrat sva preletela ekvator in res pristala med ta pravimi, črnimi, v Tanzaniji. Bila sva na tanzanijskemu otoku Zanzibar. Zanimivo, da sem v Tanzaniji imel prijatelja, ki me je vsako leto vabil na obisk. Nisem se mu odzival. Kakor da se mora res nekaj premakniti, da storiš dejanje! Prijatelj je tam nesrečno umrl.
Moja žena je pri načrtovanju izletov umetnik svetovnega formata. Velikokrat se zgodi, da je prav užaljena, ker ji ne sledim pri njenem stalnem raziskovanju. Smo si pač različni in celo pravijo, da se različnosti pogosto privlačijo. No, za pravo Afriko tokrat ni bilo dileme. Malo me je mikala slavna gora v bližini, a vedno bolj ugotavljam, da vsega itak ne zmorem … Goro Kilimanjaro pa sem vendarle videl skozi okno aviona in nenavadne pojave vzhodnoafriškega morja sem tudi spoznal.
Meseca februarja sva se na našem malem letališču vkrcala v malo letalo. Kako majhno, slovensko je vse skupaj v naši državici. Ko si v zraku in ko poslušaš ropot aviona, se kmalu zaveš širine sveta. Ne le jeziki, tudi brezmejnost, ki jo avioni z lahkoto premagujejo, ti razburka misli. V Istanbulu pa se je svet tudi na Zemlji odprl. Veliko je letališče, veliko je ljudi, veliko je različnih …. Nadaljevanje poleta je bilo kar kmalu. Letalske karte so bile tokrat odlične. Je bilo pa več sitnosti pri vkrcavanju, saj v velika letala vstopa veliko ljudi in to zelo različnih. Polet v Tanzanijo, na otok Zanzibar, je trajal novih sedem ur. Časa za »praskanje« po svoji glavi je v takih situacijah ogromno in zdolgočaseno dremanje je nuja. Afriško sonce se je naveličalo svetiti in je prepustilo glavno vlogo zvezdam. V globoki noči smo pristali na letališču na Zanzibarju, pri mestu Stone Town. Za navidezno stroge južnjaške kontrolorje sva imela pripravljene »adute v žepu«. Po dosedanjih izkušnjah sva vedela, da se ne izplača utrujen razpravljati o pravilih na letališču. Osebni dokumenti, potrdila o cepljenju, mali dolarji v žepu, vse pride prav. Tokrat sva presenetljivo hitro dobila vizo in prtljago. »Pot v zamorsko noč« nama je bila odprta. Sva pa bila zelo zelo hvaležna prijateljici, ki nama je poslala taksista in sva lahko z enim očesom že počivala vso uro vožnje do nastanitve v lepem resortu na vzhodni obali Pwani. Malengo, tako je bilo ime šoferju, je kljub smrtni nočni uri poskušal biti zanimiv celo uro vožnje. Namesto glasbe je trosil njemu že slišane besede svetovnih jezikov. Seveda, je pač že izkušen »zamorski ekonomist« in se zaveda, od kod se da izvleči kaj malega. Malenga sva tudi kasneje še nekajkrat srečala in zaključek je bil tak, da smo bili vsi zadovoljni. Končno, ob peti uri zjutraj, s prvimi znaki rastočega dneva, sva prijadrala do želenega resorta in postelje. Še prej sva na najino veselje pri vratih slišala slovenski pozdrav najine gostiteljice. Izkazala se je!

Sanjski svet meseca februarja za Evropejce

V bungalovu sva spala kot prava afriška kolonialista v sveže prepleskani beli sobi z baročno izrezljanim pohištvom. Ne le temno pohištvo, tudi postrežki, vse je bilo v stilu temne zgodovine Afrike. Jutro, tako tako, spala sva do desete ure, pa je obljubljalo nekaj več. Najin domek je bil na obali in že prvi jutranji pogled je dobesedno dvignil razpoloženje. Ekvator. Ptičje petje, barvitost cvetja, lahen vetrič, sonce, mivka pa mivka, le morje, katerega sva slišala v nočnih urah prihoda, je izginilo. Vzhodnoafriška obala je znana po izredno močni dinamiki plime in oseke. Zjutraj se morje na uro natančno prestavi tudi za kilometre. Potem pa na zajtrk, na hrano, ki jo je obljubila najina gostiteljica. Bila je vrhunska. Fantastično uživam v morski hrani in sadju. Bila sva v raju. Ker sva prvo jutro kar v veliki meri raztegnila v dan, potegnila sva spanec na dolgo, sva prve oglede okoliša opravila zelo pazljivo. Za nas Evropejce je meseca februarja nevarno gol raziskovati plažo v Afriki. Kolikokrat sem to že občutil, a sem vedno znova in znova naivni Tonček. Ekvatorialno sonce ima zares bič.
Najin bungalov je stal na robu »turistične transverzale«. Potka desno ob obali je potekala ob bogatih turističnih resortih. Zares jih je mnogo. Leva stran pa je bolj prvinska. Ko sva se kljub opozorilu odločila za raziskovanje drugačnega sveta, sva zelo hitro dobila resnično sliko Afrike. Kot iz panja čebele, tako so dobesedno iz vsakega grma prilezli otroci in naju otipavali in prosjačili z nenavadnimi kretnjami. V minuti jih je bilo petdeset okoli naju in nastal je pravi kaos. Na srečo naju je rešil veliki fant, Masaj, z dolgo palico.

Drugačen svet

Pozneje sva spoznala, da so ti rdeče oblečeni Masaji plačani, da na obali vzdržujejo red. Vsi se zavedajo pomena turizma. Saj so otroci prisrčni, toda njihova vzgoja je zelo prepuščena naravi. Malo popraskana, malo prestrašena in predvsem podučena sva se vrnila v najin domek in občutila sva sproščenost le za ograjo. Poduk narave je bil krut, a je realističen! S pridobljenimi izkušnjami sva postala v naslednjih dneh malo manj evropsko vzvišena. Manj opazno sva se začela gibati po okolici, če je to sploh bilo manj opazno. Sposodila sva si kolesi in s hitrim tempom oddirjala mimo vasice. Kdo bi si mislil, da bom kdaj norel s kolesom po plaži v Afriki! Kužki, koze, kure, race, vso to carstvo, ki jih mi štejemo za domače živali, so se tu zares svobodno gibali. Niso jih motili kupi gnoja, ne trgovinice, ne »utice z mesom«, ne otroške igre, ne stranišča in ne smetišča. Prava zakladnica svobode ali sociološko-filozofska nadgradnja evropske svobode. Meso me res ni zanimalo! Super pa je bilo vsaj prikazati zanimanje za raznovrstnost rastlinja. Pravzaprav si lahko vso barvno floro tudi jedel. V ustih sva si ustvarjala mavrico barv in okusov.

S kolesom sva bila hitrejša

Sestra, ki je po poklicu zdravnica, nama je priložila tudi nekaj škatlic strupov za lajšanje tegob, ki bi lahko nastale. A ko si enkrat v ekstazi, ni več zavestne kontrole. Navdušenje dre!
Čofotanja v vodi je bilo itak veliko. Morje ob Ekvatorju je konstantno zelo toplo, a plavanje preko dneva zaradi žarčenja sonca ni priporočljivo. Na ženino vzpodbujanje sem se prijavil na potapljaški izlet. Hvaležen sem, da me mnogokrat vzpodbuja pri raznovrstnih dejavnostih. Kljub visoki ceni denar ni vreden takih dogodivščin! Z vodnikom in s tremi turisti, ki so prišli iz spodnjega dela otoka, smo se s hitrim čolnom odpeljali proti odprtemu morju. Človek bi se kar prestrašil ob pogledu na odprtost, prostranost, v katero smo drveli. Resnica pa je in vodnik je to dobro vedel, da je vzhodnoafriška obala zares drugačna. Plitvina ni hotela popustiti. No, končno smo pridivjali do drugačne barve morja.

Topli ocean je rajski za potapljanje

Kasneje smo tudi mi spoznali, da je to pravzaprav podor dna, ob katerem se je pestrost podvodnega življa pomnogoterila. Podvodni svet ekvatorialnega morja je barvit, strašen, vabljiv, ampak le za tistega, ki ima vsaj malo moči. Ni problem hladni tok, ki te občasno zalije in ohladi. Večji problem predstavlja hitrost toka. Zgodi se, da se v barvah podvodnega sveta in tišine preveč umiriš in zasanjaš, pa že izgubiš bližino svojega čolna. Tudi živalskega sveta je bilo veliko v globini. Kasneje smo se odpeljali še do zares majhnega otočka z nadmorsko višino en meter. Lahko smo se odpočili na »trdni zemljici«, a vsekakor je bilo bolj frajersko potopiti prej se na »sredini oceana«! Proti zatonu dneva smo bili že doma, kjer sem ob navdušenju nad hrano in pijačo pripovedoval še dogodivščine s potapljanja. Bilo je dinamično!
Zanimala naju je tudi geografija in zgodovina otoka, saj je otok zgodovinsko znan kot nekdanje zbirališče sužnjev za vzhodne dežele. Ime Zanzibar zveni tako zgodovinsko pravljično in tudi je. Spoznala sva pojmovanje Tanganika, Tanzanija, Zanzibar …

Južnjaška tržnica

Preko gostiteljice, ki se je zelo trudila, sva najela izkušenega vodnika za ogled glavnega mesta. Šofer Malengo, že znanec, naju je po podeželski cesti peljal v staro mesto Stone Town. Nekaj dogodivščin bi človeka presunilo, a sva skozi leta potovanj po svetu že videla precej podobne revščine, podeželsko životarjenje, porušene, nedokončane hiše in šole, primitivno poljedelstvo in tržnice. Toplote in sladke vode pa le imajo tukaj dovolj. Pravzaprav potrebujejo le nekaj varnosti nad glavo in mir. Vprašanje je, kdo se zaveda, koliko balasta imamo v Evropi okoli sebe. V starem mestu je šofer našel vodnika, ki nama je pomagal odkrivati tukajšnji svet. In res je bil črn črnec, Hasan mu je bilo ime, in bil je dober človek. Začeli smo na klasični, južnjaški, ribji tržnici. Morje je še neodkrit svet. Tisto malo, kar sem opazil med potapljanjem, ni bilo nič v primerjavi z velikankami, lignji, raki in kupi nepoznanih bitij. Med njimi so se brez sramu motovilile mačke in si oblizovale gobce. Vsaj njih ni motil ribji smrad. Bolj vabljivo je bilo v predelu s sadjem in zelenjavo. Denar in cena sploh nista bila problem. Ampak kam naj z vso to krasno robo? No, južnjaška gostoljubnost pa tudi počasi prerase mejo! Po vroči tržnici smo zavili v stari del. Ja kam še lahko gremo, ko pa je že itak tako zdelano, umazano vse okoli nas … Ulice so postale silno ozke, zanemarjene in zdolgočaseni pogledi temnih obrazov so skoraj strašili. Morala sva zaupati Hasanu.

Pokristjanjevanje sužnjev

Pripeljal naju je do njihove največje bolečine, do temnih kletnih prostorov za zbiranje sužnjev, ki se pravzaprav sploh ne morejo tako imenovati. S posebnim tonom je govoril o strašljivi zgodovini dežele, kako so se gospodarji menjali, a trpeči so ostajali črni, isti. Zanimivo je tudi, da se sedaj na enem mestu lahko srečuje več vrst religij in to trenutno brez pretresov. Bila sva v krasni sultanovi palači in v anglikanski cerkvi, bila sva v parku med množico z odkritimi in pokritimi obrazi in med ljudmi, ki jih nisva razumela. Takšna je pač ta prepišna Afrika. Kot veliko zanimivost nama je Hasan pokazal tudi rojstno hišo znanega glasbenika, frontmana skupine Qeen, Fredya Mercurya. Hišo so spremenili v klasični zahodnjaški bar. Vedno se skrito v srcu nasmejim tem revnim ljudem, ki tako ponosno kažejo svoje stvaritve čisto v kopiranju zahodnega sveta. Nima smisla zadovoljevati tujce s stvarmi, od katerih pravzaprav bežimo! S tako mislijo sem se spet pozabaval, ko naju je Hasan ponosno pripeljal na teraso bara in smo zaključili naše oglede in križarjenje ob mrzlih steklenicah piva. Že kar utrujeni in malo nakresani smo poveličevali afriško sonce, ki se je spuščalo v morje. Oranžna in rdeča barva sta dobesedno scvrli modrino odprtega morja. A to so bili le fantazijski trenutki, kajti na Ekvatorju se noči in dnevi natančno in zelo hitro obrnejo.
Tako je bilo to najino uživanje. Verjetno je bilo tudi časovno primerno odmerjeno, kajti prepogosto se zgodi, da sčasoma človek utopi svojo glavo v dobroti. Nisva bogataša, nisva požrešna prevzetneža, a v tem zemeljskem paradižu sva vendarle izpadla kot carja. Opazovala sva in doživljala drugačnost sveta in načine razmišljanja in predvsem užila drugačnost februarske zime! Imela sva varen domek in gostiteljico, ki naju je razvajala z nenavadno hrano in nasveti. Sicer pa v tem revnem, a zanimivem svetu, sva srečevala tudi »svetovno znane trgovinice in zabavljaške hiše«.

Rojstna hiša Fredya Mercurya

Seveda so to bile lesene kolibe velikosti meter krat meter, a napisi so bili ekskluzivni: IKEA, Bife Fredya Mercurya, Masažni studio. Le kako nas vidijo ti ljudje?
Slovo in vračanje v zimo, v navajene ritme življenja, je spet velik korak. Sitnosti z uradniki in dolgotrajni poleti so nuja na poti. Spomini in zavedanje, da si videl nekaj drugačnega, pa te osrečuje. Malengo, Hasan, Masaji in otroci iz vasice naju bodo verjetno pozabili. Midva njih ne! Tudi najini gostiteljici tam spodaj bo bledel spomin na naju. Verjetno se že vsi ukvarjajo z istimi zadevami naprej. Za naju pa je bil to precej drugačen svet, velik svet črne Afrike! Hvala, da sva ga smela spoznati. V Istanbul smo prileteli popoldan. Zanimivo, da sem že po izstopu iz prvega aviona občutil piš domačega vetra. Seveda je bilo do Slovenije še daleč, a srečal sem že tudi belce.

 

Zaton dneva je vedno ob isti uri

Komentarji bralcev ( 0 )

Mexico – Yucatan

Mexico

Človek išče poti življenja, ki so za nekoga v danem trenutku nenavadna, čudna, drugič pa logična. Otrok hrepeni po sladoledu, mladostnik po avtu, starejši po domu… Ljudje smo nemirni in tako pač je. Verjetno so želje in ideje zapisane že v življenjski črti in jaz verjamem, da je tako!

Kot otrok sem veliko bral zgodovinske knjige in res so bile fascinantne tiste, ki so govorile o novem svetu. Odkrivanje sveta in neustrašni pomorščaki so za otroka željnega napetih zgodb strašno privlačni. Mehika je bila za naše prednike novi in tudi »nori svet«! Resnično, tudi danes, kljub tehnološki eksploziji, je Mehika novi ali pa vsaj oddaljeni svet. Z Jadranko sva jo izbrala za raziskovalni, uživaški izlet, za Evropo mrzlega meseca februarja. Mehiški polotok Yukatan pa naju je pričakal več kot prijetno topel. Priprave na tak izziv so kljub najinim precejšnim izkušnjam bile kar velike. Ne le razumevanje dežele, tudi zdravje in moč potrebuješ za tak izziv. Še vedno pa je vse skupaj »začinjeno z mistiko in zapisano v oblakih«!

Nekaj čez polnoč je bila ura odhoda na letališče v Avstrijo, v Gradec. Februarja tudi tam ni kaj topline, a vsaj začelo se je in startno črvičenje po telesu je bilo pozabljeno. Z letališči na severni polobli Zemlje imam dobre izkušnje. Internetne prijave držijo in tudi tu je denar sveta vladar. Razdalje pa so povsod enak problem. Potrpeti in preživeti moramo veliko poti v življenju pa kakorkoli se že zaključijo. V Frankfurtu sva z Jadranko ob dišeči kavi že opazovala rano jutro, ki se je pustilo razvajati sončnim žarkom. Kako čudna so letala, ki nas brezmejno nosijo. Kako čuden je človeški stroj, ki potrebuje le poljub sonca in duh kave za uspešen zagon dneva. Ampak zavedala sva se, da bo sedaj še rosni dan za naju presneto dolg. Potovala bova z njim z roko v roki in preživljala bova dobroto, ki nama je namenjena. Čezoceanska letala so zares ogromna. Da vse »štima« je mojstrstvo posebne sorte. Sedeža ob oknu sva bila zelo vesela, pa čeprav kmalu postane tudi taka razvada ničelna. Dvanajst ur poleta sva morala premagati, pretrpeti, pač preživeti. Ni enostavno, a pregovor iz vojaških časov drži: »Tisto kar se mora, ni težko!« Na Yukatan, v Cancun, sva priletela zvečer po lokalnem času. Na veselje je bila februarska zima v Evropi v hipu pozabljena in topel objem Mehike je bil prijetna dobrodošlica. Po izkušnjah iz  južnih dežel sva pričakovala več papirologije in komplikacij pri vstopu v državo, a Mehičani so se izkazali za praktike. Seveda, zavedajo se pomena turizma. »Mister, you only need money!« Transfer od letališča do najine nastanitve ob morju v predelu Akumal, na južni strani polotoka Yukatan, je bil brez problema. Res poznal se je poln dan, ki je tokrat imel več kot štiriindvajset ur! Nekaj je bilo še lokalnih dogodivščin, tipičnih za jug, a  v hotelu Oasis sva zatisnila oči zadovoljna. Smešno, a resnično, človek se vse pogosteje sam odloča koliko ur bo imel dan! Minuli dan je bil tik pred mojo telesno eksplozijo, a bil je uspešen!

Vetrovna obala Yukatana

Z novim jutrom so se začeli dnevi, »thinking of nothing«. Po zajtrku v veliki hotelski jedilnici sva raziskovala obalo in okoliš. Danes je taka zadeva smešna in to zaradi računalniških programov, ki ti dobesedno že prikažejo posteljo kjerkoli na naši ljubi Zemlji. Ampak vrhunsko je februarja čmokati po mivki v topli vodi, igrati se z valovi in skrivati se pod palmami. Ali si predstavljaš kaj lepšega? Kakor Pirati s Karibov sva srkala rum in mohitose in se prehranjevala angelsko. Morska hrana kot še nikoli v življenju. Raki, ribe, školjke …, kar žal mi je, da vso sladkost in dobroto človek ne more bolj enakomerno porazdeliti. Preko dneva je veter prijetno razbijal vročino. Pozna se, da je polotok odprt v Atlantik. Valovi so visoki, a zaradi moči sonca je veter zelo dobrodošel. Za večerjo sva se odločila obiskati tipično mehiško restavracijo. Tako kot svojo kulturo doma v tujini spoštujem gostiteljevo. V glavi so zarisane slike življenja iz medijev, a osebne izkušnje zares veljajo največ. Imen itak ne razumeš kaj prida, a okuse pa vendarle lahko spoznavaš. Pa je bilo kar zanimivo, saj so hrano in pijačo še olepšali mariachiji in lepe plesalke. Ni bila samo večerja, bil je lep dogodek.

Naslednji dan sva že precej zgodaj, seveda ob uri za uživače primerno, korakala po večji cesti. Po Mehiki se ugodno prevaža z avtobusi imenovanimi Colectivo. Obiskati sva hotela ostanke starega Majevskega mesta Tulum. Slike in komentarji so vabljivi in za začetno okušanje Mehike je bilo kar primerno glede na oddaljenost kraja. Colectivo se je izkazal. Samo hodiš po cesti in za mali denar se dobesedno ponudi soliden avtobusni prevoz. A vročina je pač kriva, da občutiš tudi pristnost mehiških avtobusov in stil življenja. Do Tuluma ni bilo daleč in bilo je zanimivo. Da si turist se vidi z vesolja in klasično te tudi tu kot muhe obletavajo kramarji. Kot da to sodi k folklori. Ostanki utrdb in kamnite razvaline Tuluma ležijo na krasnem mestu. Tako kot vse Majevske naselbine jih ščiti na severu džungla, skozi katero se po dolgi hoji prebiješ do naselja.

Tulum

Presenetljivo pa je, da na jugu mesto zaključujejo visoki klifi in krasno morje. Beli, visoki valovi mešajo mavrico v vodi. Z višine se vidi morsko dno pravljično. Občudovala sva naravo in ostanke mesta kljub vročini okoli trideset stopinj in nadležnim kuščarjem, ki bezgajo po prašnih stezicah. Tulum je lep. Večer v hotelu sva spet preživela ob kulinaričnih dobrotah in koktajlih. Februarski večeri, pa tako prijetni!

Eden od naslednjih izletov je bil obisk mesta Playa del Carmen. Za prevoz sva si spet izbrala Colectivo in nisva naredila napake. Po vedenjih, katere sva imela, naj bi v tej turistični meki mrgolelo atrakcij. Playa del Carmen je glavno stičišče turističnih ladij na Rivieri Maya, na Yukatanu. Direndaj in dinamika ljudi sta bila temu primerna. Očarala naju je latino glasba, ki se je slišala in mešala praktično na vsakem koraku. Ulični izvajalci, preprosti »umetniki na svoj način«, jo izvajajo z dušo. A vročina, vročina. Tudi sonce in toplota sta neenakomerno porazdeljena. Peščena obala, ladjice male in velike, velike in največje…, vse je pripravljeno za uživanje turistov. Mestne ulice so nabite z raznovrstno kramo in seveda z množicami radovednežev, ki že po tradiciji barantajo za nepotrebne predmete. Ampak vse skupaj, kot celota, je prava slika južnjaškega mesta. Večeri so tu zares najlepši. Veter pravzaprav nikoli ni pojenjal, a ker je luna le milejša od sončnih žarkov, so bile noči zares balzam za telo. Od nekod se je slišal klavir in močan moški glas, iz drugega odra sva slišala violino,  od nekje je veter prinesel vriskanje celega ansambla. Nevsiljivo, a za vsakega obiskovalca Mehike nekaj. Nočni koktajli in tekila so pomagali vzdrževati veselje.

Playa Del Carmen

Po pripravljenem načrtu, ki sva ga naredila doma, sva se za enodnevno potepanje odločila za obisk piramid v Cobi. Najela sva avtomobil, ki nama je pomenil super gibalno svobodo. Čeprav je po zemljevidu marsikaj videti blizu in enostavno, je v Mehiki vendarle malo drugače. Staro mesto Coba leži v centralnem delu Yukatana in je bila za naju lepa celodnevna izkušnja. Voziti avtomobil v tuji državi je drugače kot doma. Blizu večjih krajev si pretirano pazljiv, bojiš se policije, ko pa pobegneš na stranske ceste, kjer praktično ni prometa z avtomobili, pa je spet občutek nenavaden. Ampak človek se vsega navadi, kot pravi pripovedka o ciganu in konju. Vožnja proti mestu Coba me je spominjala na naš morski svet. Apnenčasta sestava tal tudi tukaj neusmiljeno požira vodo. Pokrajina je videti sušna, poraščena  z nizkim neurejenim grmičevjem in grobo travo. Vročina in prah si podajata roko. Občasno so ob cesti bile postavljene utice, v katerih so zaspani prodajalci poskušali s koristnimi in nekoristnimi predmeti izvabiti kakšen dolar. Ampak kakšen veliki posel to vsekakor ni. Pred vstopom v staro mesto Coba je bila spet zapornica in vsaj občutek si dobil, da bodo zaradi plačila parkirnine vsaj pazili na avtomobil. Ruševine v Cobi so me znova očarale.

Coba staro mesto Mayev

Poleg množice sestavljenih kamnov, ki so jih arheologi nazaj sestavili v piramide, je tu ena od redkih piramid, po kateri se lahko povzpneš na vrh. Strma piramida vzbuja precej strahu turistom. Višina in veter na vrhu sta podobna našim goram. Razgled z vrha je bil čez celo staro mesto, ki ga je prerasla divja narava skozi stoletja. Videlo se je, da midva res prihajava iz gorskega sveta, saj sva brez večjih težav premagala vse strme stopnice in pihanje vetra nama je zaradi velike vročine zares prijalo. Sva pa kot turista iz oddaljene Evrope imela probleme s soncem, ki je neusmiljeno zažigalo našo belo polt. A dogodivščina je bila. Na takih izletih začneš ceniti našo domačo vodo! Tudi Coba je prikazala lepoto in žalost. Osvajalci so v bistvu razdiralci in uničevalci. Skozi stoletja se je razvijala kultura ljudstva, ki pa so jo Španci na hitro sesuli in spremenili. Ali na bolje? Če bi Maji mogli, bi povedali marsikaj!

Po nekajdnevnih izkušnjah z Mehiko, je bil čas, da obiščeva največjo in najbolj slavno naselbino na Yukatanu, Chichen Itza. Ker je bila zares oddaljena, je bila najina odločitev, da se priključiva ameriški skupini, kar simpatična. Avtobusna vožnja z Američani v oddaljen kraj, je bila kot igrica, kako turistom pograbiti čim več denarja. Že v jutranjih urah so nas zvito nalivali z »najboljšo teqilo« na svetu. Kmalu je prišla prva ponudba za nakup steklenice, a prvi udar sva nekako premagala. A jezik je hitreje stekel in  začeli smo se spoznavati z drugimi turisti. Sledila je vožnja proti kolonialnemu mestu  Valladolid. Vročina, vrvež na ulicah, tipični poskusi urejevanja zelenih parkov za sprostitev in krščanske katedrale. Žal mi je, da ni bilo več časa za ogled teh mogočnih cerkva. Kako se čudimo tej majevski omamljenosti in gradnji piramid. Saj tudi druge kulture gradijo svoje piramide ali kakor koli jih že imenujejo. Kljub hlajenju notranjosti avtobusa je velika masa ljudi naredila svoje in začeli smo se znojiti in po načrtu izleta se je obetalo res fantastično kopanje v hladni, a sladkovodni jami. V Srednji Ameriki je veliko apnenčastih udrtin in Maji so jih uporabljali za nujno vodo, ki je bila potrebna za preživetje. V Mehiki te jame imenujejo Cenote. Na naju so naredile velik vtis.

Cenote, apnenčaste jame s sladko vodo

Nepredstavljivo velika divjina, ki je zaradi vročine tik pred izumrtjem, ima le nekaj metrov pod tlemi drugi svet, ki ga mi prišleki ne pričakujemo. Maji so ga poznali in so ga dobro izkoriščali. Danes Mehičani ta čudež prodajajo turistom kot podzemna jezera za osvežitev in plavanje v sladki vodi. Super dogodek! A mesto Chichen Itza, katero smo obiskali popoldan, zares presega vse in je res veličastno. Verjetno je bil to pravi New York v predkolumbijski dobi. Ogromne so razsežnosti mesta, ki je bilo že gradbeniško in komunalno urejeno kot celota. In bilo je samozadostno! Arhitekturna umetnost in rešitve so  na vsakem koraku, katere mi komaj slutimo. Cichen Itza je upravičeno pod zaščito UNESCA. Ko sva pozno zvečer končala naporen dan v hotelu Oasis, nama je namakanje v morju in hlajenje želodca z mohitosi kar prijalo. Preko dneva se sploh ne zavedaš, koliko tekočine se izpari skozi kožo.

Chichen Itza Yucatan

Dnevi, ki so bili brez predvidenega načrta, so se pogosto najbolj uživaško odvijali. Ko sva se potikala po mivki na dolgi obali sva srečevala veliko različnih ljudi. Evropejci kar ne moremo razumeti glasnosti in samozavesti ameriških turistov. Kot da je ves svet njihov! Pri igri odbojke na mivki sem se družil z mladimi fanti in spoznal sem fanta, ki se je predstavil kot domačin Mateo. Ni bil klasičen Mehičan, ni bil meter in pol, ni bil mišičnjak z glavo nabito med rameni, lasje niso bili črni in tudi Mateo je zvenelo bolj tako, tako. Videl je, da ga čudno opazujem. Razložil mi je, da je po materi Nizozemec in da zaradi načina življenja rad živi tu na Yukatanu. Zebe ga zares ne, sem si mislil!

Kljub totalnemu zadovoljstvu in uživanju pa bi na prvo mesto le postavil obisk dveh skritih jam v celini z imenom Cenote Dos Ojos. Iz najinega rajskega hotela Oasis, res je bil pravljična oaza v divjini, sva en dopoldan zavila na ravno cesto, ki se je v daljavi izgubljala,… mogoče tudi do Rima! Po znanih izkušnjah sva zaustavila Colectivo in se z njim peljala do odcepa za Cenote. Izgledalo je precej enostavno in samozavestna turista kot sva postala v tuji državi, sva začela korakati po prašni divjini. Vročina v celini je hujša kot ob vodi. Prašna cesta in opustošena narava okoli naju z dirkači kuščarji in insekti je v nama začela povzročati dvom o pravi odločitvi. Lahko bi si naročila motor, štirikolesnik, avto. A kaj ko je na zemljevidu bilo označenih le nekaj kilometrov razdalje. Bal sem se ženske eksplozije, saj za ogenj v tej divjini res ni bilo alternative. No, pa je tudi moja spremljevalka postala prava popotnica. Ko sva po uri hoda prišla do nenavadnega zelenja, je bil to zanesljivi znak hladne vode. Izgledalo je kot vrtača, katere poznamo v apnenčastem svetu. Prvi vtis je bil majhna jamica. Po kamnitih stopnicah sva zapustila vročino in po dvajsetih metrih na novo zadihala sveži zrak. Vstopila sva v drugi svet! Danes ljudje zelo malo spoštujemo vodo. Posebej mi, s severa, ki nas pol leta zebe, se ne zavedamo svetosti tega elementa. V sredini navideznega kroga so rasle zelene rastline podobne našim smokvam in so ob prijetnem zraku dodajale občutke raja. Nepredstavljivo za dva pohodnika pred pol ure!!! Zelenje na sredini, levo in desno v skalah pa dve podzemni jezerci, ki sta verjetno povezani z globokimi kanali in razpokami. Priznam, da sem se brezglavo zapodil v hladno vodo in za mano tudi Jadranka.

Cenote Dos Oyos

Osvežitev totalna! Po nekaj minutnem hlajenju sem si nastavil še masko za potapljanje in opazoval podvodni svet. Samo dno ni kaj posebnega. Prevladuje navidezno mrtev, rjavi mulj, je pa čudovito opazovati svetlobo in lome sončnih žarkov, ki se kažejo v čistih barvah. Po eni strani totalno mrtvilo, svet tišine, miru, a čudno, lepo je na poseben način. Ko danes prebiramo zgodovinske knjige, si zares enostavno predstavljamo romarje v pustinjah, ki so tik pred smrtjo videli Raj na Zemlji! Cenote res presenetijo, kljub raznim lepotam, katere sem že izkusil po svetu. Pot nazaj v realno Mehiko, v vročino in sušo, sva si le olajšala s prevozom, z lokalnim taksijem in kasneje do hotela še s Colectivom. Spet en dan, ki je bil nenavadno lep.

Dnevi uživanja v Mehiki so minevali hitro. Slovo je bilo nekam tesnobno. Priprava na nočni polet iz Cancuna v evropsko zimo, v Frankfurt, pa se je vlekla in trajala cel popoldan. Da prispeš v vročini na letališče in se spraviš na dvanajst urni polet, v vrnitev v realni svet zime doma, je velik korak. Ko oddaš prtljago nastane trenutek časa, da te preletavajo čustva o dogajanjih, o dnevih katere si preživel. Sučejo se posamezne osebe, dogodki, ki so ti bili zelo blizu, mogoče tudi odločilni. Srečen sem, da sva se že tam z Jadranko zavedala uspeha in sva bila vesela. Prepogosto se dogaja, da je človek totalno nezadovoljen kljub mirnemu življenju. Ne le da sva razbila zimo, ki je gospodarila v Evropi, videla sva, doživljala sva, poklopilo se je ogromno število dejavnikov, ki so vplivali na uspeh. Je to že zapisano v črti? Skozi stekla letališča opazuješ letala in v daljavo potuješ z njimi v razne kraje. Pa tako z lahkoto! Ali sva iskala lepote in zaklade v Mehiki? Prebudi te klic iz zvočnika: Frankfurt! Tudi Nemčija ni bila najina zaključna destinacija. Po šestnajstih urah sva zadnje letalo zapustila v Gradcu, v Avstriji in se nato domov srečno vrnila z osebnim  avtom. Doma naju je čakalo veselje. Čakala naju je družina.

Mexico “na easy”!

Komentarji bralcev ( 0 )

Peak Lenin – Kyrgyzstan

Masiv Lenin peak iz baze

Masiv Lenin peak iz baze

Ko sem bil otrok so me opominjali, da divjam. Kasneje so mi pravili, da sem vedno pol koraka prehiter. Sedaj ugotavljam, da sem vedno pol koraka prepočasen.

Želje, ki so rasle v meni zadnja leta, so se kar same postavile predme v realnem svetu. Zunaj je snežilo, ko je zazvonil telefon: »Halo, tukaj Jurij«! Povabilo! Brez velikih stresov sem sprejel povabilo, kakor bi šlo za pivo ali kavo. Povabilo je bilo za sodelovanje na odpravi Peak Lenin 2016, meseca julija. Torej sedemtisočak, Pamir, gorovje, katero je bilo že zarezano v moji glavi. Nekaj nejevolje je bilo pričakovati z družinskega kroga, a slutiti je bilo tudi nekaj ponosa.

Kandidatov za odpravo nisem poznal in to me konec koncev niti ni zanimalo takrat. Se je pa Jurij predstavil kot vodja in to mi je po dosedanjih izkušnjah ustrezalo. Časa je bilo še dovolj in lotil sem se priprav sebe in tudi opreme. Ponosen sem na nekaj mojih prijateljev, kateri me vedno pametno usmerjajo. Včasih take stvari spoznam tudi kasneje, a iz svojih dosedanjih izkušenj sem se naučil vrline, ki šteje mnogo. Ponižnost  in strahospoštovanje gore sta nujna. Pogoste so postale poti v trgovine v Celovcu, kjer smo premetavali primerno opremo za mraz. V hladnih  dneh zime sem rinil v naše gore in v tišini grabil po svoji duši. Pogovarjati se sam s sabo je čudovito. Se je pa v zadnjem obdobju zgodilo marsikaj pomembnega okoli mene. Rodil se je vnuk, s katerim sva zelo povezana. Mali je res pravi biser. Da nisem bil preveč v oblakih, je skrbel Jurij. Fant je izkušen alpinist in gorski reševalec in ima še cel kup darov. Poleg vseh znanj pa je bistveno, da je človek z dušo. Pogosto se v težkih trenutkih zgodi, da vsak rešuje le svojo rit in v takih trenutkih je dobro imeti dobrega bližnjega. Z Jurijem sva bila že na mnogih špicah in to me je hrabrilo. Andreja prej nisem poznal, je pa menda uspešen plezalec in praktično doma v skalovju. In iz celotne skupine je na koncu ostala le ta prijateljska naveza treh. Še sedaj menim, da smo bili zelo dobro telesno pripravljeni za naš cilj.

Andrej, Stane, Jurij

Andrej, Stane, Jurij

Nekaj dni pred odhodom smo v moji garaži popisovali in pakirali opremo. Res težko verjameš, česa je človek zmožen v nuji. Toliko opreme, da bi potrebovali kar svoj avion! Tu se pokažejo predvidevanje in izkušnje prvič, kajti drugič, na gori je vedno le reševanje situacije. Ob spominu na instant hrano, se mi še sedaj obrača želodec, a energija je prepotrebna. Pa je le šlo to noro pakiranje!

Bilo je zgodnje jutro, ponedeljek, ko smo se zbrali na ljubljanskem letališču. Nenavadni občutki te preplavljajo, ko pomahaš domačim, in ko oddaš prtljago, že zadihaš nov zrak. Tokrat ni bilo problemov s težo torb, saj je tretja torba veljala kot »sportequipment« in je z lahkoto bila poslana v svet. Sicer pa smo se šalili, da bomo itak malo shujšali in za nazaj ne bo problemov s težo. Polet s turškim letalom v Istanbul je udobno minil. Je pa bilo dolgočasno čakanje za prestopanje. Letališče se je prikazalo kot Babilonski stolp. Srečevanje in križanje ras in kultur sta tukaj res ogromna. Azija, Afrika, Evropa, Istanbul je prepišno mesto. Časovni zamik je bil tokrat štiri ure in ob dveh ponoči naslednjega dne smo prileteli v Kyrgystan, na jug države, v drugo največje mesto, Osh. Letališče samo ni bilo fascinantno, verjetno tudi zaradi smrtne-jutranje ure. So pa bili zanimivi policaji z ogromnimi kapami, kot da bi iskali senco na plaži. Mlada ex-Ruska državica še vedno močno diši po svoji materi. Tudi agencija, ki je organizirala naše gibanje v državi, je bila čisto ruska. Ampak delovalo je! Jurijev predlog je bil, da smo takoj po hitrem, zgodnjem zajtrku uredili transfer proti gori. Tako smo že s prvimi žarki potovali na jug, proti meji s Tajikistanom, kjer stojijo te visoke bele pregrade, naravni okvirji te azijske države. Za avtomobil sem dolgo časa ugibal ali ga imenujem terenec ali kombi. V tem delu sveta hitro spoznaš kaj je praktično. Peturni prevoz je tudi dokazal kaj je racionalnost. V avtomobilu sta poleg nas in ogromno prtljage bila še dva Španca in škatle hrane za bazni tabor. Zadnji dve uri je izkušeni šofer vozil kar po brezpotju. Ampak vse smo sprejemali s smehom, pa saj smo bili sami moški! Ko se voziš vstran iz mesta, hitro opaziš način življenja, ki se vriva v staro tradicijo. Moderne ceste so umetno vrezane v skalovje in se kot kače zvijajo čez gorske prelaze. Kjer so rumene stepe, tam je lažje. Ceste so široke in ravne in totalno prazne. Edino oviro predstavljajo krave, konji, ovce, katere otroci, zdi se, celo zavestno pasejo ob cesti. Otroški rdeči obrazki sledijo brnečim škatlam, ki prihajajo in spet izginjajo v daljavo. Ampak tu so pa res vsi obrazki enaki! Po štirih urah solidne vožnje je šofer začel riniti v belo gorsko pregrado. Zmanjkovalo je ceste in kljub poletnemu mesecu juliju je postajalo hladno. Tudi rumene stepe in živali so izginile. Bela barva visoko zgoraj nam je pokazala, kaj lahko pričakujemo v naslednjih tednih. Naša gora je fascinantna in je takoj opazna. Res, masiv močno izstopa iz povprečnosti. Sedemtisočak je ponosno dvignil svojo glavo! Po uri totalne »rukalnice« in po poslušanju umirajočega motorja, nas je šofer le spravil do baznega tabora. Višina tabora je bila že zavidanja vredna, 3800 metrov nad morjem. Ni kaj, hlad je bil.

Baza je bila vzorno postavljena in urejeni šotori so bili v pravih matematičnih linijah. Vreme pa ni prikazovalo prevelike navdušenosti nad nami. Že ko pristaneš na letališču in ko najdeš vso prtljago, ti na obrazu zaigra skriti nasmeh. Tukaj v baznem taboru smo, tudi zaradi mraza, hitro začeli premetavati torbe. Realno stanje prispele prtljage po vseh teh poteh je bilo pomembno. Obetala se je tudi prva hladna, čeprav julijska noč. Sicer je bil dan že zelo dolg in močno nabit z dogodki in umirjanje in spanec sta kar silila čez obraz, a izkušnje so nam narekovale vrstni red dogajanja. Po dobri večerji v skupinski jurti, tako imenujejo velike kožne šotore, smo še pred grozečim nalivom opravili krajši višinski sprehod, ki bi nam koristil za aklimatizacijo in spanec. Dvignili smo se na višino štiri tisoč metrov, na vrh Puteshestvennikovega prelaza in nato kar v diru prehitevali prve kapljice dežja, ki so pokazale ljubezen gore do prišlekov. Hitro sem doumel bistvo in bil sem hvaležen za streho nad glavo.

Baza zjutraj

Baza zjutraj

Zjutraj v bazi pa je bilo presenečenje, kot se spodobi za tako nadmorsko višino. Kljub mesecu juliju je zapadlo ponoči pol metra snega. Doma bi v takem trenutku dejali zimska pravljica, tukaj julija pa enostavno sranje! Za en dan je zastalo vso gibanje in vsi načrti. Sneg je pozno popoldan že skoraj izginil, a opomin gore je ostal prisoten, saj smo želeli riniti precej visoko. Ker smo se počutili močne, smo prvi možni dan hoteli našo bazo prestaviti v tabor ena –T1. S takim manevrom bi si prikrajšali kakšen dan mukotrpne hoje med bazo in T1. Izkoristili smo konje in nosače, ki se sicer v snegu nočejo pogajati za nošenje, a denar je povsod sveta vladar. Načrt je bil dober, vendar sem v naglici pakiranja pozabil precej vitalnih zadev. Konji so rezgetali, mi smo seveda morali stehtati prtljago, ki je smela v T1 na konjskih hrbtih in vse se je odvijalo v hitrem tempu. Kasneje sem doumel, da sem res preveč pošteno nameril svojih dvajset kilogramov za nosače. A delo je za denar in tudi tu se živi od denarja in ne od nasmeha in užitkov. Končno se je pojavil tudi naš vodnik, Artur. Bil je prijeten fant, vdan svojemu poslu. Jurij ga je najel za popoln uspeh na gori. Res se je kasneje pokazalo, da je bila poteza koristna.

Bazo smo zapustili brez ihte. Zavedali smo se, da v zgornjih nadstropjih ne bo velike romantike. Začetna smer proti T1 je bila že znana, saj smo se prvi večer pred spanjem gibali po tej poti v višino. Neugodje je povzročal novozapadli sneg, ki je marsikje brisal stezo in skrival skalovje. Ni kaj, višina je rasla. Andrej je skakljal kot kolibri kljub svojemu bremenu na hrbtu, sam sem se pa počutil kot utrujeni krokar. A kaj, ko so črni ptiči tudi tu z lahkoto leteli in premagovali razdalje, le jaz sem bil utrujen, osebno prtljago smo vendarle nosili sami. Kljub megli se je dalo slutiti, da vedno bolj rinemo v »neko gmoto«. Kdaj nam bo gora le poklonila svojo sliko? Pa je vseeno minilo pet ur gibanja z veliko volje, da smo zagledali kotanjo pod steno in naš T1. 4500m! V naslednjih tednih bo tu naša glavna baza. Bila je zelo udoben domek. T1 je bil v zelo veliki kotlini pod glavno steno gore. Pravzaprav je stal na samem umirajočem ledeniku, ki se je valil daleč navzdol proti stepam in jih napajal z vodo. Kotanjo so zapirali manjši vrhovi, katere smo izkoristili za aklimatizacijsko gibanje. Kakorkoli se že sliši, gibanje ledu in stokanje razpok je bil naš stalni radio! V začetku je strašljivo, a človek je prilagodljiva žival. T1 je imel tudi skupno jedilnico in celo kuharja. Za višino kot evropski Matterhorn je bila »top ponudba«! Tu sem se prvič zavedel, kako kruta je višina. Sonca ni bilo opaziti, a skozi meglo so žarki ubijali in spremenili nepokrite dele telesa v opekline. Obraz se je dobesedno spremenil v pustno larfo. Ves nesrečen sem začel še bolj spoštovati goro in višino.

Jutra v T1

Jutra v T1

Vreme se je na krilih vetra preko dneva večkrat spreminjalo. A gora nam je le poklonila svoj sijaj, pa čeprav le za trenutek. Moj šotor je bil postavljen tako, da sem se vrha gore lahko dotikal z roko kar iz spalne vreče, lepota mi je bila na dlani, le tri tisoč višinskih metrov je bilo razlike. Razdalje, ki jih sprejemamo za tako tako, so v gorah tudi časovno strahovite. Tudi v T1 smo preležali dva dni, preden smo se odpravili višje. Ponoči je vedno padlo nekaj novega snega, pokrilo luknje in smer ni bila več enostavna. Odkrito povedano, po celcu in brez dobre orientacije ni dišalo nikomur zakorakati proti T2. Tudi ruski alpinisti so se bolj ali manj spogledovali. Vse aktivnosti, katere smo počeli v taborih, smo opravljali zgodaj zjutraj ali vsaj dopoldan. Preko dneva je sonce segrelo kotel in sneg preko razpok se je tanjšal. Preživeta lekcija z žarki pa mi je tudi pustila velik pečat tako na obrazu kot tudi v spoštovanju gore. Proti T2 smo zakorakali nekaj čez polnoč. Trda tema, škripanje derez, kovinski zvoki opreme in rezanje po nosu in po prstih. Mraz je res potrdil vse tisto, kar smo prej lahko prebrali o tej gori. Iz mojih izkušenj sem si čim prej zaželel dneva, kajti v gorah lahko dan spremeni situacijo. Teoretično razdalja med taboroma T1 in T2 ni bila gromozanska, je pa strmina in »tisoč višincev kar položila precej svinca v noge«. Poleg dihanja so sitnost povzročale razpoke prekrite s snegom. Problem je bila zbranost in potrpežljivost. Klože, pršič, presenečenje. Če smo bili prej kadarkoli brezglavi kolibriji, smo sedaj bolj spominjali na puščavske kamele. Verjetno je bil ravno to razlog, da se je Jurij odločil za zanesljivega vodnika Arturja. Artur je bil muslimanski Rus, mlad in nadobuden alpinist, ki je bil nagrajen z ruskim znakom »Snežni leopard«. S svojo samozavestjo nam je vlival mirnost. Če je kdo v naši navezi spominjal na planinskega pajka, potem je bil to prav gotovo Artur. Po sedmih urah, tudi že sončenje je bilo vmes, smo zagledali T2. Tabor je bil vsiljeno postavljen v strmino in vsak, ki si je hotel postaviti šotor, je moral najprej ustvariti trdno, vodoravno podlago. Po hitri oceni je bilo v taboru že postavljenih okoli dvajset šotorov. Takoj se je videlo, da bo bivanje v T2 veliko »bolj rezko«, pa tudi šotor, ki smo ga na hitro postavili, je bil manjši, manj udoben. No, višina 5400m, nam je primaknila še svoje zakonitosti! Jurij je prižgal gorilnik in s stopljenim snegom smo si ustvarili nekaj za želodec. V takih trenutkih se res splača potruditi in spraviti nekaj v telo. Ni enostavno, a vsaka pogoltnjena žlička je vredna naložba za naslednji dan. Preostanek dneva smo se skrivali v šotoru enkrat pred žarki, drugič pred vetrom in snegom. Ja, ta gora je res prepišna in mrzla, kot opozarjajo že razni opisi. Andrej se je proti večeru kobacal po šotoru ves prestrašen. Odpravil se je nenavezan na »praznjenje črevesja« na rob tabora in zmanjkalo mu je tal pod nogami. K sreči je zgrabil ledeni rob in obvisel zunaj luknje. Nikomur ni bilo do šale, da bi ga vprašal, kako je končal s toaleto. Čeprav smo take dogodke že prej srečevali pri drugih navezah, se nam je ta naša izkušnja zares močno zarezala in nas spremljala še celo odpravo.

Spremenljivo vreme na gori, slika s T2

Spremenljivo vreme na gori, slika s T2

Prvi junak, ki se je zjutraj splazil iz šotora, vedno je to bil Jurij, je začel čim prej topiti sneg in pripravljati vročo vodo, ki nam je pomenila pijačo, hrano … in bila je darilo božje.  Potrebno je bilo vztrajati, truditi se jesti, piti in naprej, navzgor, postaviti T3 na višini 6200m, na Razdelnayi! Kako enostavno si je to zamisliti in izgovoriti. Pravzaprav  tudi T3 ni bil dolžinsko daleč, sta pa dve strmini obljubljali kar precej mučenja. Nad sabo si opazil pikice. Vso sliko gibajočih pik imaš pred sabo, samo tvoje telo pa ne gre in ne gre. Zaželel sem si biti tam blizu, a bile so to le pobožne želje. Pikice so imele že nekaj ur dela pred nami. Zagnali smo se v strmino. No, vsaj gaženje je bilo nekoliko prihranjeno. Strmina je res ubijalska, a tudi človek je trmasto bitje. Tu v višinah pomagajo le geli in sladka tekočina. Ne energetskega gela, ne tekočine ni potrebno prežvečiti. Rešitev! Uf, in že čutiš nekaj v želodcu. Muka med T2 in T3 je bila velika. Spremenljiv sneg, luknje, veter …, veliko je dejavnikov, ki se borijo proti eni sami želji, uspeti! Okolje gore postaja z višino čarovniško lepo, da te kar omamlja in z lahkoto bi sede zaspal. Dobro je imeti ob sebi prijatelja. Ko se prebiješ do višine za T3, na 6200m in se zaveš, da sploh živiš, začneš postavljati svoj brlog. Šotorček je bil spet zelo majhen. Le do polovice  je zijal čez višino napihanega snega, kar je pa bilo ugodno za boj z vetrom. Ko si v taki situaciji, se kmalu zaveš luksuza nižjih taborov. A vizija uspeha, čeprav je cena strašna, te žene naprej! Resnica je, da so prve aklimatizacije, prilagajanja na višino, res hude zadeve. Mislim, da tudi na fakulteti nisem do potankosti razumel pojma psihofizična priprava in verjetno nisem bil edini. A človek je bitje z vrha znanstvene klasifikacije živih bitij.

Racionalno gibanje, časa za razmišljanje je bilo ogromno

Racionalno gibanje, časa za razmišljanje je bilo ogromno

Vračanje v nižja nadstropja je pesmica in tako smo se v enem dnevu spustili nazaj do T1. Proti T2 smo kar nenavezani noreli po osvežilni zrak. Gibanje navzdol res prija kot hladno pivo, a kaj ko tudi preveč piva postaja nevarno. Šele zdaj sem zares hvaležen, da smo brez poškodb v res kratkem času dosegli oba tabora. Zvečer smo v T1  zaslišali helikopter, ki je letel reševat ponesrečenega Avstralca, ki je zgrmel med T1 in T2. Prvič sem v živo videl helikopter, ki se ni mogel dvigniti visoko. Letel je le nekaj metrov nad snegom. Višina nad 5000m je tudi za tehniko še vedno težava. V T1 nas je Jurij počastil s Cocacolo. Kako je prijala ta menda nezdrava pijača naše civilizacije. V taboru na višini 4500m,  smo zares uživali nekaj dni. Vroča voda je bila, hrana je bila vrhunsko kuhana in šotor je bil primerno velik. Resnica pa je, da smo bili preizkušeni na večjih višinah in smo bili že počasi dobro aklimatizirani in predvsem malo bolj ponižni in hvaležni za vsako dobroto, kar je vsekakor nujno za doseganje visokih  ciljev. Ni nas motilo sneženje, ne dnevi žarčenja ubijalskega sonca, mogoče sta bila skrita v podzavesti le strah in spoštovanje do ponovnega naskoka na goro. Jurij je imel pogoste telefonske stike z bratom, ki nas je obveščal o vremenu na naši gori. Naj se sliši še tako nemogoče, a napovedi iz Slovenije za goro Peak Lenin so bile matematično natančne. Nove napovedi so grozile z orkanskim vetrom. V kotlu, kjer je stal T1 se veter sicer ni kaj prida občutil, a divjanje oblakov na grebenu gore je potrjevalo vsakodnevno vremensko napoved. Mogoče smo bili zares mesec dni prehitri, kot je menil Artur. Avgust je menda bolj miren in stabilen z vremenom. Da smo končali z uživanjem, je bilo kar žalostno, a doseči želen cilj zahteva vse, zares vse! Vremenska napoved je točno določila dan, katerega bi bilo možno doseči vrh. Vse se je podvrglo tem uram za možen uspeh na gori! Zaradi svežega snega smo z veliko previdnostjo premagovali razbrazdane predele, preko katerih ni bilo enostavno, a samo dihanje in gibanje po smeri proti T2 sta  bila že mnogo lažja. Razdaljo smo premagali veliko hitreje kot prvič.

Šotor v T2 je še stal solidno, sicer malo zasut s snegom, a to je bilo pričakovati. Je pa spet postalo neudobno skrivanje pred vetrom in snegom v majhnem šotoru. Za veselje smo si poleg hrane iz vrečk postregli še s posladkom. Na prst smo si stiskali tubo RioMare, katero sem hranil za dodatek k višinski hrani. Tuba je krožila od roke do roke in nas razveseljevala. Vprašanje higiene je tukaj izvzeto, a verjetno tukaj tudi bakterije enostavno crknejo! Noč je minila v premetavanju v tesnem šotoru. Proti jutru naslednjega dne smo se zelo hitro odpravili v mraz, v višji tabor. Zanimiva je začetna taktika vzpenjanja. Je kar nekaj skupin, katere so se navidezno pripravljale za odhod, v resnici pa so čakale junaka, ki bo utrl smer. Mi smo izkoriščali Arturja. Deloval je zelo močno in suvereno kljub svoji mladosti. Smo pa tokrat začeli podcenjevati goro in smo se vzpenjali nenavezani. Nekako v raznih situacijah hitro oceniš vrednost in smisel svojih dejanj. Tokrat se nam je posrečilo.

Razdelnaya, T3

Razdelnaya, T3

Smer na T3 je bila zame vsakokrat nora. Cela smer ti leži na dlani, ki jo enostavno dvigneš nad glavo, a osvojiš jo lahko le z velikim naporom v petih urah. A pet ur ni kratek čas. Šotor na T3, na Razdelnayi, na višini 6200m, pa je bil že bolj zasnežen. Veter in sneg sta se ga v tednu dni zares polastila in ga zdelala. Bil je daleč od Home sweet Home, a brlog je bil! Kljub vsej žalosti videnega si bil v trenutku srečen, da imaš nekaj svojega, že postavljenega, kjer lahko odložiš poleg duše še utrujeno telo. A tokrat se je čutilo, da je živeti lažje, »v sebi smo že imeli kri snežnega leoparda«. Spet smo topili sneg in pripravljali hrano. Težko je opisati, kakšno voljo moraš imeti za vsa taka dejanja v višinah. Jurij je zares izžareval kot pravi vodja. V telesu se je videla utrujenost, a v očeh si slutil lakoto po uspehu. Gore so ponosni simboli večnosti. Norenje vetra in mraza pa sta bila brez ponosa. Ponosne so bile špice okoli nas, vse bele in gladke, skoraj lepe, le veter jih brez ponosa brusi. Mraz je ustvarjal kristale, veter pa jih je metal v naše obraze. Veliko sem razmišljal o noči in dnevu, ki bosta odločilna in bosta pokrila vsa moja dejanja zadnjega pol leta in morda še več. Srečen sem bil že za doseženo višino, a vrh gore je vendarle nekaj popolnega. »Bom jutri še ponosen«? Zaspal sem v šotoru zasanjan od velikega pričakovanja! Verjetno je bila prisotna tudi hipoksija, saj so se sanje tako neumno prepletale. Spati v šotoru na višini 6200m brez bolečin je Božji dar. Ne vem kakšno je bilo životarjenje ostalih, a ura resnice, dogovorjenega starta proti vrhu, je prehitro prišla. Zvoki vetra in mraz sta ti zbijala voljo vstajanja iz zamrznjene spalne vreče, tema in snopi čelnih lučk pa so ti govorili o gibanju ostalih. Mraz je bil že v šotoru, zunaj pa je bila prava Arktika. Ostro je vse česar se dotakneš. Hitro, hitro s strašno voljo je bilo potrebno odreagirati v taki situaciji. Boj se je začel,….a vedno se nekako izide in tudi konča.

Pred zaključnim pristopom

Pred zaključnim pristopom

Nenavezani smo se spustili v temno kotanjo in se nato začeli vzpenjati po dolgem grebenu gore, kjer je pihal veter s strašno močjo in metal kristale vsevprek. Po nekaj minutnem gibanju se je telo končno malo ogrelo. Težko, težko sem čakal prve sončne žarke, ki bi lahko umilili veter. Včasih tudi dan prinese spremembo vremena! Greben je na momente postajal prijaznejši in lahko si se skril za kakšen rob skale, pogoltnil si energetski gel in se malo odpočil. Papir si enostavno prepustil vetru, ki ga je odnesel v vesolje. A mirovati, sanjati se v takih situacijah ne sme. Vse kar se ne premika, v hipu otrpne in se strdi. V višinah so zakonitosti povsem druge. Veter in ledeni kristali, ki so nas bičali so postali sovražnik številka ena, mraz pa je rezal naše roke skozi rokavice. Gora se nas je dobesedno otresala. Saj je bilo na trenutke tudi lepo videti valove belih vrhov na južno stran, v Tajikistan, a tokrat situacija ni bila za romantiko. Prebičani smo se po štirih urah obrnili. 6600m nad morjem! Ali je to poraz ali …. Verjetno ni bila slabost v energiji telesa, mislim, da je bilo več napak v nespoštovanju vetra in mraza. Napoved vremena je bila že v naprej točno povedana, težavna, vetrovna. Težko je razumeti, da se lahko na enem mestu temperatura spreminja za petdeset stopinj. Sicer pa je bilo na grebenu gore še več stvari, ki jih nismo razumeli! Pokopati vse, za kar se pripravljaš in odrekaš pol leta, je huda preizkušnja. V takih situacijah odločajo trenutki moči in trenutki slabosti, ugodja, neugodja, a nagla odločitev je le ena.

Vračanje proti T3

Vračanje proti T3

Spuščanje proti T3 je bilo mučno za dušo, a neverjetni užitek za telo. Vračanje »nazaj na Zemljo« in bolj polno dihanje je počasi krepilo in ogrevalo telo in razum. 6200m nad morjem je še vedno spoštljiva višina, a telo se je v T3 odzivalo že popolnoma drugače. Še dolga pot je bila pred nami do T1, veliko dogodivščin smo srečno preživeli, mogoče tudi ne zavedajoč se. T1, kjer smo imeli bazo, nas je sprejel s polno topline. Ko nekako spraviš v mir svoje telo, te pa začnejo glodati po korteksu razna vprašanja, zakaj … Ta večni zakaj, ki nas spremlja iz otroštva, mi ne da miru še danes. V bazi smo nekaj dni samo jedli in opazovali prekletstvo gore. Veter je vlačil bela ogrinjala po gori in slutilo se je, da bo za nekaj časa gora zaprla svojo bližino. Internetne vremenske napovedi so to jasno napovedovale. Do vrnitve v našo lepo, mirno deželo Slovenijo smo imeli šest dni časa. Teoretično bi lahko opravili še en »napad«! A vreme je res potrdilo Arturjevo trditev, da je julij vremensko bolj dinamičen mesec. Resnica je tudi, da ko enkrat padeš na takem izpitu, ti ostane na psihi hudičeva hipoteka. Ni enostavno večkrat potrkati na ista vrata. Andreja nisem poznal tako dobro. Zdaj vem, da bo fant doživel še veliko lepih in tudi takih izkušenj, saj v njem stoje gore v polnem mladostniškem razcvetu. Za Jurija pa sem prepričan, da bo postavil ta težek Leninov nahrbtnik v kot in ga bo še dolgo opazoval. Fant ni vajen porazov. A še bo skalovja in vetra zanj! Ena od rešitev je, da ima veliko darov, kateri mu lahko prinašajo tudi veselje.

V bazi na 3800m

V bazi na 3800m

Pot od T1 do glavne baze smo prehodili v stilu pesmi Tišina. Zaradi slabega vremena, ki je namočilo tla in skalovje je ilovnata podlaga postala neugodna. V vrhnjih nadstropjih je sigurno nametalo nov sneg, a to ni bilo kaj novega in predvsem zdaj je to bilo »passe«! V glavni bazi smo prespali in čakali na prevoz do mesta Osh. Misli letijo tako hitro, a tu so razdalje vendarle velike in jemljejo čas, kajti materija je še vedno ovira. Dolgotrajni, pet urni prevoz do letališča sta popestrili dve kirgizijski šolarki, ki sta vneto igrali igrice na svoj telefon. Otroci so povsod enaki in so prikaz človeške prvinskosti, jaz pa sem si pohlepno želel biti kar na vrhu gore. Opazoval sem vetrovne stepe, na katerih je bilo kot zvezdic na nebu veliko krav in konjev. Spet sem gledal v masiv Lenina, kjer je divjala huda ura in si predstavljal šotore v T3. Bilo je!

Letališče je spomnilo na naše civilizacijske norme, kljub nočni uri poleta v Istanbul. Sedeti ure in ure v robotskih škatlah brez gibanja je slaba navada, posebej če si prej skoraj mesec dni živel v stiku z vesoljem na najbolj prvinski način. Hrano ti dobesedno polagajo v usta vsaki dve uri. Nato je prišla Slovenija in nadaljevanje mojega počitniškega časa. Tudi lepo, a povsem drugače!

...thinking a lot ....mount!

…thinking a lot …mount!

Komentarji bralcev ( 0 )

JAMAICA, No Problem!

 

Rastaman

Rastaman

Ne upam si natančno določiti leta, kdaj sem prvič videl črnega človeka. Spomnim se le, da je prišel k nam s stricem, ki je imel službene stike v Ljubljani. Seveda je bilo za otroka noro videti tako bitje! Ej, temni fant je bil drugačen. Niti v Avstriji pri moji babici niso imeli takega, čeprav so v mojih očeh imeli vse. No, čas se je zasukal in tako čudo sem postal jaz v glavah drugih na »črnem otoku«, na Jamajki. Še en dokaz več, kako relativno je naše življenje.

Za pomnjenje družinskega dogodka  je žena izbrala sanjsko potovanje. Mrzlega februarja potikati se po Karibih je za nas trenutno res eksotika in ko izgovoriš Jamajka, potem vsaj nekaj trenutkov obstane dihanje. Res sva se zadeve lotila drugače, kot obiska na našem Jadranu. Računalnik, blogi in knjige, vse take stvari ti osvetljujejo drzne ideje. Jadranka se je trudila in sestavljala popotni načrt, sam pa sem nesramno užival v beli zimi zunaj tople hiše. Velikokrat  mi je kar zašumelo v glavi, ko sem čutil njeno energijo vloženo v to obetajoče potepanje. Za tako dogodivščino se je vredno potruditi, da vsaj zmanjšaš presenečenja, ki itak čakajo kot lačni komarji na prišleka. Pa nekako še gre sanjati, dokler ne plačaš letalskih kart. A s prvim položenim denarjem postane zadeva resna.

Dve osebi, dve prtljagi. Resnično bi lahko vso garnituro oblek spravil kar nase, kovček pa simbolično vlačil prazen. Zunaj je še bila zima, čez nekaj ur pa kar poletje! No in kaj potrebuješ poleti? Začela sva zgodaj zjutraj v temni, mrzli Ljubljani. Hvala nečaku za taksi usluge. Je sicer največji zaspanec, kar jih poznam, a zame je storil junaško dejanje. Naše letališče je res simpatično, miniaturno. Stopiš pri vhodu tri korake v levo, oddaš prtljago, greš dva koraka več v desno in tam te že uradniki pospremijo v »zračni stroj«. Odletela sva v München. Sam prvi polet ni vreden posebne omembe. Če že primerjam z dogajanjem v naslednji urah, sem tu gledal obraze potnikov na letalu in si predstavljal njihove misli. Še sedež, na katerem sem ubijal čas, je hitro postal zoprn. Pogledi skozi okno na gore, na njihove bele ovratnike, so izgubljali sijaj. Nad  Münchnom  smo zarili v gosto, sivo brozgo megle in pristali. Visoke temperature so bile, zrak pa tako nabit in umazan, da si zares prepoznal »pot daleč od Raja«! Ja, dežela, mesto …. Za gigantsko letališče pa že potrebuješ nekaj izkušenj. Orientacija in čitanje letalskih kart nama ni delalo problemov. Če se znajdeš v južnih krajih, potem si na severu car! A vseeno so letališča Babilon. Napolniti Boeing 767 s tristo potniki za polet ni piš vetra. In taka letala pristajajo in vzletajo vsakih trideset sekund. Ja, tu v samem brezdelju, pri čakanju v vrstah potrebuješ moč. A komično je tudi, da si srečen, ko najdeš in sedeš na svoj točno določen sedež, se nato zaupaš tehniki in stevardesam, ki ti z nadetim nasmehom poskušajo krajšati ure. A ura ima vedno šestdeset minut in ur je bilo enajst! Tokrat je bil polet res ubijalski. Enajst ur časa za nenehno premetavanje svojih misli v glavi je res veliko. Saj je kratkočasenje z letalsko hrano, pa pošiljka pijače po izbiri, pa nasmeh letalske deklice …, a potnik res dokaže, da je človek trpežna žival. Po vsem tem premetavanju iz ene ritnice na drugo je bilo zanimivo dogajanje pri pristanku na vmesni postaji, na letališču Santa Clara, na Kubi. Priletiš s severa, imaš časa zdaj na pretek in tvoje zaznavanje se povsem razlikuje od običajnega. Skozi okno sem opazoval letališko dogajanje. Prizor zunaj letala je bil značilen za južne dežele. Kot na lokalnem avtobusu se je zamenjalo nekaj potnikov, nas glavnina pa je le težko pričakovala odhod na Jamajko. Hierarhično obnašanje številnega službenega osebja do tistega zadnjega, ki je »migal«, je pač normalno! Ampak, sončna očala so nosili vsi ne glede na funkcijo. Čez debelo uro smo tudi mi prileteli na cilj!

»Jamaica, Montego Bay, No problem!« Pa ni bilo vse tako lahkotno,  kot je pričakovati v teh deželah. Po pristanku letala in po prehodih skozi razne uradniške koridorje nama je prekinil veselje debeli črnuh, ki je zahteval plačilo vstopne vize. Obnašal se je, kot da še ni slišal za najlepšo državo na svetu, Slovenijo. Prerekanje o Evropski uniji ni uspelo in olajšal naju je za dober kup denarja. Seveda, po prvih spolzelih dolarjih je zadeva šla hitreje, tudi prtljaga se je našla in našel se je še hitri prevoz do hotela. Dan je bil dolg, nabit z dogajanji in bila je že krepka noč. Še pred spanjem sva se v hotelu pri večerji srečala z nemškim trojčkom, s katerim naj bi v naslednjih dneh skupaj križarili po Jamajki. Vodička je bila Gerti. Že dvajset let živi na otoku. Rudolf in Andrea iz Regensburga, ki sta isti dan priletela iz Havane, pa sta bila najinih let. Že na prvi pogled mi je kombinacija ustrezala, saj sem ocenil glede na leta, da bodo naslednji dnevi umirjeni kljub načrtovani poti. In nisem zgrešil.

Urni zamik je očitno deloval in naslednje jutro sva se kljub burnim dogodkom prejšnjega dne z lahkoto prebudila v čudovito jutro. Res, sonce in dvajset stopinj  je v Evropi za februarsko jutro pravljica.

Policija na Jamajki

Policija na Jamajki

A tu je pravljic veliko. Božanje glasbe Beach Boys – Kokomo Aruba Jamaica …, te nosi omamljenega po barskih terasah, tropsko sadje, rum punch, duh jutranje kave in sladek vonj tobaka, uživanje pod senčniki, kar vse užitke naenkrat bi hotela posrkati, … in da morje nežno valovi , to je itak znano! Ko pohajkuješ, opazuješ drugačen svet, gledaš smešne, črne policaje z belimi krožniki na glavah, se sploh ne zavedaš, da si pravzaprav tu čudo ti. Drugačnost, pa čeprav kakršna koli je zelo opazna povsod. Pojavil se je Kenroy, črni mladenič, ki se je predstavil kot naš šofer za naslednje dni. Res je bil prijeten in uslužen fant, a je že vedel zakaj. To je njegov poklic in seveda, poklic opravljamo zaradi denarja. Brez ihte, na easy, zares, kot se spodobi na jugu, smo zapustili Montego Bay.

V kombiju nas je bilo šest potnikov, popolnih neznancev, ki pa se je v naslednjih dneh čudovito ujelo v prijateljsko družbo. Pot nas je vodila na južno stran otoka. Ceste so v sredini otoka strahovito slabe, a Jamajka nas je prevzela. Veliko vode, bambusovi gozdovi in kokos, sladkorni trs, barve in sadeži o katerih še sanjal nisem, so povsod, če si jih le poželiš. Ob cestah stojijo stojnice, na katerih si lahko napaseš vsaj oči. Po izkušnjah sem zelo pazljiv pri preizkušanju hrane v tujini. A kmalu nas je ponudba zanesla in spustili smo se v »barvni riziko«. Na cestah smo srečevali nenavadne ljudi. Goli, pol goli, a vsi s prešernim nasmehom in dvigom roke pozdravljajo in oddajajo veselje. Danes, iz distance razmišljam in se lahko pošteno vprašam, kdo je pravzaprav normalen človek. Na Jamajki so temperature konstantne in za preživetje so potrebe in vrednote precej drugačne. Ljudje se pač ne ozirajo na naše norme življenja. Kot vsaka vesoljna zadeva pa ima tudi Jamajka svojo temno stran. Kakšno svinjarijo so tu počeli belci v zgodovini. Zbirni center za črnce, za podljudi, za Ameriko! Verjetno zaradi te migracije izhaja različnost osebkov. »Ni, da ga ni!« Na poti smo opazovali ogromne, urejene plantaže sladkornega trsa, ki so še vedno dišale po sužnjih. Ustavili smo se v tovarni ruma Appleton, znanega po vsem svetu, ogledovali smo si pridobivanje sladkorja in destilacijo alkohola. Rum je njihova formula ena izvoza. Na ogromni reki Black River smo se vozili med krokodili, ki pa so delovali precej omamljeni od vročine ali pa so že naveličani poziranja. Proti večeru smo le našli svoje zatočišče. Naš mali hotelček je stal na peščeni plaži in se stapljal z zvoki nežnega valovanja Karibskega morja. Februarja, ob sedmih zvečer, sem zaplaval v omamno topli vodi! Za popestritev noči smo najeli čolniček in obiskali Pelikan bar. Iz bambusa narejena koliba  je stala kot Benetke na vodi. Že na daleč je bilo zavohati pijačo, sladko dimno omamo, … nirvana. Koliba in ponudba je bila za nas presenetljiva. V »baru« ni bilo bitja stoječega na nogah. Tudi glasba, ki se je tiho zlivala z valovi morja, je totalno ustrezala dogajanju. Ni se bilo »pametno predolgo zadrževati na mirnem otočku«!

Zajtrk je na takih potovanjih dvorezna zadeva. Imena hrane itak ne razumeš in če si zares lačen je najbolje naročiti kontinentalni obrok. Kar ustrezno je bilo, da nas je bilo več in smo si v sili tudi kak kos hrane »posodili«. Pečene banane na osemindvajset načinov pač niso obrok za cel dan. Vožnja od Black Riverja proti Kingstonu je po zemljevidu videti kar dolga in kljub dejstvu, da je to glavno

Barve tudi pri hrani

Barve tudi pri hrani

mesto, so me ceste spominjale na odmaknjen svet. Mesta Santa Cruze se spomnim po prašnih in vročih ulicah. Dnevni izkopi boksita tudi na sanjski Jamajki spreminjajo podobo narave. So pa ogromne plantaže sladkornega trsa spet in spet pisale svoje zgodbe. Na tratah so se pasli konji, govedo in prenekatere ograde so bile bolj simbolične. Naš šofer je tudi kdaj refleksno ohranil življenje kakšni kravi ali človeku rastafariju. Rastafarijanstvo  je gibanje, ki poveličuje etiopskega cesarja in je precej filozofsko pogojeno. Vidi se pa, da je tako kot vsako gibanje razdeljeno na »moderne člane« in resnične raste. Vmesni postanki so zaradi vročine postajali kar dobrodošli. Zares se je čutila tudi gorska Jamajka. Jamajka ima dva tisoč metrov visoke gore, ki pa so precej enostavno prevozne. Tudi mesta tisoč metrov nad morjem niso nič posebnega, prav prijetno se diha! Uf, v kakšnih zavetiščih živijo ljudje!

Za Kingston, ki leži ob morju, niti vedeli nismo, kje se je začel. Kot vsako milijonsko mesto, je tudi Kingston obdan z barakarskimi naselji, ki ti razburkajo razmišljanje o življenju. Skoraj polovica

Legenda

Legenda

Jamajčanov živi v tem mestu in na zelo različne načine išče pot v lepši svet. Smo pa hitro opazili plakate s slikami Boba Marleya in kasneje občutili, da to ikono dobro izkoriščajo. Ponosni so tudi na svoje svetovno znane atlete. Šofer nam je razložil, da se njihovo velemesto deli v tri skupine: Beverly Hills, New Kingston in Downtown. Ko sem vodičko sprovociral, zakaj nam kažejo le lepe in nove stavbe in parke, je bil odgovor res pragmatičen. Ljudje so pač taki, da radi vidijo le prijetne zadeve. Res, zgodovina Jamajke se je in se še vedno suče okoli bogastva in izkoriščanja ljudi. Pred nočjo smo obvezno obiskali muzejsko hišo slavnega sina Jamajke, Boba Marleya. »Peace, Love and Happiness,« je bil njegov slogan. Marley je svetovno priznan glasbenik in je bil velik borec za pravice črncev. Zanimivo, da je človek, ki ga državna politika nikoli ni marala, sedaj postavljen na piedestal in z njim se služi lepe denarce. Kipi, plakati, glasba, oblačila … lasulje, vse to je Marley, a nisem se mogel znebiti občutka, da je sedaj bolj vzornik bogatih turistov kot pa domorodcev! Na tem otoku je veliko »črnega«.

Prenočili smo v zelo lepem hotelu, na piratskem rtu Port Royal, nedaleč stran od velemesta. Nočni Kingston nam je bil na dlani, ves lep, čaroben, v lučkah. A glede na zapisano stopnjo kriminala je bilo kar primerno, da je bil vmes pas morja. Naslednje jutro nas je pozdravilo smejoče sonce in po dobrem zajtrku smo zapuščali glavno mesto Jamajke. Zapustili smo morje in se po ozkih dolinah vozili na drugo stran otoka. Bambusovi gozdovi, barvna vegetacija, čarobni zvoki ptic in presenetljivo veliko sladke vode. Plantažni nasadi in botanični vrtovi so v tropskih krajih res vredni ogleda. Kjer je voda, tam je bogata flora. Za nas iz mrzlih predelov sveta je zares ves tropski pas eno samo navdušujoče dogajanje. Dišave in prehrana, ki jo smatramo kot balzam duše, tu rastejo kot trava. Čez Blue Mountains , dva tisoč metrov visoko gorovje, smo se pripeljali nazaj na severno stran otoka, v staro kolonialno mesto Port Antonio. Spet je postalo vroče. V teh starih pristaniških mestih je še veliko vidnih ostankov zapuščine Špancev in Angležev, ki so s trdo roko gospodarili domorodcem in ogromnemu številu črnih sužnjev, katere so vozili prek Atlantika v ta zbirni center. Kljub krutosti gospodarjev pa je prihajalo tudi do neke stopnje napredka posameznih predelov pokrajine. Fantastično lepi zalivčki in zeleno morje še vedno prinašajo ogromno kapitala na otok. Največji mogotci si postavljajo vile kot v raju. Filmska industrija je posrkala najlepše koščke otoka in »Modra laguna« ni le filmsko narejena rajska laguna. Tudi prenočili smo v pravem hotelu za filmske zvezde. Hotel je bil nekdaj graščina dinastije Thurn und Taxis!

Jutro pa tokrat ni podarilo sonca. Še vedno smo bili v poletnih oblačilih, kar je logično za tropski pas, a vročine ni bilo. Proti zahodu so se nabirali temni oblaki. Misli so bile usmerjene na dogodivščine na Rio Grande, na splavarjenje na Veliki reki. A že po uri vožnje v središče otoka je bilo jasno, da bo dan strašansko moker tudi drugače. Rio Grande je res velika reka, a tudi nebo nad Jamajko je lahko sila neprijetno. V tropih navadno ne padajo kapljice, ampak se dež zliva v zavesah. Suh in moker si kar v intervalih. Seveda bi bilo mikavno stopiti na nenavaden bambusov splav. A čemu bi sploh poskušal ostati suh in krepko plačati agenciji? Zaradi spremenljivega vremena smo se odločili raje za ogled in degustacijo nenavadnih rastlin na bližnji farmi Sun Vally. Hitra odločitev, a ni bila slaba. Ja, voda je mana za rastline in živali. Kot so v cerkvenih knjigah narisani rajski vrtovi, taki so v tropskem pasu »rastlinski gradovi«! Barvne in

Prelepe rastline v tropih

Prelepe rastline v tropih

odišavljene rastline ena za drugo tekmujejo v opojnosti, kreposti in lepoti in če prisluhneš še zvoku nenavadnih ptičev, hitro dobiš sliko Raja. Da pa še nisi tam, te opomnijo komarji! Na mojo nesrečo

sem kmalu dobil na »ducate prijateljev«! V tropskem gozdu, ob veliki vlagi žvižgajoče živijo komarji. Z zelenimi listi smo se mazali po telesu in jih odganjali. Grizli smo barvna semena in nenavadne plodove, uživali  smo v aromah in pili smo razne vrste rastlinskega mleka. Res, bilo je drugače kot v februarski zimi v Evropi. Za neuke ljudi bi bil tu verjetno konec sveta!

Tokrat smo prenočili v hotelu ob plaži Runaway. Ime je pokrajina dobila po pobegu zadnjih španskih gospodarjev pred novimi, angleškimi okupatorji. Še en dokaz več o prepišni zgodovini otoka, a črnci, sužnji, so ostali! Ostala pa je tudi lepota narave. Zjutraj, po posrečenem zajtrku, če si le zadel pravega, smo se odpravili na plezanje po slapovih, imenovanih  Dunns river falls. Nenavadna zadeva. Sliši se nenavadno, a le dokler ne poskusiš! Med dvournim plezanjem po skalah te preliva topla voda reke. Res so ljudje opazili ta čudež narave in tudi tu pristavili svoj lonček za žvenket denarja. Seveda je okoliš atrakcije tudi napolnjen z zvitimi trgovci spominkov. Ko pristane kakšna križarka, polna Američanov, postanejo slapovi in reka premajhni za vse, a trgovci so seveda zadovoljni.

Bolj izkušeni in polni doživetij smo se po petih dnevih po severni strani otoka zvečer vračali proti Montego Bayu. Ceste so postajale spet široke in gladke. Turizem res prinaša, a tudi odnaša. Naš skupni cilj je bil dosežen. Videti, doživeti, … lepo je bilo. Razšli smo se z vodičko Gerti, Rudolf, Andrea in midva z Jadranko pa smo se odpeljali v mondeni Negril. Nikoli več se nismo srečali. Vsak je odšel napolnjen z mislimi in doživetji v svoje zavetje hotelov. Vroča, peščena plaža in valovanje morja sta bila naslednje dni povsem druga zadeva. Negril je zelo opevana turistična točka v Karibskem morju. So kilometrske, bele, peščene plaže, kjer razen kratkih hlač ne potrebuješ ničesar. Bari na plažah ponujajo osvežilne pijače in tudi opoje in le s težavo ostaneš priseben, saj se sonce vedno smeji. Brez Jefferijevih rum punchev in pinacolade ni minil niti dan. V dnevih, ki so sledili, sva obiskovala manjše kraje, kot so Ricks cafe, Light house, kjer je mrgolelo ameriških turistov. Florida in celotna severna Amerike res nista daleč. Za zahvalo za vse doživete lepote sva obiskala dve nenavadno lepi cerkvici: anglikansko cerkev na hribčku in katoliško cerkev v Negrilu. Milina črnskih cerkva me vedno bolj prevzame, kot že skoraj nagrmadeno, kičasto bogastvo v evropskih cerkvah. Bistvo veličine je vendarle v duhu in dobroti. Dnevi brezdelja, »living for nothing«, so minili in na večer desetega dne sva se z avtobusom vrnila na letališče v Montego Bayu. Sledila je dolga letalska vožnja v zimsko Evropo, v Frankfurt. Preživeti dolg, čezoceanski polet je tudi prikaz moči. A živo bitje se privadi na marsikaj! Prednost tokratnega poleta je bila noč, ki pa je bila glede na smer leta, vzhodno, malo krajša. Je pa evropski letališki cirkus prikazal način, naš način. Tisti prijazno slišani »Ya man« na Jamajki, tu nikakor ni bil uslišan. Po letaliških kontrolah, ki so bile tudi tokrat zelo obsežne, verjetno zaradi navdihujočih dežel, je sledilo še dolgo pričakovanje poleta v Slovenijo. Končno polet proti Ljubljani in po enajstih dnevih končno spet slovenski jezik. Zima, tempo in zopet stari okvirji življenja!

Jamajka je zelo drugačna dežela. Preden jo obiščeš, moraš pravzaprav sam razčistiti z željami in pričakovanji, ki jih prineseš v to lepo deželo. Lahko oponašaš oholost ameriškega razmetavanja bogastva po otoku in se bahaš na plažah, lahko pa na neopazen, črnski način užiješ lepote narave, ki je enostavno dana vsem. Midva z Jadranko sva vesela in hvaležna za doživeto na tem lepem otoku!

plaža, voda in smeh

Plaža, voda in smeh

Komentarji bralcev ( 0 )

Po Olševi z dijaki

Greben OLŠEVE

Greben OLŠEVE

Človek je bitje, ki se razmeroma hitro adaptira. A tokrat je mišljeno sprejemanje navad za nekaj slabega. Dnevi zunaj varnih domov so bili sivi, nezanimivi in prekladati se po topli sobi je bilo udobno. A nekaj impulzov, ki pa so vendarle pljuskali čez rob in dvigovali adrenalin, je le zašumelo.

Po izletu na Peco so me dijaki večkrat nagovarjali, da bi organiziral še kakšno dogodivščino v gorah. Taki izleti so mi sicer pisani na kožo in imam jih »polno malho«, a v današnjem času, ko lahko vsak nakuri učitelja in sprovocira še novinarje, ni najlaže počenjati nekaj samo malo drugačnega. A vendar,…impulz v meni je bilo tudi dejstvo, da je podoben izlet v jamo pred petdesetimi leti s svojimi dijaki izvedel tudi moj oče, sicer profesor kemije. Ni se veselil mineralov ali odkrival zgodovine v jami, bil je enostavno človek z močno odprtimi očmi, kar je bilo za tisti čas skoraj bogokletno.

Olševa s svojo višino in pojavo (1929m) ne pomeni kakšnega izrednega gorskega presežka. A glede na zimski čas jo je potrebno jemati kar kompleksno. Dijakom se je zaiskrilo, ko sem omenil tudi Potočko zijalko, jamo slavnega Kromaniolca. Toliko je govora o jami in še položena nam je na dlan, da jo je vredno obiskati. Načrt za vikend dogodivščine pa je bil za marsikoga precejšen zalogaj. Pogovarjali smo se o opremi za goro in o bivakiranju. Pri takih indijanskih idejah opaziš razliko v izkušenosti ljudi. Vseeno je bilo kar dobro, da smo skozi nasmejane obraze izmenjali informacije.

Zbirno mesto na »prvem slovenskem krožišču« v Črni je dalo eno razočaranje. Kljub velikemu številu prijavljenih in njihovih prošnjah za prestavljanje datuma akcije, se nas je zbralo le nekaj najbolj gorečih. Svoje je dodalo tudi vreme s temnimi oblaki. A zimski čas v gorah, zgoraj, zgoraj, nam pogosto poklanja sonce in radost, katerega dolinci niti sanjajo ne. Z avtomobili smo se skozi Koprivno odpeljali proti Slemenu med Raduho in Olševo. Z višino je začelo dišati po snegu, a izraziteje se je sneg ohranjal le na severnih pobočjih. Seveda, zima je šele začela pozdravljati naše kraje. Te kraje poznam kot svoj žep. Ko opazujem borovce, travnike, skale in oblake, že skoraj vidim vsak malenkostni dar človeku. A to niso malenkosti. Slutiti in čutiti, to je priložnost in končno tudi kvaliteta. »Nabunkani« z nahrbtniki smo se s Slemena podali proti vzhodnemu pobočju Olševe. Hvaležen sem bil dijakom, da niso v ta čudoviti božji svet vnašali dolinskega hrupa. Hladno je bilo med drevjem. Ko smo premagali morje oblakov, smo se lahko zazrli v pravljični svet proti Raduhi na eni in Peci na drugi strani. Cerkvica Svetega Jakoba v sredini je bila kot svetilnik nad morjem, ki je pokrivalo Koprivno in Črno. Kavke z lahkoto prebijajo to sivo morje oblakov in občutek je, da zelo dobro vedo, kje je lepše. Vredno je zadihati se, da vidiš take lepote svoje dežele. Po obračanju stezice na jug je postajalo kar prijetno toplo. Seveda je vsak nahrbtnik dodajal tudi nekaj vzroka za temperaturo, a stvari so bile neprimerljive s poklonjeno lepoto dneva. Olševa je gora, na kateri dobesedno mrgoli skalnih igl in tudi jam. Apnenčasti svet tu je precej bolj dinamičen od ostalih kamenin. Opazil sem, da so dijaki kar pogosto obračali oči in v vsaki večji luknji iskali Zijalko, ki pa je bila resnično še daleč. Ko je zmanjkalo nizkega boričevja, se je odprl slovenski svet. Kaka simbolika. Kot odpiranje obzorja koroškemu otroku, je postala hoja po vršnem grebenu Olševe! Še dan, ki se je prevešal in že kazal svojo utrujenost, je dopuščal opazovati rdeče in oranžne barve na vse strani neba. Lep je naš svet, pa čeprav ga je bilo tudi veliko pod nami v hladni, že temni megli. Hoja po grebenu gore je zanimiva. Rahlo sem obžaloval, da ni bilo več snega. V snegu dobiš tisti adrenalinski občutek ozkega grebena in ponosa. K Potočki zijalki, na zahodno stran gore, smo prišli že proti mraku. Za marsikoga je bila velika luknja presenečenje, a verjamem da tudi zadovoljstvo.

Jama - Potočka zijalka

Jama – Potočka zijalka

Z lučkami na glavah smo se orientirali po jami in si postavili bazo. Pametno je bilo tudi pripraviti si kurišče. Zimski čas, luknja pa itak, sta opominjala na dolgo, res dolgo noč. Telo miruje in kljub konstantni temperaturi v jami nad lediščem smo pričakovali hladno noč. Dosti vejevja smo nanosili in si ustvarili »večni ogenj«. Svoja ležišča smo postavili v bližini ognja, a vsak si je predvsem želel gladke podlage. Zabrnelo je tudi nekaj gorilnikov in pogreli smo se s toplim čajem. Dobesedno nabutati se je bilo potrebno s hrano. Energetska hrana je bila naš močan zaveznik v tej dolgi noči. Vlaga s stropa in mokre skale niso dopuščale kakšnega zadovoljivega dremeža. Prekladanje v spalki, k ognju in nazaj v spalko, poslušanje ritmičnega kapljanja s stropa, razmišljanje o »tisoč in eni noči«,… kaj vse se ti podi po glavi v tako dolgi noči. Časa smo imeli toliko, da bi dobesedno lahko opazovali rast stalagnitov in stalaktitov. Mogoče sem tudi kaj zaspal! Večna resnica, da za nočjo zmeraj pride dan, nas je odrešila dolgega razmišljanja. Ob prvem svitu smo se začeli zbirati pred jamo. Nekateri so imeli voljo in so si pogrevali tople pijače, ostali smo počistili naš tabor. Res, nočna dogodivščina je bila, a vseeno je lepše na zraku iskati sonce. Proti zahodu smo opazovali grozečo fronto težkih oblakov, mi pa smo imeli še nekaj ur hoje do cilja. Zaskrbelo nas je. Skupaj smo se v hladnem jutru spuščali z gore proti cerkvici Svetega Duha in od tam po stari Panoramski cesti dobesedno »maširali« proti vzhodu, proti Slemenu. Niso bile težke le noge in nahrbtnik. Vsak je tudi v glavi premleval dogodivščine teh zadnjih dni. Želel bi si, da so spominski zapisi v mladostnikih ostali kar najbolj svetli. Kmalu bodo opravili maturitetni izpit, ki je velika točka v življenju človeka. Spominjali se bodo vsaj nekaj delčkov iz štiriletnega ciklusa izobraževanja na naši lepi gimnaziji. Mogoče pa bodo tudi spomini na goro Olševo in na jamo našega prednika ostali zapisani svetlo. Nekaj drugačnega smo doživljali, dobra volja je bila, kaj bi lahko še pomembnega dodali k približevanju prvinskosti življenja.

Do avtov smo prišli še pred dežjem. Sicer nismo bili čisti in primerni za maturantski ples, a zunanja podoba ni vse.Po nasmehih na obrazih sodeč so bili moji dijaki zadovoljni!

V Potočki zijalki

V Potočki zijalki

 

Komentarji bralcev ( 0 )

Grossglockner – Studlgrat

Ko je v dolini še tema

Ko je v dolini še tema

Stari profesor, zdaj že pokojni, nam je na fakulteti razlagal formulo uspeha. Res si še sedaj ne morem predstavljati njegove trditve kot nekaj stvarnega in dokončnega, a kaj šele takrat, ko smo mladi telički kimali na njegovih predavanjih zgolj zato, da se mu ne bi zamerili in bi imeli še večje težave na ustnih izpitih. Predvidevanje uspeha je zgolj predvidevanje,….in kaj je pravzaprav uspeh? Popolnost,… zemeljska sreča,… a ni zgolj popolnost navidezna?

Jesenski dnevi so v visokogorju začeli trositi beli hlad in včasih se ti je zazdelo, da bodo gore lahko končno v tišini zaspale. Mi smo še vedno zlagali energijo za popolnost in dnevi brez službenih obveznosti so se bližali. Tokrat so bili dejavniki uspeha spet  lepo položeni. Naš dogovorjeni dan za odhod na našega velikana, Grossglockner ali po slovensko Veliki klek, je bil jesenski petek, takoj po službi, fakulteti, šoli. Grossglockner sem obiskoval kar pogosto. Od ranih let naprej sem spoštoval njegove večno bele stene, katere sem prvič videl na izletu s starši z ledenika Pasterza. Srečo sem imel, da so mi starši že takrat v »trdih, svinčenih časih« jugo-komunizma zmogli odpreti tudi tuji svet.

Tokrat je naša skupina štela štiri vzdržljive fante s čeladami in dva šoferja, ki sta bila res dobrodošla za dolgo pot od doma. Skozi avstrijska mesta, Spittal, Lienz, Matrei, smo se podili zelo hitro, a mrak nas je vseeno presenetil pred gorskim parkiriščem nad Kalsem. S čelkami na glavah smo se zapodili proti lepi gori, katere vrh se je še svetlikal v zadnjih žarkih zlatega sonca. Namen je bil, da si za drugo jutro vsaj malo prihranimo čas in moč. Ne kot antilope, kot izmučene, enogrbe kamele smo že čez debelo uro pozdravili v zaspani koči Studlhutte. Itak, odgovora ni bilo. Koča je skoraj samevala, saj je bilo najavljeno sezonsko zaprtje do pomladi. Vremenska napoved za nekaj dni, za predel Grossglocknerja pa je bila lepa. Ko tako zmahan privlečeš tovor v kočo, najprej začutiš željo po rehidraciji. Tekočina v pivski steklenici se kar ujema z željo. Seveda se nato pametovanje in načrtovanje potegne v nočne ure, a zavedanje za vstajanje v ranih urah nas je vseeno prisililo na skupna ležišča v zelo urejeni koči. Nisem bil prvič v tem pogorju in tudi višina, sicer že spoštovanja vredna, kot vrh Triglava, ni bila vzrok za nespečnost. Glava je bila nabita z mislimi za sledeči dan. Zimski Studlgrat! Obetale so se nore dogodivščine s fanti, ki so mi zelo blizu. Nisem in nisem se zmogel prisiliti v miren spanec, kljub dihalni tehniki, ki jo k sreči že kar obvladam. Pozno, pozno ali zgodaj, zgodaj sem zaspal. Vstajanje, bolj tako mežikanje z levim in z desnim očesom nas je hitro spravilo izpod pokrova koče. Ponudba zajtrka je bila vrhunska. Zavedali smo se, da bo to glavno gorivo preko celega dne in topla naložba v želodec vedno prija.

Na V-strani toplo sonce

Na V-strani toplo sonce

Kasneje sta nas zunaj varnega zavetja objemala tema in veter. Kljub mrazu smo bili veseli, saj je rezki hlad napovedoval lep dan. Prsti na rokah so občutili grizenje mrzlega vetra, ki je vlekel po ledeniku Teischnitkees. Podkapa in debele vetrovke so bile nuja. Je pa zelo velika popestritev gibanje po ledeniku. Dereze, cepin in pazljivi stopi ti lepo zapolnijo delo. Kljub vrtinčenju kristalov okoli nas, ki jih je neskončno nosil veter, je postalo iskanje prvih zlatih žarkov po vrhovih kar vzpodbudno. Nižje so lučke na čeladah barvale ledene stvore v lepe plavozelene skulpture. Zaradi mraza se nismo preveč obotavljali. Svetlikati se je začelo, ko smo prišli do stene. Navezali smo se v pare. Plezanje ob siju čelke je zanimivo, a verjetno bi nikoli tako radodarno ne vrgel pet evrov za nove baterijske vložke kot v taki situaciji. Le da bi našel čim lepše opore! Pa hlad. Še nekaj časa ni kazalo, da bi zaplezali na vzhodno stran gore in našli zlate žarke. Sončne žarke smo škodoželjno opazovali daleč iznad sebe. Zgornji par je hitro izginil nad nama. Bila sta mlajša in hitrejša. Resnično smo se vsi dobro zavedali, da bomo kar dobršen del dneva plezali. Pokazalo se je trenutno stanje v gori. Pršič! Mehek sneg, ki ga je bilo potrebno počistiti s skal je bil ovira več. Osvežitev pršnega plazu, ki ti ga je sprožil plezalec nad tabo je še dodatno »prijala«. A v gorah pač rešuješ trenutno situacijo in to je to. Kasneje, ko smo plezali po grebenu je bilo nekoliko lepše. Z vzhodne strani nas je obsevalo sonce in prijaznost gore je bila kljub vetru vsaj navidezna. Tudi svežega snega je bilo manj, saj veter in mraz preko noči opravita svoje. Med varovanjem soplezalca sem na južni strani na ledeniku Kodnitzkees že opazil barvne pike, ki so se gibale proti koči Adlersruhe. Kako prijetno toplo jim je na soncu. Dve »procesiji« sta prav počasi stopali po ravni gazi. Edina njihova skrb so bile le razpoke, ki so se od tu zgoraj dale razbrati prav solidno. A višine jim nisem zavidal, kajti čakalo jih je še veliko višinskih metrov! Z Jakijem, ki je bil moj soplezalec, sva si na varovališčih večkrat izrekla vzpodbudne besede. Mogoče se v tistih trenutkih sploh ne zavedaš, kako so potrebne tvojemu partnerju. Kolikokrat sem prav užival, ko sem pozimi cel dan, v tišini sam lomastil po Raduhi. Zdaj, doma, pa zares priznam, da sem potreboval nekaj dodatnega,… pa čeprav od sotrpina! Okoli poldneva se je začel tudi v steni topiti sneg. Bilo je prijetno za telo, a malo manj za dušo. Udarjanje s cepinom in derezami je moralo biti pazljivejše. Kljub veliki višini, se je sneg topil in plazil in varnejša je bila zdaj skala. A dodatno energijo sva dobila, ko sva nad sabo zagledala znameniti vrhnji križ. Res je bil še dosti višje, a uteha je bila, da sva na vrhu že prepoznala barve vetrovk najinih soplezalcev. Zavidal sem jima užitek! Šerki in Gašper sta krilila z rokami, kot da bi nama to karkoli pomagalo. Ne, na goro greš in odvisen si le od sebe! Še je minilo nekaj časa, preden sva si z Jakijem  lahko segla v roke na vrhu, a vsaj videla sva že izhod, kar je velika vzpodbuda. Šerki, Gašper, Jaka in jaz na vrhu, pri križu, najvišje gore v Avstriji, 3798m  visokega Grossglocknerja.

Na vrhu Grossglocknerja

Na vrhu Grossglocknerja

Ponos, zadovoljstvo in sreča te preplavi v takih trenutkih. Tudi vreme je naredilo svoje, kljub vetru, ki pa je na vrhovih itak večni sopotnik. Razgled z Grossglocknerja je božanski. Pogledaš beli Wenediger na zahod in se spomniš na smučanje, sočutno opazuješ Pasterzo, ki životari, zadaj Johanisberg, na jugu se bleščita oba bližnja ledenika Teischnitzkees in Kodnitzkees, ki ju razmejuje grebenska stena, ki smo jo ravno preplezali in še veliko pobeljenih vrhov okoli Alpenkaiserja, kot ga imenujejo Avstrijci. Res je car ta Glockner! Vsak s svojo težo prepihanih misli smo se spuščali proti koči Adlersruhe. Ni nas sploh zanimala koča, ki je bila že mesec dni zaprta. Grossglockner je bil iz minute v minuto lepši. Ožarjen je bil z zahodnim soncem. Na platoju nad kočo smo se razvezali in tudi slekli odvečno obleko. Ali je bilo res tako mrzlo zgoraj? Kar prijetno postane, ko ti je »malo prevroče«! Po sestopu po normalki čez ledenik  Kodnitzkees smo se  pri koči Studlhutte sešli z našima šoferjema, očetom  in mamo naših dveh mladih fantov, Jakija in Gašperja. Kot zanimivost sta povedala, da sta nas skozi vrhunski fotoaparat nekajkrat videla v steni in celo pri križu na vrhu gore. Tehnika in optika danes zmoreta res veliko. Seveda smo bili vsi potrebi rehidracije, a kot se spodobi smo jo reševali na koči vsak na svoj način, saj smo vedeli, da je pred nami še dolga pot do avtomobila in kasneje vožnja proti Sloveniji. »Noč ima svojo moč«, tako pravijo. Z lučkami na glavah smo spet kot enogrbe kamele nosili tovor do avtomobila. A ko si srečen in ponosen, se marsikaj zmore. Ni bilo žuljev, ni bilo utrujenosti, tudi mraza ni bilo. Tokrat smo zmagali! Po skoku v avto pa: »Slovenija prihajamo«, čeprav smo nekateri lahko celo pot domov miže razmišljali o poklonjenih dnevih v objemu Alpenkaiserja.

Zadovoljstvo na "Adlerci"

Zadovoljstvo na “Adlerci”

 

Komentarji bralcev ( 2 )